Borec, tematska številka: Dvojna kriza evrop. integracij

Redna cena: 8.00€
Spletna cena: 6.40€
Borec, tematska številka: Dvojna kriza evrop. integracij
Revija za zgodovino, antropologiji in književnost
2013

BOREC LXV/2013, št. 698-702

Naročanje na revijo

Avtorski izvlečki

V tem tematskem zvezku objavljamo izbor prispevkov šestnajstega letnika predavanj IDŠ - Inštituta za delavske študije (bivše DPU - Delavsko-punkerske univerze) na temo dvojne krize evropskih integracij, ki smo jih nadgradili še z dodatnimi. Skupaj proučujejo zgodovino evropskih integracij onkraj naivnih liberalnih pripovedi, skozi prizmo razrednega boja; analizirajo ključne ideološke aparate in ideološki diskurz Evropske unije; razkrivajo temeljna politična in ekonomska protislovja Evropske unije in evroobmočja; in nazadnje postavljajo tudi protiutež sodobni neoliberalni Evropi – zarisujejo kratkoročne in dolgoročne leve politične strategije tako na transnacionalni (evropski) kakor na nacionalni (slovenski) ravni.

Kazalo

  • Uvodnik
  • Primož Krašovec: Proti čemu se borimo, ko se borimo proti varčevalnim ukrepom?
  • Michel Husson: Izhod ali glas? Evropska strategija preloma
  • Janis Varufakis, Stuart Holland: Skromen predlog za rešitev evroobmočja
  • Sašo Furlan: O strategijah reševanja krize evroobmočja
  • Bogomir Kovač: Politično-ekonomska protislovja reševanja Evropske unije
  • Jože Mencinger: Marx in Keynes ter Evropska komisija in Slovenija
  • Andrew Kliman, Anne Jaclard: Dve plati istega kovanca
  • Jan Toporowski: Evroobveznice in stabilizacija evropske monetarne unije: leva perspektiva
  • Kostas Lapavicas: Bankrot in izstop iz evroobmočja: radikalna leva strategija
  • Branko Bembič: Ideološki pogledi na krizo evroobmočja in »skromni predlog«
  • Tibor Rutar: Nekaj pripomb k Hussonu in Lapavicasu
  • Joachim Becker: Monetarni režim, financializacija in krize v Vzhodni Evropi
  • Marko Kržan: Pregled gospodarske krize v Sloveniji s poudarkom na bančnem sektorju: vzroki, ukrepi, alternative
  • Rok Kogej: Kritika keynesovske skromnosti
  • Anej Korsika: Socialistična strategija in Evropska unija
  • Kristina Božič: Glavno vodilo mora biti zagotavljanje delavskega nadzora nad pogoji dela
  • (Pogovor z Michelom Hussonom)
  • Avtorski izvlečki / Authors' abstract
  • Navodila avtorjem

Uvodnik

Proces politične in ekonomske integracije evropskih držav, ki je na začetku devetdesetih let 20. stoletja dosegel višek v ustanovitvi Evropske unije, pozneje v tem desetletju pa še v oblikovanju evroobmočja, je večinoma spremljala navdušena in vzvišena pripoved, polna kulturnih in civilizacijskih idealov. Evropska unija je privzela podobo pacifističnega projekta, ki naj bi po stoletjih oboroženih konfliktov evropske države združil v miroljubno panevropsko politično entiteto. Ta naj bi državam članicam omogočila gospodarski razcvet in družbeno blaginjo ter konsolidacijo demokracije, obenem pa s širjenjem in odpiranjem meja obrzdala nazadnjaške nacionalistične težnje v Evropi.

Še nedavno je bila Evropska unija pojmovana kot zadnja trdnjava, ki naj bi v nasprotju z militantnim neoliberalizmom v Združenih državah Amerike in nebrzdanim kapitalizmom v Vzhodni Aziji ohranila tradicijo povojnega evropskega socialnega modela, utemeljenega na državi blaginje. Evropski voditelji so se v procesu ekonomske integracije pogosto zatekali k visokoleteči retoriki o Evropski uniji kot o visokotehnološki informacijski družbi, katere prioriteta da je vlaganje v znanje in inovacije, ter kot o ekonomski in monetarni uniji, ki da jo poleg politik spodbujanja konkurenčnosti odlikujejo tudi politike družbene kohezije ter »aktivne in dinamične socialne države« (kot pravi Lizbonska strategija).

Toda po letu 2009 se je Evropska unija znašla na nezavidljivem kraju vzporednega razpleta dveh uničujočih kriz. Globalna kriza kapitalističnega produkcijskega načina, katere simbolni začetek lahko umestimo v leto 2008, ko je propadla ameriška investicijska banka Lehman Brothers, se je hitro razširila v Evropo, kjer je prišlo do resne krize bančnega sektorja in stagnacije industrijske proizvodnje. V istem obdobju je Evropska unija doživela zaostritev interne krize plačilne bilance, ki je vodila v dolžniško krizo na periferiji unije (na Madžarskem, v Latviji in Romuniji) in na periferiji evroobmočja (v Grčiji, na Irskem, v Španiji, Italiji in na Portugalskem), danes pa ogroža sam obstoj obeh unij.
Po treh letih spopadanja s krizo je videti, da je podoba Evropske unije kot miroljubne, demokratične in socialne transnacionalne institucije daleč od resničnosti. V uniji, katere voditelji so se pri vsiljevanju politik krčenja javne porabe, nižanja mezd in kratenja pravic delavcev v zadnjih letih izkazali za še radikalnejše od Mednarodnega denarnega sklada, le težko vidimo zaščitnico države blaginje. V uniji, v kateri po diktatu kapitala temeljne politične in ekonomske odločitve sprejemajo neizvoljene tehnokratske elite, le težko prepoznamo branik demokracije. In navsezadnje unija, v kateri se širijo rasistični miti o lenih in uživaških delavcih v mediteranskih državah, le težko velja za institucijo, ki naj bi brzdala mračnjaške nacionalistične težnje.

Te, nekoliko temačnejše podobe, ki jo Evropa kaže danes, ne moremo odmisliti kot neko začasno anomalijo, ki naj bi jo povzročile nenaklonjene krizne razmere. Nasprotno, spodbuditi bi nas morala k ponovnemu razmisleku o evropskem projektu v celoti, o njegovih izvirih in institucionalni strukturi, o silah in interesih, ki so ga oblikovali. V tem kontekstu ne bi smeli v trenutni radikalizaciji izrazito antisocialnih in nedemokratičnih politik videti ničesar zares izjemnega.

Ustvarjanje pogojev za neovirano akumulacijo finančnega in industrijskega kapitala, ki so se lahko realizirali le z zatrtjem delavskega razreda evropskih držav, je bilo namreč vpisano v same temelje Evropske unije in evroobmočja. Že kratek pregled ključnih mejnikov v zgodovini unije – od sprejetja Maastrichtske pogodbe, ki je institucionalizirala politiko proračunske vzdržnosti, prek uvedbe evra, s katero je bila konsolidirana izrazito restriktivna denarna politika, do sprejetja Lizbonske strategije, ki je temeljila na fleksibilizaciji in liberalizaciji trga delovne sile – pokaže, da se je unija formirala in širila z uvajanjem politik, ki so služile izključno interesom kapitala. Tudi nasprotje med centrom in periferijo znotraj unije je veliko starejše kakor dolžniška kriza, saj je Evropska unija že od samega nastanka »Evropa dveh hitrosti«, utemeljena na neenakomernem gospodarskem razvoju držav članic in na neskladju med monetarno homogenostjo in fiskalno heterogenostjo.

Zbirka: / 698-702
256 strani, mehka vezava
Področja: