Thomas Piketty

Aktualen, jedrnat in kritičen pregled uspešnic Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju ter Kapital in ideologija analizira glavne teme Pikettyjevega dela in domet njegovih političnih zahtev.
Pisca pokažeta, da je Piketty močno poenostavil oboje, vprašanje neenakosti in vprašanje ideologij, ki jo upravičujejo, ter zanemaril zgodovinske in zemljepisne razlike med družbami, ki jih obravnava. Ker Piketty ne uporablja koncepta produkcijskih razmerij, odkriva namesto dejanskih lastnosti družb le predstave, ki so jih te imele same o sebi (oziroma so jih imeli njihovi vladajoči razredi) in ki jih nato tolmači v okvirih svoje, tj. današnje vladajoče ideologije oziroma njene levoliberalne različice.
Zaradi tega je Pikettyjeva kritika »varljiva«, kar pa ni le akademski problem, ampak politična slepa ulica, saj Pikettyjeve zahteve niso le njegova osebna stališča, ampak program današnjega levoliberalizma: univerzalni temeljni dohodek, soupravljanje, redistribucija dohodkov in premoženja. Husson in Bihr v knjigi pokažeta, da poskuša reformizem ločiti posledice od njihovih vzrokov, tj. ločiti ekološko in socialno katastrofo od kapitalizma, namesto da bi se jih lotil pri izvorih, tj. pri družbeni ureditvi. Ker zanemarja vzroke, kot svetovno rešitev ponuja izpopolnjeni zahodni socialnodemokratski kapitalizem izpred štiridesetih let – kot da ne bi sedanji problemi izvirali prav iz njega oziroma njegovega propada. Ker zanemarja resnična gibala družbenih sprememb, očitno misli, da lahko do njih pride z lobiranjem intelektualcev pri politikih, namesto s političnim organiziranjem množic. Pikettyjev reformizem je tako podoben situaciji, ko v sobi pušča pipa, stanovalci pa vodo z vedri zlivajo skozi okno ali jo preusmerjajo v odtok. Tudi Piketty bi katastrofalne posledice kapitalizma – revščino, neenako razdelitev dohodka, premoženja in življenjskih možnosti ter okoljsko škodo – reševal z redistribucijo. Toda zakaj ne bi popravili ali zamenjali »pipe«? Zakaj ne bi politična sila, ki naj bi bila dovolj močna, da uveljavi Pikettyjevo 90-odstotno mejno stopnjo dohodnine in davka na premoženje ter davek na ogljik in paritetno soodločanje zaposlenih v podjetjih, podružbila produkcijska sredstva in jih uporabila tako, da ne bi povzročala dohodkovnih in premoženjskih neenakosti in uničevala življenjskega okolja in ljudi?