Rahločutnost v ruševinah / Sensibility in ruins 17. decembra, 2025

ARRAN CRAWFORD
Rahločutnost v ruševinah / Sensibilty in ruins

Uredila:  Marko Bauer, Primož Krašovec

Pričujoči tekst je bil objavljen v reviji Borec št. 814-816, Rahločutnost v ruševinah / Sensibilty in ruins

Prvič objavljeno 26. julija 2014 na (vmes izbrisanem) blogu Attempts at Living. Objava je še vedno dostopna na: https://web.archive.org/web/20171130183637/https://attemptsatliving.wordpress.com/2014/07/26/hallucination-1/.

HALUCINACIJA #1

Potreba po zdravju je neizpodbitna. Biofizično preživetje je odvisno od zdravja in brez tega lahko kar pozabiš na vsakršno avtonomijo. Osnovne potrebe odstopijo mesto ekspanzivnim željam, oboje pa trči v razširjenem pojmovanju potrebe, kot jo je najti pri Marxu. Denimo v Grundrisse:

»V samem aktu reprodukcije se ne spreminjajo le objektivni pogoji, npr. iz vasi nastane mesto, iz divjine izkrčeno polje etc., ampak se spreminjajo producenti, vtem ko iz sebe porajajo nove kvalitete, ko razvijajo v produkciji sami sebe, ko se preobražajo, ko oblikujejo nove sile in nove predstave, nove načine občevanja, nove potrebe in nov jezik.«^[1]

Norost je takšna potreba ali, bolje, odraz takšne potrebe. To je argument Davida Cooperja v The Language of Madness (Jezik norosti), kjer poskuša orisati in ne povsem uspešno uprizoriti njen slog.^[2] Vrtoglavo zankanje jezika v dialektičnih spiralah, spreminjanje pomenov, njihova podvajanja in kaskadni samoizbrisi, način, kako se besede spotikajo in lomijo, ter predvsem komičen način zahtevanja preprostosti v najbolj topoumni farsi marksistično-heglovskega jezika tistega časa. Na neki način uprizori samo razblinjenje zmožnosti osmišljanja, ki je značilna za tako veliko psihoz, teh sublimnih predmetov psihiatrije. Označevalna veriga se napne in zgosti v nerazločljivo zmešnjavo, njeni členi pa se tako razpustijo, da že ubežijo drug drugemu. Heglovski jezik se prelije v neimenovan budizem, medtem ko se izraz »tretji svet« ponotranji v zahodna geopolitična ozemlja in psihološke notranjosti, za katere se pretvarjamo, da so »sebstva«.

Toda označevalna veriga posrka tako neoznačevalne delce kakor nesemiološke pomene. Norost osvobodi izražanje. Iz jezika se ne norčuje zato, ker bi bil jezik slab in pokvarjen ter zlobna tehnologija, temveč zato, ker govorica premore baterijo, ki tolče^[3] po neizrekljivem. Kaj je neizrekljivo? Vse, česar ni mogoče izreči. Wittgensteinov misticizem je torej konservativnost, s katero norost pretrga in jo raztrga. Veriga zblazni, telo gre vsepovsod. Tisto, o čemer ne moremo govoriti, je natanko tisto, kar poskuša povedati norec. In kaj je tisto, česar ne moremo povedati, če ne resnica? Oziroma, še bolje, resnica je natanko tisto, česar najlažje ne slišimo, zato da ne bi sprožili delovanja, in je tako bolje tudi, da tega ne povemo. Oziroma vsaj ne v nevrotični govorici.

Med usposabljanjem o agresiji – dolgočasim se, vsi se hočemo igrati zgolj s samoobrambnimi tehnikami – se spomnim dekleta, s katerim sem spal, učne ure sva izkoriščala za flirt in predigro; pri psihiatriji ne gre vselej le za uničevanje libida. Opominjali so nas na to, da je treba telesa brati, kakor da bi bila besedila, ki čakajo na to, da jih preberemo, kot bi bila črnilo na papirju in ne živ medij, čudni stroji eksistencialne halucinacije, ki jih ni mogoče ne brati, ki jih ne beremo, ker ne komunicirajo na banalni ravni racionalnosti in strukture, temveč pod njo, na endokrinološki in prostorski ravni, a nedvomno v povezavi s kulturnimi pravili prikazovanja (sekundarno kodiranje). Proksemika, je govorila brezživljenjska stvar pred mano, je veda o telesu v prostoru. Jezik. Komunikacija. Skoraj v celoti zadeva telesa. Zeham, ko to pove – in tako dolgčas brez mene komunicira o samem sebi. Stvar to govori, ker bi učenje o jeziku telesa brez besed terjalo nekaj več od tega, kar lahko ponudi ura poklicnega usposabljanja, saj kapitalizem ostaja zvezan s semiološkim, treba je namreč opraviti meritve ter delati in obrazložiti enačaje.

Spomnim se, ko je zdravstveni tehnik na intenzivni negi postal »bipolaren«. Večmesečno spremljanje na vsakem koraku. Brez vezalk. Nagla aplikacija pomirjeval (vsiljena farmakološka ječa, v katero telo zapre samo sebe in kjer pride do kemičnega napada na njegovo zmožnost gibanja, samoreguliranja, komuniciranja, ohranjanja budnosti – nekateri so za vedno ujeti v stilizirane telesne drže, voščeno mišično togost: popoln zapor, ki so ga pogoltnili, vbrizgali, vklopili s konico igle). Dva zdravstvena tehnika, če hoče ven na čik. Ne več kot pet minut, nobenih intenzivnih pogovorov, nobenih cmeravih spominjanj nekoč nepoškodovanega življenja, ker kaj? Da, včasih gromozansko breme obupa … a koga hospitalizirajo zaradi tega? Veliko ljudi, toda koga za več mesecev prisilno zaprejo? Namesto tega manija; prvi so jo kodirali protoinženirji starodavnega sveta, ki so še vedno imeli občutek za naturalizem. Kuje rime in besedne igre, rime in besedne igre, si izmišlja proste asociacije, pusti, da vse skupaj bluzi v prostoru razlogov, ki si je prenehal dajati venomer resne razloge, da bi govoril, ki uživa v absurdnosti malodane vsega. Jasno: v trgovinah ali na delovnem mestu ne moreš dobro shajati. Je kdo pomislil, da je to obsodba trgovin in delovnega mesta? Ker govori neznosno govorico, ga zaprejo v bolnišnico, na oddelek, v sobo, v strukturno ureditev, ki ji ne more ubežati: recimo ji tokokrog možgani-telo-sebstvo-možgani-ponovi. Še enkrat: jezik je zasebna lastnina, tvoja norost je nespoštovanje te lastnine, državna lastnina … lastnina razuma? Pravi čaj je tatvina, razpoka, premik na levo,^[4] ki izkrca intonacije in se vrže s krova. Ali ni Nietzsche ali kdo, ki je bil videti in slišati natanko kot on, nekoč zapisal – zakaj še vedno pišemo? –, da moramo pisati z lastno krvjo, če hočemo biti razumljeni? Pa saj celo govorica lahko krvavi. Je prisiljena v krvavenje. Govorica je mukotrpna, toda ali muči?

Po Cooperju je sebstvo past, ki ji je treba ubežati. Posameznik je vselej buržoazni posameznik in je tako vselej nujno kastriran nevrotik. In vendar nevrotik premore prebliske, uvide, poskuse. Norost je nekakšna duševna politika eksodusa, »utemeljitveno slovo«,^[5] bežiščnica, dir iz samega sebe v prostranstvo ničelne točke, kjer sta ničnost ega ali ničnost samozavesti izkušeni kot tisto, kar sta: vrtoglavi halucinaciji. Na tej točki izgineta. Potreba po avtonomiji, tudi če je prividna, je temeljni razlog za tisto vrsto norosti, na katero meri Cooper, isto vrsto norosti, ki jo je Foucault videl, kako prijetno pohajkuje po ulicah, in ki sta ji Deleuze in Guattari rekla shizo, norost, po kateri je hrepenelo psihedelično gibanje in ki je morda danes še vedno z nami v rekuperirani obliki kot korporativna kulturna apropriacija joge, meditacije, vseh tistih vzhodnjaških in šamanskih zadev, ki jih dobri beli racionalisti prezirajo.

Iz potrebe pa nastane strategija. Lahko je bolj ali manj zavestna. Kar pomeni, da se lahko zavedamo vrzeli pri obdelavi informacij, ekscesov istega, poskusov, da bi odklopili in znova priklopili, da bi psihosomatsko infrastrukturo mutirali v najpolnejšem pomenu besede. In kdo je tu romantik? Norost ni le zabava in igrivost. Bolečina in trpljenje. Seveda, in to gre na račun tvojega mesa (vsaj zaenkrat; a sumim, da se tudi trpljenje lahko revidira). Toda bolečina in trpljenje nista bolezen ali obolenje, tudi če se malo zafrkavaš in vpelješ pomišljaj, tako kot to počnejo pri programu dvanajstih korakov.^[6] Okej, ime mi je Arran in sem odvisnik. Toda zdi se, da je moja odvisnost moj lastni obstoj in obstoj kot tak. Kljub mračni gnozi, ki razceplja sleherno diagnozo (cepitev cepitve), grem naprej in sem zmožen biti srečen … a zmožen zlasti tiste ene in iste omejitve z imenom sebstvo. Dajte mi orodje, da ga posekam in preoblikujem. Psihedelično gibanje je izrazilo libidinalno potrebo tudi po tem: znova si prilastiti sredstva strojne subjektivizacije. Toda to je bila otročarija v primerjavi z zmožnostmi, ki jih uvajajo prihajajoče nevromodulacije. Naredi-sam nevroznanost in grime glasba. Bolečina in trpljenje sta rezultat spodletelih poskusov avtonomije in/ali blagodejnega zdravljenja odklonov od zdresiranih znakovnih in vedenjskih vzorcev, ki jih je mogoče diagnosticirati. Razum je rekombinatoren, vendar psihiatrija ne prenese, da rekombinira na načine, za katere velja, da so zunaj frekvenčnega razpona naših skupnih blodnjavih okvirov. Tako da na trpljenje nihče ne pozabi, dejansko je naša največja tegoba.

A po drugi strani: ta druga plat norosti se je izgubila. Krnijo jo biotehnološke tehnike psihoinženirjev, ki si želijo standardiziranih in taylorističnih subjektivnosti. Krnijo jo znotraj omejitev zdravja. Govoriti o duševnem zdravju že takoj pomeni govoriti v jeziku, podedovanem od dejavnikov, ki vsilijo to resničnost in preprečijo vse utopične možnosti. Nihče ni v tolikšni meri brez prihodnosti kot psihiatrizirani. Norost je tehnologija dvojne rabe: po eni strani uničuje in povzroča uničljivost, po drugi osvobaja. Kjer pa nevarnost je, raste ………………… toda to je nekoliko tehtno in nekam dramatično. Duševno zdravje ni kot telesno zdravje. Ne pretvarjajte se, da je. O norosti bi raje govoril kot o ustvarjalnem uničevanju, avtonomizaciji materiala, ki ga še vedno razčlenjujemo, kot da je um.

Skupine, ki jih vežejo skupne halucinacije. Neposredno stimuliranje možganov drug drugega. Preoblikovanje organske ravni in hkratna rekonstrukcija uničenega sveta okoli nje. Udaren občutek kaotičnih ritmov, ki se sinhronizirajo in desinhronizirajo. Sanjal sem, da sem norec, ali sem norec, ki sanja, da je prišteven? Najprej odpravi »jaz«, nato odpravi razlikovanje. Ne gre za vprašanje, ali bolan ali zdrav, neprišteven ali prišteven, racionalen ali iracionalen. Vprašanje je: katera norost? Medtem ko to pišem, se nagibam čez rob pomanjkanja spanja in vztrajnega občutka, da moram spati. V tej sobi je prevroče in slepeča svetloba povzroča, da je vse videti nepomembno. Sliši se tiktakanje ure v kuhinji. Fašisti so na pohodu v bulerjih ter jopah in imajo lepo negovane brade. Gaza gori. Razlog je zgodovina in mnoge druge stvari. V to sobo ne vdrejo. Ne zaradi pomanjkanja empatije, temveč zaradi raztopitve agenta nege v napol trdno stanje izčrpanosti. Kaj racionalizem ve o vsem tem? Racionalist se nikdar ne raztopi, le krepi. Norost je morda razum, uporabljen kot orožje proti svetu. Morda gre ta revizija predaleč ali pa ravno prav daleč. Moram spati. Jutri ne bom norec, temveč tisti, ki je na strani očitne laži zdravila.

Spremeniti objektivne pogoje … toda infrastrukture se ne ustavijo pri koži.

^[1] Karl Marx in Friedrich Engels, Temeljna izdaja I/8: Kritika politične ekonomije 1857/58, prev. Božidar Debenjak idr., Delavska enotnost, Ljubljana, 1985, str. 339.

^[2] David Cooper, The Language of Madness, Allen Lane, London, 1978.

^[3] [V izvirniku: »[…] a battery that batters the unsayable.«]

^[4] [Izvirno besedilo »proper tea is theft, cleft, a movement to the left« se rima. »Proper tea« je enakoglasnica »property«, lastnine. »Lastnina je tatvina« je znameniti Proudhonov rek, »proper tea is theft« pa punchline znane anarhistične šale, ki gre takole: »Zakaj anarhisti pijejo zeliščni čaj? Ker je pravi čaj tatvina.«]

^[5] [Izraz Paula Virna v knjigi Radical Thought in Italy: A Potential Politics (University of Minnesota Press, Minneapolis, 2006), kjer je govora tudi o »angažiranem umiku«.]

^[6] [Prvi korak Anonimnih alkoholikov, ki je izvorni program dvanajstih korakov, vsebuje pomišljaj in pravi takole: »Priznali smo, da smo pred alkoholom nemočni – da je naše življenje postalo neobvladljivo.«]