Revščina zaposlenih je študija šestih avtoric in rezultat njihovega dolgoletnega individualnega in kolektivnega raziskovanja problematike prekarnih delavcev. V središču razprave je zaposlitev kot eden od načinov spodbujanja socialnega vključevanja in zagotavljanja dostojnega preživetja ljudi, ki pa se na ravni vsakdanjega življenja v kombinaciji z drugimi dejavniki, ki okvirjajo naše življenje, ne pokaže kot dovolj ustrezen ukrep sam po sebi. Zaposlitev tako lahko v določenih okoliščinah pomeni izhod iz situacije tveganja revščine, v drugih pa tveganja ne zmanjša. Ljudje, ki so kljub zaposlitvi padli pod prag tveganja revščine, postajajo vedno večja skupina tudi v Evropski uniji. Obstoj revnih zaposlenih v uniji kaže na neuspešnost evropskih strategij in programov, kot je na primer Evropska strategija zaposlovanja, ki govori o pomembnosti kakovosti zaposlovanja, ali pa Evropska strategija boja proti revščini in socialni izključenosti, ki ima za cilj do leta 2020 zmanjšati revščino za vsaj dvajset milijonov ljudi. Monografija je razdeljena na sedem poglavij: uvodni opredelitvi ključnih pojmov in kazalnikov za raziskovanje pojava revnih zaposlenih ter delovnopravnega okvira proučevanih tematik sledijo analize empiričnih raziskav: številčni podatki o pojavu revnih zaposlenih v Sloveniji, primerjave s podatki preostalih držav Evropske unije, ugotovitve iz kvalitativne raziskave z osebami, ki so zaposlene in razpolagajo z dohodki precej pod pragom tveganja revščine, ter presoje strokovnjakov z različnih področij, ki dopolnjujejo druga predstavljena stališča o potrebnih ukrepih. Posebna pozornost je namenjena obravnavi instituta minimalne plače in ureditvi različnih pravnoformalnih oblik, v okviru katerih se opravlja delo za drugega, ki odpirajo vprašanje dometa delovnega prava (ali učinkuje povsod tam, kjer je delovnopravno varstvo potrebno) in vprašanje, ali osebe v različnih oblikah zaposlitve in dela uživajo ustrezno (primerljivo) raven pravic in varstva. Obravnava te tematike s perspektive človekovih pravic opozarja na temeljnost pravice vsakogar do človekovega dostojanstva, ki vključuje tudi pravico do dostojnih delovnih in življenjskih pogojev, dostojnega dela, vključno s pravico do dostojnega plačila, in na to, da so te pravice zaradi vse močnejše prevlade ekonomskega (neo)liberalizma resno ogrožene. V ta kontekst je vpet strukturni in institucionalni okvir pojava zaposlenih revnih, ki razčlenjuje vlogo socialne države. Zadnje poglavje zaokroža monografijo s teoretskim pogledom na fleksibilizacijo dela s posebnim poudarkom na delavcih iz druge roke oziroma oblikah, ki jih omogočajo tako imenovani privatni trgi dela v Sloveniji. Prikazani so načini upravljanja s temi delavci in ponujene razlage, kako so ostali brez pogajalske moči, saj so v rokah posrednikov. Širitev takih oblik zaposlitev pomeni veliko tveganje za večanje in ne zmanjševanje pojava revnih zaposlenih. Študija je pomemben prispevek k razumevanju problematike, ki je sicer raziskovalno in politično dokaj zapostavljena, čeprav so prekarni delavci danes tudi pri nas že skoraj (tiha) večina udeležencev na trgu dela.   Odzivi medijev - Bukla Odzivi medijev - Mladina Odzivi medijev - Delo Odzivi medijev - Delo/Književni listi  

  »Umetnostni sistem je bistvena ovira, ki brani umetnostno ustvarjanje pred vprašanji splošnega skepticizma in pred, kar je leta 1936 Walter Benjamin imel za neizogibno, umetnostjo, ki bi izhajala neposredno iz prakse, iz politike, ne pa iz kultne funkcije umetnosti,« - Maja Breznik   Knjiga Maje Breznik Posebni skepticizem v umetnosti je delo, ki je za svoj predmet obravnave, ko smo na prehodu iz nacionalne umetnosti v globalen, mednarodni umetnostni sistem, vzelo rezultate terenskih intervjujev z akterji v različnih umetnostnih oz. kulturnih poljih: vizualni umetnosti, gledališču, glasbi (v soavtorstvu z Lidijo Radojević) in založništvu. V vsakem od teh polj avtorica razbere specifične antagonizme: v vizualni umetnosti poteka konfrontacija med umetnostnim sistemom v centru in perifernimi, lokalnimi praksami; v gledališču med pristopom osvajanja državnih institucij in neodvisno produkcijo; v glasbi med komercialnimi avtorji z njihovimi korporativnimi tantiemami in alternativno naredi si sam sceno; v založništvu med visoko, a neprofitno literaturo in komercialnim množičnim tiskom. Ne glede na različna, včasih diametralno nasprotna stališča intervjuvancev in specifične značilnosti ter pereče problematike posameznih kulturnih praks, je avtorica na njihovem ozadju razbrala vsem skupno ideologijo – posebni skepticizem v umetnosti. V skladu z njo se bije nenehen manihejski boj prave umetnosti z lažno, pri čemer pa se ne podvomi v moderno institucijo umetnosti kot take, in prav ta dvom je lasten avantgardnim gibanjem, ki pa jih sodobni, profit sledeči umetniški sistem vse prelahko inkorporira vase. Poleg analize Maje Breznik knjiga vsebuje osem komentarjev različnih avtorjev, ki dodatno osvetljujejo izsledke raziskave v posameznem obravnavanem polju in podajajo teoretske ter kritične prispevke k njenim vpogledom. Delo obenem zaokroža obširen epilog Rastka Močnika, ki poskuša na podlagi analize razvoja likovnih praks v moderni prikazati, da je način vpetosti sodobne likovne umetnosti v politično-ekonomske odnose ključ za razumevanje pričujočih trendov podrejanja neoliberalnim silnicam ostalih kulturnih področij. Knjiga je napisana v poljudnem in jasno razumljivem jeziku, čeprav se opira na sodobna teoretska dognanja in pojme, in vsebuje obilno konkretnih primerov. Namenjena je družboslovcem in humanistom kot tudi širšemu bralnemu občinstvu, predvsem tistim, ki jih zanimajo antagonizmi sodobne umetnosti in kulture.