»… želim opozoriti na okoliščine, v okviru katerih poteka ta pogovor, še zlasti pa na to, da med pisanjem teh vrstic nisem niti za eno samo sekundo pozabil, da se okrog nas preliva kri in da je ta konferenca pred zaveso današnje evropske drame le dokaz več, da živimo v razumsko in moralno popolnoma neuravnoteženih razmerah. To, kar tukaj (žal proti svoji najboljši volji) objavljam, je skromen in zelo obziren prispevek k študiju patologije naše literarne dialektike … in ima le en namen, in sicer da bi tudi tisti, ki prihajajo za nami, imeli priložnost nekega dne ugotoviti, da sem že v reviji Danas … opozoril na to, da je bil tisti lajež okrog nas bolni pojav in da od ljudožerskega požiranja svojih lastnih soborcev profitira le tisti tretji literarni faktor, ki se pripravlja, da nas bo vse skupaj z največjim veseljem in ljudožerskim zadovoljstvom pojedel …« - Miroslav Krleža, odlomek iz knjige Krleža je bil član Komunistične partije Jugoslavije od ustanovitve leta 1919, v času ponavljajočih se polemičnih valov o socialni umetnosti med svetovnima vojnama pa eden redkih javno znanih pristašev komunizma in marksizma, ki se ni mogel niti se ni hotel zakriti z ilegalnim imenom ali psevdonimom. Na vrhu predvojne polemike na skrajni politični in umetniški levici se je leta 1939 do konca izpostavil s svojim imenom in dal na tehtnico ves svoj levičarski ugled. […] Takoj na začetku, ko opisuje grozljive okoliščine s konca tridesetih let in najavlja grozo, ki bo še sledila, se postavi v funkcijo, ki se ji sicer poleg »mrtva straža« v vojaškem slovarju reče tudi »avantgarda«. Ta je postavljena za vse, kar kot naslovnik divjih in neprestanih napadov mora braniti z lastnim življenjem ne glede na vse ozire in okoliščine, ki kličejo po tem, naj zdaj, v trenutku odločilne nevarnosti, v vrstah komunističnih revolucionarjev vlada enotnost – in to taka, ki jo narekuje vodstvo iz Moskve in s tem uničuje še to malo pameti, kolikor je je mogoče ubraniti pred apokaliptičnimi okoliščinami. Kako se postaviti po robu fašizmu in nacizmu, ki že prodirata po Evropi in najavljata nastanek krvavega imperija? […] Ne gre le za umetnost, čeprav gre izrazito za umetnost – gre za zmago nad skrajnim sovražnikom, v primerjavi s katerim je bil dotedanji potek razrednega boja nežno soočenje. In gre za ohranitev horizonta revolucije, ne pa za kako estetsko utopijo. Krleža bi molčal, če ne bi prav iz vrst tistih, ki naj bi ohranjali upanje, da je zmaga nad sovražnikom mogoča in da revolucionarni prevrat ni prazno upanje, prihajalo toliko nespametnega besedičenja, polnega arogantnega in hkrati militantnega prepričanja in samovšečnosti. Krleža ne ponuja le obrambe lastnega dela in morda še nekaj obrambe nadrealističnih kolegov Marka Ristića in Oskarja Daviča, ampak brani razsodno moč pred odpovedjo sleherni razsodnosti v imenu že odkrite in v jasna pravila pretočene absolutne resnice. […] Dialektični antibarbarus ne sodi le na sicer častno mesto v zbirki najbolj prodornih spisov, ki so nastali v jugoslovanskih polemikah in soočanjih na levici med svetovnima vojnama. Tudi ne sodi le na vidno mesto med spisi, ki so na vseh koncih sveta, posebno pa Evrope, postavili neprehodno mejo abotnim predstavam socialističnega realizma in jih soočili z realizmom in socializmom, kakršna bi morala biti. Spada celo v zgolj socialistične in komunistične levičarske knjige, ki so rekle bobu bob tako kot André Breton v trockističnem manifestu ali Karel Teige v »Nadrealizmu proti struji«, a ne samo to. Spada v dela, ki so umetnost postavila v zvezo z revolucijo na poseben način, značilen za vso moderno dobo. Iz spremne besede Leva Krefta

Evropa se že več kot sto petdeset let zapleta v onstranska protislovja tako imenovanega »čistega uma« in premišljuje o tem, kako bi bilo, če svet sploh ne bi imel začetka in bi do te sodobne, sedanje evropske krvave stvarnosti že minila »večnost«, z njo pa že neskončna vrsta podobnih evropskih civilizacij, kakršna je ta zdajšnja, naša, danes. Če pred sedanjo evropsko stvarnostjo že obstaja neskončna vrsta takih Evrop in nam je eno ugrabil Zevs kot bivol, drugo tepta kapitalizem kot pobesneli nosorog, tretjo predstavlja šepavi sveti Lojolski, četrto vodita in ropata New York ali Al Capone, če sta Kant in Hitler le pojava, ki trajata brez začetka v neskončni vrsti variacij, potem Evropa misli, da so to dovolj prepričljivi dokazi, da je treba verjeti v večnost … Evropski stroji delajo in ustvarjajo štiriindvajset ur na dan, in danes, ko je evropska materialna kultura večja kot kdaj prej, ko ve Evropa več, kot je vedela kdaj prej, danes se intelektualna Evropa dolgočasi. Otopela je, slika kitare, pipe in steklenice na kockastih prtih, kadi angleški tobak in igra bridž, črnska glasba pa je edini lajtmotiv žalostne evropske ljubezni. Evropa se je danes poneumila kot stara brezzoba devica in frajla narednica Vojske odrešitve, po radijskih aparatih posluša prenose nogometnih tekem, in medtem ko stroji proizvajajo neskončne količine materialnih dobrin, njeni brezposelni prebivalci stradajo. - Iz knjige Evropa danes in drugi eseji je amalgam Krleževih esejev, avtobiografske proze, dnevniških zapisov in potopisov, kratkih zgodb, pesniških fragmentov in polemik o evropski zgodovini in kulturi, skozi katere nas avtor popelje v svojem značilnem eruditskem slogu, z družbeno zavzetostjo, lucidnim in strastnim razmišljanjem ter globoko vero v pomen umetnosti. Večina besedil je iz dvajsetih in tridesetih let dvajsetega stoletja, ki veljajo za vrhunec avtorjevega ustvarjanja, obenem pa so dokument časa, izkušnje svetovne vojne in miselnega obzorja, srhljivo podobnega današnjemu, ko je Evropa vnovič na življenjskem razpotju. 1. Evropa danes (1933): polemičen in ironičen razmislek o evropski civilizaciji, vprašanju oboroževanja, vojn, o času, ki so ga pretresali ekonomska kriza, delavske stavke ter vzpon fašizma in nacizma. 2. Amsterdamske varijacije (1934): povod zapisa je bil propad II. internacionale. Razmislek o razmerju med znanostjo, umetnostjo in politiko. 3. Nekaj besed o Heinrichu von Kleistu (1934): razmišljanje ob Kleistovi noveli Michael Kohlhaas, analiza obdobja reformacije, vpeta v razmislek o vprašanjih estetike, politike in družbene angažiranosti svojega časa. 4. O pojavu Jana Panonija (1942, 1955): kritičen zagovor tega pozabljenega pesnika iz 15. stol. in zahteva po njegovi vključitvi v evropsko kulturno zgodovino. Gre za pesnika, ki se je s svojimi satiričnimi, in svobodomiselnimi pesmimi uprl cerkvenim krogom, s političnimi pa razkrival prave interese Evrope. 5. Francisco José Goya y Lucientes (1926): Krleža vidi dobo, v kateri je ustvarjal Goya, kot dobo velikih družbenih vrenj v zgodovini Evrope. Vsa ta dogajanja so zaznamovala tudi umetnike, predvsem vprašanje razmerja njihovega služenja na dvoru in potrebe po kritiki družbene stvarnosti. 6. Pogovor o materializmu (1935): polemičen pogovor dveh oseb, stvarnega grofa Coudenhove – Kalergija, zagovornika idealizma, in osamljenega skeptika Pomidorja, ki ga prekine glas prodajalca časopisov in najava mobilizacije in vojne, glas ulice o stvarnosti tridesetih let. 7. Kako je doktor Gregor prvič v življenju srečal hudiča (1929): prozni fragment iz ciklusa o Glembajevih. Dogajanje je postavljeno na ladjo, ki v času druge balkanske vojne pluje proti Solunu. Na njej se vojak Gregor s Hudičem pogovarja o nasilju, umiranju in odgovornosti posameznika. 8. Letimo nad Panonijo (1929): potopisno besedilo, preplet pripovednih, reportažnih in esejističnih elementov. Doživetje letenja le delno spominja na futuristično navdušenje nad stroji, saj pri Krleži sproži tudi spomine iz otroštva. Besedilo je napoved Krleževega romana Vrnitev Filipa Latinovicza. 9. Pismo iz Koprivnice (1925): potopisni esej o potovanju v Koprivnico, kjer je Krleža urejal revijo Književna republika. Besedilo, polno asociacij, duhovitih opomb, stvarnih podatkov o zgodovini mesta in pokrajine, ki ga spominja na Brueghlova platna. 10. Izlet na Madžarsko leta 1947 (1953): potopisna, predvsem pa memoarska proza o ljudeh in dogodkih iz časa Krleževega šolanja na kadetski šoli v madžarskem mestu Pécs in vojaški akademiji v Budimpešti. Opiše tudi vzroke svoje odločitve o prekinitvi študija na akademiji ter svoje bivanje v Beogradu leta 1912. 11. Ljudje potujejo (1934): besedilo z značilnostmi potopisne proze. Glavni motiv je vlak, ki s svojo dinamičnostjo Krleži omogoča kontrastno predstavljanje oseb in dogodkov. 12. Ter sklepna Tri dunajska pisma.

Odzivi medijev - Mladina, Grega Repovž, 16. 10. 2015, Uvodnik/Kdo si torej laže? Odzivi medijev - 6.4.2015, Radio Študent, Humanistika, Simon Smole, Dame in gospodje: Miroslav Krleža!