Morala trga

Prodorna sociološka, politično-ekonomska in zgodovinska študija o izrabi koncepta univerzalnih človekovih pravic za moralno ustoličenje neoliberalizma in postavitev človekovih pravic za »moralo trga«. Avtorica se problema loteva v njegovi srži. Analize ne začenja šele s sedemdesetimi in osemdesetimi leti 20. stoletja, temveč s kontekstualizacijo štiridesetih let 20. stoletja, ko je bila sestavljena Splošna deklaracija človekovih pravic in ustanovljeno Društvo Mont Pèlerin, ki je s svojimi vplivnimi člani ukrojilo »civilizacijsko« umestitev neoliberalizma. Študija zato najprej razčlenjuje tiste struje neoliberalne misli, ki so se osredotočale na pogoje »civilizacije«, ki so jo zgodnji neoliberalci opisovali kot nerazdružljivi spoj moralnega, rasnega in ekonomskega. Te struje so bistveno zaznamovale nadaljnji potek uveljavljanja neoliberalizma, smernice tega delovanja pa so še danes prevladujoče v poudarjanju demokracije, pravne države in človekovih pravic ter pravice do ugovora vesti – še posebno takrat, ko so človekove pravice in vest postavljene kot barikada in orodje proti sistemsko-političnim zahtevam za ekonomsko pravičnost in enakopravnost vseh ljudi, proti emancipacijskim in protikolonialnim bojem.

Ta razmerja avtorica razčlenjuje zgodovinsko in teoretsko, ponazarja pa jih med drugim z delovanjem svetovno pomembnih nevladnih organizacij, kot sta Amnesty International in Zdravniki brez meja, ter na vzorčnem primeru organiziranega uničevanja socialističnih alternativ, tj. državnega udara v Čilu leta 1973; avtorica ta udar pojmuje kot poligon neoliberalizma, poligon za model individualnih pravic, katerega namen je bil depolitizirati civilno družbo in zaščititi trg pred »nadlegovanjem ljudskih množic«. »Čeprav prepoznavamo, da človekove pravice nimajo enega samega pomena – odvisne so od političnih diskurzov in ne nespremenljivih, metafizičnih lastnosti človeške narave –, to ne zadostuje za razlago, s kakšno lahkoto se uporabljajo diskurzi o človekovih pravicah za obrambo bogastva in moči v obdobju neoliberalne hegemonije. Prav tako to ne pojasni, zakaj je postala določena politika človekovih pravic prevladujoča v obdobju, ko je bil neoliberalizem na vrhuncu, in zakaj je cvetela ob krčenju socialne države. Ne pomaga nam, če razložimo, zakaj so zagovorniki človekovih pravic kritizirali revolucionarne politike kot totalitarne v času, ko so neoliberalci blokirali politično imaginacijo s trditvami, da alternativa večnemu varčevanju ne obstaja. Vloga človekovih pravic za nekatere od njihovih najuglednejših zagovornikov (z besedami francoskega 'novega filozofa' Andréja Glucksmanna) 'ni bila odpreti vrata raja, temveč zapahniti vrata pekla'. [...] Ta knjiga raziskuje zgodovinska in konceptualna razmerja med človekovimi pravicami in neoliberalizmom. Pogosto je izpostavljeno dejstvo, da so se voditelji angloameriških in evropskih držav ter nova generacija mednarodnih nevladnih organizacij za človekove pravice začeli sklicevati na določila človekovih pravic ravno v poznih sedemdesetih letih, ko so vlade začele privzemati neoliberalizem. O tem zbliževanju priča tudi podelitev Nobelove nagrade za ekonomijo predstavniku chicaške šole Miltonu Friedmanu leta 1976, ki ji je sledila podelitev Nobelove nagrade za mir organizaciji Amnesty International v letu 1977. Poskušali bomo pojasniti, zakaj sta se hkrati zgodili ti dve oživitvi in ponovni iznajdbi liberalizma ter zakaj sta njuni poti vse odtlej tako močno prepleteni.«

Priporočamo vzporedno branje s študijo Enza Traversa Totalitarizem: zgodovina razprave.