Intervju z Bernardom Geogheganom 26. januarja, 2026

Odlomek iz intervjuja z Bernardom Geogheganom, avtorjem knjige Koda: od teorije informacij do francoske teorije.

»Biti zvest zgodnjemu Lacanu utegne pomeniti, da se razidemo s samim človekom in obudimo možnosti, za katere se zaradi svojega zgodovinskega položaja ni mogel prizadevati.«

Izhodi: Z naše perspektive najbolj intriganten – in glede na lokalno recepcijo Lacana morda (čeprav nenamerno) najbolj provokativen – del Kode je tisti, ki lacanovsko psihoanalizo umesti nazaj v njen dejanski kibernetski in informacijskoteoretski kontekst. Ta kontekst se je ob uvozu francoske teorije v Ljubljano v osemdesetih skoraj povsem izgubil v prevodu, psihoanaliza pa se je posledično spet vrnila k filozofiranju, kot smo ga vajeni, zaradi česar smo se 40 let kasneje znašli v hobitovski situaciji, ko nam eden izmed lacanovskih visokih svečenikov pridiga, da smo preveč na telefonih in naj raje beremo knjige v kavarnah – se pravi od kavarn do seminarjev in spet nazaj. Ali imava prav, če predvideva, da si delimo skupno, recimo temu eksistencialno dispozicijo v smislu, da se zavedamo, da je na tehnokraciji sicer res nekaj zloveščega, a nam je povratek h knjigam ob kavi hkrati enako, če ne bolj odbijajoča možnost?

Bernard Geoghegan: Morda obstajajo vzporednice med recepcijo Lacana v ZDA in Sloveniji. V knjigi med drugim ugotovim, da so se Jacques Lacan, Roman Jakobson in Claude Lévi-Strauss med drugo svetovno vojno prijavili za finančno podporo Fundacije Rockefeller, da bi se lahko preselili v ZDA. Lacana so – v nasprotju z drugima dvema – zavrnili in večji del nemške okupacije je tako obtičal v Parizu. V dokumentih ni navedeno, zakaj so ga zavrnili, a če bi ga financirali, bi ga verjetno nastavili na École libre des hautes études, frankofonsko univerzo v izgnanstvu, ki jo je na Manhattnu gostila The New School. V tem primeru bi bil tako kot njegova anglofonsko kompatibilnejša kolega s področja strukturalne analize podvržen visoko organiziranemu, ideološko naravnanemu znanstvenemu programu, katerega namen je bil francoskim raziskovalcem v izgnanstvu privzgojiti empirične in tehnične metode ter jih po vojni poslati domov, da bi francosko znanost reformirali v skladu z ameriškimi usmeritvami. Navkljub vsemu so Lacana kibernetski vplivi vendarle dosegli. Kot raziskovalca École libre sta Lévi-Strauss in Jakobson prejemala zgodnja dela s področja kibernetike in teorije informacij ter jih posredovala Lacanu, ta pa je nemudoma rekrutiral mladega francoskega matematika, da ga je na začetku 50-ih tekoče seznanjal s temi metodami.

Kljub temu obstaja nekakšna drsna lestvica, ki se spušča od Jakobsona prek Lévi-Straussa in nazadnje do Lacana, pri čemer se vpliv ameriškega inženirskega mišljenja postopno zmanjšuje oziroma nastopa v zmernejši obliki. Jakobson, ki je bil zaposlen na Harvardu in v Raziskovalnem laboratoriju za elektroniko na MIT-ju, je bil najbolj zagret za tehnične metode in najbolj željan, da bi svojo tujost omilil s privzemom »ameriških« znanosti in metod (to, da je bil tako Rus kot Jud, v ameriški akademski sferi v 50-ih ni bila ravno prednost, vendar je vse skupaj sijajno preokviril kot resurs, ki ga je bilo mogoče mobilizirati proti sovjetski državi, denimo s projekti strojnega prevajanja, uperjenimi proti sovjetskim znanostim v ruščini). Po drugi strani je bil Lévi-Strauss v tej druščini najbolj goreč nacionalist: odpovedal se je položaju na Harvardu in obetom zavezništev z uglednimi inženirji ter si namesto tega zadal za cilj, da francosko antropologijo prenovi v nov znanstveni model, ki si je kreativno sposojal od ameriških vedenjskih znanosti in inženirstva. Za Anthropologie structurale je iz angleščine prevedel in prilagodil številne tekste, da bi jih naredil ustreznejše za francosko občinstvo. Kot pravi bricoleur je zamaskiral, reorganiziral in si prisvojil ameriške metode, da je proizvedel neizpodbitno francosko ekspertizo na področju znanosti o človeku – takšno, ki je bila enakovredna ameriškim trendom, ki so jo zaznamovali, a je hkrati segala onkraj njih –, kar je seveda natanko tisto, kar je Fundacija Rockefeller upala, da bodo on in njegovi kolegi storili po vrnitvi v Evropo.

Lacan je medtem novice o novih razvojnih dosežkih prejemal iz druge in tretje roke ter jih briljantno vključil v prva tri leta svojih seminarjev, in to s skepticizmom in ironijo, ki kaže na njegovo distanco. Vendar bi bil svet videti drugačen, če bi dobil tisto podporo: morda bi bili priča precej celovitejšemu privzemu kibernetskih metod in institucionalni integraciji, kakršna je Jakobsona in Lévi-Straussa na začetku 50-ih naredila za slavljeni imeni Ivy League. Zlahka si ga lahko predstavljamo, kako dela skupaj s kibernetskimi psihiatri, povezanimi s fundacijama Rockefeller in Macy, tj. figurami, kot so Bateson, Jürgen Ruesch in Lawrence Kubie, se morda udeležuje Macyjevih konferenc in tako kot Lévi-Strauss ameriško financiranje speljuje nazaj v Francijo (če bi sploh se vrnil; veliko jih je ostalo v ZDA, saj so njihove raziskovalne možnosti prekašale možnosti povojne Francije). Protidejstva so umišljena, a sugestivna.

V realnosti je prerazporejevalno središče hladnovojne mednarodne znanosti – elitne ameriške univerze, kot sta Yale in MIT – Lacana sprejelo in v obtok spravilo pod drugačnimi pogoji. (Ne pozabimo, da je Lacan v 60-ih obiskal MIT in Yale, in sicer po zaslugi Jakobsona, ki mu je omogočil srečanje s figurami, kot je Chomsky.) Ena njegovih prvih vidnejših pojavitev v ameriškem akademskem založništvu je bil »Seminar o Ukradenem pismu«, ki je bil leta 1972 objavljen v Yale French Studies, reviji, ki je bila bolj znana po ukvarjanju s Flaubertom kot z visokomodernistično evropsko psihoanalizo. V tem kontekstu so Lacana sprejeli kot komentatorja jezika in teksta, svež glas s področja freudovske interpretacije literature. Ni slabo, ampak ne ravno tisto, kar je avtor seminarja o Ukradenem pismu imel v mislih. Kot pokažem v Kodi, je Lacan ta esej prvotno zasnoval okoli stroja iz Bell Labs, ki je avtomatiziral Poejevo igro ugibanja v okviru tekmovalnega eksperimenta, kot ga je zastavil informacijski teoretik Claude E. Shannon. V skladu s tem postane jasno, da je Lacan v zgodnjih 50-ih izdatneje razmišljal o Jakobsonovem tedanjem delu na MIT-ju (Jakobson se je celo bahal pred MIT-jevimi upravitelji, da je med obiski Pariza bival pri Lacanu in mu oznanjal ameriške metode) ali Shannonovem delu, obsedenem s Poejem, kot pa o francoskem oddelku v New Havnu v Connecticutu.

Kljub temu te poante nočem pretirano poudarjati, da ne bi izpadlo, kot da skušam reči, da obstaja jasno jedro ali »prava« naravnanost znanosti v nastajanju, ki bi jo moja knjiga poskušala razkriti. Kibernetika, strukturalna lingvistika in psihoanaliza so svoje največje preskoke dosegle s pomočjo eksperimentalnega, kontingentnega brikolaža, ki so ga zaznamovale prioritete pri financiranju, politične priložnosti in institucionalne ureditve danega trenutka. To pomeni, da te metode premorejo več možnosti, kot se zdi na prvi pogled, saj obstajajo neštete pozabljene ali preprečene poti, ki se skozi našo sedanjost še vedno vijejo v neprepoznanih oblikah.

Da bi odkrili zapostavljena zavezništva, kot je denimo Lacanova privrženost kibernetiki, a tudi njena kritika, moramo najti nove načine zvestobe metodi, ki – ravno zaradi zvestobe – postanejo izdajalski do mainstreamovskega, doktrinarnega lacanovstva. Biti zvest zgodnjemu Lacanu utegne pomeniti, da se razidemo s samim človekom in obudimo možnosti, za katere se zaradi svojega zgodovinskega položaja ni mogel prizadevati. Lacan je v ZDA v vsakem primeru prispel na valu jezikovnega obrata, semiotike in filozofsko naravnane literarne kritike – pomislite le na Yalovo šolo dekonstrukcije, ki je bila primerna destinacija za njegovo misel, potem ko je bila ta bolj ali manj očiščena tehnične ekspertize. Isti milje dandanes v ZDA ohranja Freuda (ne toliko na oddelkih psihologije kot na oddelkih primerjalne književnosti).

Če se vrnemo h kibernetiki: obuditev Lacanove globoke vpetosti v informatiko – in njegovega kompleksnega, včasih paradoksalnega odnosa do tehnokracije sredine stoletja – povrne nekaj šokantnosti njegovi misli ter je tudi zgodovinsko ustreznejša. Malodane neprimerna prisvojitev raziskovanja na krajih, kot je Bell Labs, in diskurzov, povezanih z ameriškimi vedenjskimi znanosti, izpostavi drznost Lacanovega projekta, ki se izmika žanrom. Zgovorno je, da Lacana redko umeščamo znotraj »dobe sistema«, kot ji pravi Hunter Heyck, povojnega trenutka, ko je informatično naravnana, sistemsko-teoretska analiza preplavila ameriško akademsko sfero (Talcott Parsons v ZDA; Niklas Luhmann drugje).

Da današnji bralci tega ne vidimo, pove precej o nas – o tem, kako docela smo naturalizirali tehnokratsko misel –, pa tudi o problemih prevajanja francoske teorije in zlasti Lacana v angleščino. »Težavnost« Lacana se lahko zdi splošen problem prevajanja francoščine v angleščino, a je dejanski izziv pravzaprav v tem, kako specializiran, namerno težko razumljiv kvazitehnokratski jezik struktur prirediti za ameriško humanistično občinstvo. Francoski bralci vsaj ne skomignejo v slogu »to je francoska fora«: razumejo provokacijo, vključno s tujim, potujitvenim značajem Lacanovih številnih konceptualnih manevrov. Tukaj gre nujno brati Lefebvra, Sartra in de Beauvoir: strukturalno misel razglasijo za tehnokratski žargon in ga zavrnejo, ker je tuj klasični francoski umetnosti in literaturi. Lacanovsko provokacijo razumejo in zavrnejo z vidika njene lastne logike, medtem ko jo nekateri bralci v angleščini slavijo kot »francosko« idiosinkrazijo. Če Lacana postavimo ob bok Foucaultu in Derridaju kot zgolj še eno eruditsko figuro – ki so ji usojeni oddelki za književnost –, nevtraliziramo disruptivne elemente njegove analize.

Ko je kibernetika začela krožiti po povojni Franciji (najkasneje leta 1948 in v mnogih pogledih siloviteje kot v ZDA), so jo slavili in obsojali kot ameriško herezijo – popolno revalvacijo znanosti, ki bo imela posledice za politiko, psihiatrijo in proizvodnjo. Wiener je javno obsodil lobotomijo, ko je bila ta v ZDA še vedno vsesplošno sprejeta, ter zavrnil biološki determinizem, ki je znanosti o umu povezoval z evgeniko. Na komunikacijo in nadzor se je osredotočal v navezi s tedanjo antropologijo – kot so jo prakticirali Mead, Bateson, Lévi-Strauss –, kjer je kroženje in menjavo oblikovalo sorodstvo, ne zgolj biologija.

Katherine Hayles v How We Became Posthuman [Kako smo postali postčloveški] izpostavi, da so vodilni kibernetiki psihoanalizo pogosto odpravljali kot magično mišljenje in si jo prizadevali nadomestiti s prilagojenimi tehnikami s področja elektrotehnike. Na prvi pogled je bila kibernetika videti kot tekmica psihoanalize. Lacan se je zavedal njenih redukcionističnih teženj, ki so paktirale s tehnokratskim upravljanjem družbe – kar je zadosten razlog za zavrnitev –, a je hkrati uvidel njeno zmožnost, da razjeda in destabilizira sprejete teorije uma in človeka ter »duševno motnjo« od bioloških dejstev prestavi k abstraktnim sistemom in vzorcem. Enostavneje rečeno, kibernetika je nakazovala tokokroge – med analitikom in analizandom – ter kompleksne releje, ki um razširijo v besedila in številke, kjer subtilna ponavljanja, povratni signali, kratki stiki in motnje postanejo berljivi.

Lacan je kibernetiko privzel na taktičen, ne nebrzdan način. Poleg strukturalne lingvistike (ki jo je prav tako oblikovala teorija informacij) se je ta ponujala kot zaveznica pri demontaži udomačenih pojmovanj o »človeku«, ki jih je Freud začel izpodbijati – šlo je za prizadevanje, da bi »Freuda spet naredili šokantnega« s tem, da bi psihoanalizo priklopili na najmodernejše znanosti, ki so poganjale korenine v povojni Franciji. V njegovih zgodnjih seminarjih se simbolno pojavi kot visoko organiziran sistem, v katerem odzvanja teorija avtomatov in ga oblikujejo navzkrižne povezave med psihoanalizo, strukturalno lingvistiko in porajajočo se informatiko. Tako kot Lévi-Struss je Lacan kritično misel poskušal prestaviti iz kavarne ter jo znova umestiti znotraj znanstvene in tehnične spekulacije; pri usmerjanju raziskovanja »človeka« se ni bilo več mogoče zanesti na uveljavljene filozofije. Neprijetna implikacija je, da je zgodnji Lacan pri tem morda paktiral s scientizmom in tehnokratsko specializacijo, ki je dajala prednost tehnični ekspertizi pred javno humanistično debato – kar je bil verjetno tehnokratski, morda celo »ameriški« obrat znotraj znanosti o umu.

Vendar se je teh omejitev zavedal. Med nekim seminarjem je pripomnil, da je tisto, kar teorija informacij poskuša odstraniti – redundanca – natanko tisto, kar ima psihoanaliza za pomembno. V teoriji informacij je ponavljanje neučinkovitost, v psihoanalizi pa potlačitev. Obe se ukvarjata s podobnimi problemi, vendar iz nasprotnih razlogov. V podobnem smislu se znanosti o človeku od strojnega inženirstva ločijo prav po tem, da se jih dotika komunikacija (ne pa zgolj odzivanje na behaviorističen način).

Od 50-ih do sredine 60-ih je Lacan kibernetiko, teorijo informacij in teorijo iger uvrščal med konjekturne znanosti: kot probabilistično, statistično, napovedno vednost, ki jo organizirajo verjetnosti, ne determinizem. Njihov vzpon je dojemal kot odločilno preoblikovanje zahodne vednosti in je tako anticipiral argumente, ki jih je Ian Hacking kasneje razvil v knjigi The Taming of Chance [Krotitev naključja]. Strukturalna psihoanaliza tako ne sodi k modnim filozofijam, temveč k novim znanstvenim in tehničnim metodam – kibernetiki, teoriji informacij, digitalnemu računalništvu. Lacanova apropriacija je historična epistemologija: ni korak v smer brezčasne resnice, temveč kontingenten obrat s pogoji, ki omogočajo, in horizonti, ki omejujejo. Psihoanaliza je morala skozi to fazo; ni je bilo mogoče preprosto preskočiti.

Tukaj je poučno delo nemškega medijskega teoretika Friedricha Kittlerja. Ko natančno bere Lacana, psihoanalizo umesti znotraj mreže metod – Fourierove analize, diskurzivne analize –, kjer je »analiza« ime za osredotočenost na simbolne nize: hladno, distancirano preiskovanje, ki predrugači samo možnost »človeka« s tem, da mu odreče kakršenkoli poseben status. Kittlerjevo stališče se v nekaterih točkah razlikuje, a zajame tisto, kar je v 50-ih zaposlovalo Lacana: ne le nov pristop k umu, temveč tudi nova vrsta znanosti o človeku, ki slednjega razsredišči znotraj matrice, ki vključuje teorijo iger, inženirstvo in nove statistične oblike.

Koda ne ponuja celotnega prikaza Lacana in kibernetike, oriše pa problematiko, na podlagi katere bi bilo v prihodnosti mogoče izdelati rigoroznejšo študijo.