(1962, Weimar) je nemško-švicarska pisateljica in dramatičarka z bogatim literarnim in gledališkim opusom, ki obsega štirinajst romanov, petindvajset dram ter številne radijske igre, kratko prozo in eseje. V Hamburgu je študirala oceanografijo in politologijo, krajša družbenokritična besedila in kolumne objavlja v revijah. Živi v Zürichu, kjer od leta 2013 poučuje dramaturgijo na visoki šoli za umetnost.
Veliko njenih del je bilo prevedenih in uprizorjenih, tudi romaneskni prvenec Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha, ki je izšel leta 1997 pri založbi Reclam. Kritiki so ga ocenili kot novi glas mlade, razočarane generacije in kot izostreno opazovanje družbe. Preveden je bil v deset jezikov in je del učnih programov. Sledili so mu romani Amerika, Gold (Zlato), Das Unerfreuliche zuerst: Herrengeschichten (Najprej nerazveseljivo: zgodbe moških), Ende gut (Konec dober), Die Fahrt (Vožnja), Der Mann schläft (Moški spi), Vielen Dank für das Leben (Hvala lepa za življenje) in drugi.

Avtorico pogosto opisujejo kot neusmiljeno in provokativno, zato sta scenaristka Wildtrud Baier in režiserka Sigrun Köhler leta 2015 pripravili piker dokumentarec Wer hat Angst vor Sibylle Berg? (Kdo se boji Sibylle Berg?). Primerjajo jo tudi s Kurtom Vonnegutom, Brettom Eastonom Ellisom, Michelom Houellebecqom in Willom Selfom. V njenih delih prevladuje rezek, groteskno hrepenenjski humor, s katerim brez vsakršnega patosa in moraliziranja slika življenje in smrt, strah in sovraštvo, atavistične družbene vloge, potrebo svojih junakov in junakinj, da bi iz puhlega vsakdana rešili ljubezen, pogosto označeno kot trapasto romantično. Njena dela so že od devetdesetih let nepogrešljiva na nemških odrih, uveljavila so jo kot ikonično figuro nemških subkultur in tudi umetniških skupnosti drugod v Evropi. Pri njihovem uprizarjanju in branju avtorica tesno sodeluje z igralci in drugimi umetniki ter režiserji, denimo z Niklausom Helblingom, Haskom Webrom, od leta 2013 z berlinskim gledališčem Maksima Gorkega in režiserjem Sebastianom Nüblingom. Za svoje delo je prejela številna priznanja, med drugimi literarno nagrado mesta Marburg za roman Amerika, nagrado Nemškega združenja za vojake in civiliste, oslepele v vojni, in sicer za radijsko igro Und jetzt: Die Welt! (In zdaj: svet!), ki jo je revija Theater heute izbrala za najboljše dramsko delo leta 2014; za najboljšo berlinsko in potsdamsko uprizoritev leta 2015 je njena drama Und dann kam Mirna (In prišla je Mirna) prejela nagrado Friedricha Lufta, med najnovejšimi pa omenimo nagrado Else Lasker Schüler za dramatičarko leta 2016, ki jo je avtorica prejela za svoj celotni dramski opus, Nestroyevo nagrado Dunajskega gledališkega združenja za najboljšo dramo leta 2019: Hass-Triptychon – Wege aus der Krise (Triptih sovraštva – poti iz krize) ter švicarsko nagrado za knjigo leta 2019, ki je bila dodeljena avtoričinemu najnovejšemu romanu GRM: Brainfuck – o štirih mladih v družbeno razklanem Združenem kraljestvu, v katerem je prevzela nadzor umetna inteligenca.

Foto: Joseph Strauch

Perry Anderson (1938) je mednarodno priznani britanski zgodovinar in publicist, zaslužni profesor zgodovine in sociologije na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu (UCLA); v osemdesetih letih je poučeval na newyorški Novi šoli za družbene raziskave (NSSR), pred tem je dolgo let urejal revijo New Left Review, s katero še vedno sodeluje kot pisec in član uredništva. Med njegovimi najodmevnejšimi knjigami so Passages From Antiquity to Feudalism, Lineages of the Absolutist State, Considerations on Western Marxism, Arguments within English Marxism, In the Tracks of Historical Materialism, A Zone of Engagement, The Origins of Postmodernity, Spectrum: From Right to Left in the World of Ideas, The New Old World, The Indian Ideology ter najnovejša American Foreign Policy and Its Thinkers.

(roj. 1977) je magistra sociologije, zaposlena na Mirovnem inštitutu v Ljubljani. Zanimajo jo predvsem teme, vezane na družbeni aktivizem in alternativno kulturo. Njeno diplomsko delo o pojavu skvoterstva v Sloveniji je bilo nagrajeno s Prešernovo nagrado, proučevala je videoaktivizem, z Dunjo Danial je soavtorica dokumentarnega filma Odpadki druge generacije – po stopinjah nekega punka. Organizira tudi koncerte in druge kulturne dejavnosti. Od leta 1998 večino prostega časa posveča AKC Metelkova mestu, predvsem klubu Gromka.

je zaposlena na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer poučuje ameriško in angleško književnost s poudarkom na njeni družbenopolitični umeščenosti. Ukvarja se s feministično teorijo in študijami spola, postkolonialno teorijo in neokolonialnimi študijami, socialistično miselnostjo in bojem proti kapitalistični družbi izkoriščanja. Je avtorica knjige Novi val nedolžnosti v otroški literaturi: Kaj sporočata Harry Potter in Lyra Srebrnousta? (Sophia, 2007) in univerzitetnega učbenika American Literature in Its Socio-Political Context (Filozofska fakulteta, 2014).

(1886–1944) je eden vodilnih francoskih zgodovinarjev, medievalist in soustanovitelj analovske šole, humanist, ki je temeljito prevetril francosko in svetovno zgodovinopisje. Zaradi vojaških zaslug (v prvi svetovni vojni je bil večkrat odlikovan) in domoljubja, ki ga je čutil do Francije, je bil sprva izvzet iz protijudovskih zakonov vichyjske vlade. Dopuščeno mu je bilo predavati še naprej, do leta 1936 na strasbourški univerzi, nato pa na sorbonski. Leta 1939, že v letih in oče šestih otrok, je znova vstopil v francosko vojsko in bil kot častnik za zveze z britanskimi silami priča francoskemu padcu leta 1940. Svojo kritiko tega poraza in tedanje francoske mentalitete je zapisal v dokumentarno-memoarski knjižici Nenavadni poraz, ki je izšla po njegovi smrti (leta 1944 ga je aretirala vichyjska policija, ga predala gestapu, ki ga je po mučenju usmrtil). Med njegovimi znamenitimi študijami o epistemologiji v zgodovinopisju ter na področju politične in socialne zgodovine so še Méthodologie Historique, Les Rois Thaumaturges: étude sur le caractère surnaturel attribué à la puissance royale, particulièrement en France et en Angleterre (njegova doktorska disertacija), Les Caractères originaux de l’histoire rurale française, La Société féodale ter še ena knjiga – apel, ki je izšla posthumno, Apologie pour l’histoire; ou, métier d’historien (v slovenskem prevodu pod naslovom Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic). S svojim angažiranim pristopom k zgodovinopisju in humanistiki, poudarjanjem, da je zadnja instanca vseh dogajanj in abstrakcij človek in njegova vest, je postal vzor v angažiranem zgodovinopisju.

(1930–2002) je bil sociolog in filozof, profesor na Collège de France in na École des hautes études en sciences sociales. V slovenščini so doslej izšle njegove knjige Na televiziji (2001), Praktični čut (2002), Sociologija kot politika (2003), Znanost o znanosti in refleksivnost (2004), Načela za refleksivno družbeno znanost (skupaj z besedili Loïca Wacquanta, 2006).

(r. leta 1937 v Maroku), profesor filozofije na École normale supérieure in Collège international de philosophie v Parizu, je avtor, ki se uvršča med najodmevnejše in najpomembnejše sodobne francoske filozofe; objavlja tudi romane, drame in politične eseje. V začetku šestdesetih let je bil aktivist levega krila združene socialistične stranke (PSU), zavzemal se je za dekolonizacijo Alžirije, leta 1967 se je pridružil študijski skupini Louisa Althusserja in zlasti leta 68 postal dejaven v različnih komunističnih in maoističnih skupinah. V slovenščini so do zdaj med drugim izšla njegova dela Mali priročnik o inestetiki (2004), Ali je mogoče misliti politiko? / Manifest za filozofijo (2004), 20. stoletje (2005) in Pogoji (2006).

foto: Piero Chiussi

je profesor sociologije na Univerzi v New Yorku, večkratni nagrajenec Ameriškega sociološkega združenja za najboljše dosežke v socialni, ekonomski, politični ter primerjalnozgodovinski sociologiji, avtor dveh temeljnih del: Locked in Place: State-Building and Late Industrialization in India (Princeton University Press, 2006) in Postcolonial Theory and the Specter of Capital (Verso, 2013).

je leta 2008 diplomirala in leta 2014 doktorirala na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V letih 2009−2013 je bila tam zaposlena kot mlada raziskovalka, sedaj pa v okviru temeljnega raziskovalnega programa Slovenska zgodovina ter temeljnih raziskovalnih projektov Ženske in prva svetovna vojna in Ženske in meje. Od decembra 2010 je članica delovne skupine History of Race and Eugenics na Oxford Brookes University. Sodelovala je na več tujih in domačih konferencah. Je avtorica več znanstvenih člankov in soavtorica razstave 1914 − Položaj žensk na predvečer vojne. Od leta 2014 ureja portal Spol.si. Ukvarja se z zgodovino žensk, telesa in znanosti, z demografsko zgodovino in socialno zgodovino medicine. Sinteza pričujoče knjige o evgeniki na Slovenskem je izšla tudi v angleškem prevodu v monografiji The History of East-Central European Eugenics, 1900-1945: Sources and Commentaries (ur. Marius Turda) pri založbi Bloomsbury Publishing Plc.

(Rim, 1977) je doktoriral iz sodobne zgodovine na univerzi La Sapienza v Rimu. Je raziskovalec na mednarodnem oddelku Fondazione Basso in od leta 2011 svetovalec Zgodovinskega arhiva Senata Italijanske republike v Rimu. Med njegovimi številnimi prispevki in študijami izpostavljamo: Le brigate Matteotti a Roma e nel Lazio (2006), Lʼoccupazione italiana dei Balcani (2008), Alle radici del sindacato: La fondazione della CGIL (2010) ter Lʼanima nera della Repubblica (2013).

(1979) je raziskovalec in predavatelj na Inštitutu za filozofijo pri oldenburški Univerzi Carla von Ossietzkega. Deluje na področjih socialne, politične in moralne filozofije, zgodovine filozofije ter sodobnih družbenih gibanj, velja za enega najprodornejših sodobnih marksističnih teoretikov. Med njegovimi knjižnimi deli izpostavljamo: Die formanalytische Klassentheorie von Karl Marx: Ein Beitrag zur »Neuen Marx-Lektüre (2007), Eigentum, Gesellschaftsvertrag: Staatliche Begründungskonstellationen der Moderne (2009, z Ingom Elbejem), Kritik der politischen Philosophie: Eigentum, Gesellschaftsvertrag II (2010, z Devijem Dumbadzejem in Ingom Elbejem), Anonyme Herrschaft: Zur Struktur moderner Machtverhältnisse (2012, z Ingom Elbejem in Janom Eufingerjem), Warum Kritik? Begründungsformen kritischer Theorien (2017, s Philipom Hoghom).

(1942) je zaslužna profesorica politične filozofije in mednarodnih študij na ameriški univerzi Hofstra, aktivistka, feministka, soustanoviteljica Mednarodnega feminističnega kolektiva, ki je izvedel odmevno kampanjo Plače za gospodinjsko delo (1972), soustanoviteljica Odbora za akademsko svobodo v Afriki (1991), borka proti smrtni kazni itn. Med njenimi številnimi študijami in eseji so najbolj znane knjige Il Femminismo e il Movimento contro la guerra USA (2004), Caliban and the Witch (2004) ter Revolution at Point Zero (2012). Souredila je odmevna zbornika A Thousand Flowers (2000) in Enduring Western Civilization (1994).

foto: Luis Nieto Dickens

je asistent z doktoratom na Oddelku za anglistiko Univerze v Durhamu v Veliki Britaniji, kjer predava svetovno književnost. Pred tem je bil na Univerzi v Leedsu zaposlen kot podoktorski raziskovalec v okviru programa Travmatična preteklost, kozmopolitstvo in narodotvornost v sodobni svetovni književnosti. Med letoma 2008 in 2010 je opravljal magistrski študij na Univerzi v Amsterdamu, nato pa doktorskega na Univerzi v Gießnu, kjer je bil zaposlen kot znanstveni sodelavec in gostujoči predavatelj angleške književnosti in kulture. Doktoriral je leta 2014. Pričujoča knjiga je prevod njegove nadgrajene disertacije, ki je izšla v zbirki Historical Materialism pri Založbi Brill. Pred izidom je njegova meddisciplinarna primerjalna študija Poosebljeni kapital: impersonalnost v modernem svetovnem-sistemu. Raziskuje zlasti na področjih postkolonialne in marksistične teorije, teorije antropocena ter družbene reprodukcije in materialistične etike. Je soustanovitelj delovne skupine Neenaki in kombinirani razvoj, ki deluje v okviru Centra za kritične materialistične študije Univerze v Leedsu, ter član več uredniških odborov strokovnih in znanstvenih revij ter združenj v Veliki Britaniji, ZDA, Franciji in Nemčiji.

je analitik in raziskovalec na venezuelskem mednarodnem inštitutu Centro Internacional Miranda, sodelavec programa Transformativne prakse in človekov razvoj, ki ga vodi dr. Michael A. Lebowitz, zaslužni profesor Univerze Simona Fraserja v Vancouvru. Proučuje participacijo občanov in civilne družbe v javnem upravljanju v 21. stoletju, zgodovinska in sedanja (zlasti venezuelska) družbena dogajanja ter gibanja za ekologijo in trajnostni razvoj. Z Marto Harnecker je napisal tri knjige o novih družbenih gibanjih v Boliviji, Ekvadorju in Paragvaju, z Michaelom Foxom in Rogerjem Burbachom pa knjigo Latin America’s Turbulent Transitions: The Future of Twenty-First Century Socialism (Zed Books, 2013). Kot avtor in urednik sodeluje z revijami in portali Green Left Weekly, Links Journal of Socialist Renewal, ZNet, Venezuelanalysis.com, Aporrea, America XXI idr.

je prodoren zgodovinar mlajše generacije iz Vojvodine (1993, Novi Sad), raziskovalec na Univerzi v Regensburgu, kjer proučuje čeznacionalne povezave znotraj Komunistične internacionale v času velikega terorja ob frakcijskih bojih in španske državljanske vojne. Tako dodiplomski študij filozofije, družbenih ved, kulturologije in evropskih študij na Angloameriški univerzi v Pragi kakor podiplomski študij zgodovine na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti je zaključil z odliko. Je avtor več strokovnih in znanstvenih člankov, knjiga Frakcijski boji je njegov prvenec, ki bo izšel tudi v angleškem izvirniku. Od leta 2016 kot urednik in avtor sodeluje pri reviji Novi plamen, s katero so njeni snovalci obudili in aktualizirali Krleževo in Cesarčevo revijo Plamen (izhajala je leta 1919). Področja avtorjevega raziskovanja so politična in kulturna zgodovina, zgodovina Judov, zgodovina delavskih in družbenih gibanj.

Ameriška pesnica, feministična teoretičarka in aktivistka bell hooks (roj. Gloria Jean Watkins, 1952) pod tem imenom piše od leta 1978, ko je izdala pesniški prvenec And There We Wept: Poems. Svoj psevdonim je prevzela po prababici Bell Blair Hooks, sama pa se podpisuje z malo začetnico, ker ta bolj poudarja pomen dela kakor biografijo. Iz avtoričinega obsežnega opusa izpostavljamo: Feminist Theory: From Margin to Center; Talking Back: Thinking Feminist, Thinking Black; Teaching to Transgress: Education as the Practice of Freedom; Outlaw Culture: Resisting Representations; Killing Rage: Ending Racism; Teaching Community: A Pedagogy of Hope; Homegrown: Engaged Cultural Criticism; Belonging: A Culture of Place; Writing Beyond Race: Living Theory and Practice. Knjiga Naša pozicija: razred je pomemben je iz tega obsežnega opusa šele prva, ki jo prebiramo v slovenščini.

Profesor in akademik Eric Hobsbawm (1917–2012) je bil eden izmed najbolj priznanih sodobnih avtorjev anglosaksonskega zgodovinopisja. Njegova akademska pot se je začela z doktoratom na Univerzi v Cambridgeu in nadaljevala s profesuro na Univerzi v Stanfordu, Univerzi Cornell, MIT in The New School of Social Research v New Yorku ter Collège de France, zadnja leta pa je poučeval kot zaslužni profesor na fakulteti Birkbeck na University of London. Njegove študije se ukvarjajo predvsem z zgodovino moderne, pri čemer posamezne probleme osvetljuje v vsej njihovi kompleksnosti, tako da se opira na sociološke, politološke, ekonomske, umetnostno kritične in druge družboslovne analize. Zanimali so ga predvsem veliki zgodovinski prelomi zadnjih dveh stoletij, ki jih je obravnaval v luči emancipatornih in progresivnih aspektov različnih družbenih formacij kot tudi posameznikov. Hobsbawmovi članki in zgodovinske monografije so med najbolj branimi v svoji zvrsti tako v svetu, saj so njegova dela prevedena v več kot trideset jezikov, kot tudi pri nas, naj gre za ozko znanstveno sfero ali širše bralno občinstvo. Avtorjeva najpomembnejša dela poleg številnih znanstvenih člankov so Čas revolucije, Čas kapitala, Čas imperija, Čas skrajnosti, Nacije in nacionalizem po letu 1780, Zanimivi časi.

Nemški politolog velja za enega najpomembnejših sodobnih marksističnih teoretikov države. S študijo Gospostvo, hegemonija in politične alternative je v marsičem na novo začrtal okvir razprave o globalizaciji, ki je v akademskih in aktivističnih krogih potekala predvsem v devetdesetih letih in na začetku novega tisočletja. Njegov prispevek k marksistični teoriji države je izjemno večplasten. V razpravi o izpeljavi države (Staatsableitungsdebatte) je prav z intervencijami v to razpravo razvil splošni pojmovni aparat za razumevanje temeljnih strukturnih določitev meščanske države, aparat, ki je nato služil kot osnovno ogrodje raziskovanja transformacij meščanske države v specifičnih zgodovinskih obdobjih kapitalizma.

je Koprčan, izhaja iz Osapske doline, rojen je bil leta 1948 v Trstu. Je srčen radijec, temu mediju se je posvetil že kot študent novinarstva, soustvarjal je Radio Študent, na temo Radia Koper – Capodistria je diplomiral, potem je v tej ustanovi deloval kot urednik in raziskovalni novinar in ji ostal zvest vse do upokojitve. Kot odgovorni urednik je redefiniral slovenski program kot obmejnega in manjšinskega, izpeljal ločitev valov, vpeljal kontaktne in v živo vodene oddaje, programsko postavil Studio Nova Gorica, razvil sodelovanje z Radiom Trst, leta 1992 podaljšal program v celodnevnega. Pripravil je veliko intervjujev, reportaž in raznih drugih oddaj trajne vrednosti, med njimi več sto za oddaje Primorski kraji in ljudje ter Slovenci ob meji. Vselej pa se je posvečal tudi pisani besedi: v mladosti je pisal pesmi in zapisoval ljudsko izročilo, pozneje pa življenjske zgodbe. Med knjižnimi deli izpostavljamo Peruti tržaškega aborigina, v kateri skozi pripoved konstruktorja ladijskih hidrokrilcev Jordana Zaharja odkriva novejšo zgodovino tega prostora in njeno spreobračanje, Collottijeve zločine in resnične dogodke ob »Bazovskem šohtu«, danes »Bazoviški fojbi«, ter dve e-knjižici Abitanti so v Istri in Primorska dežela.

(1957) je politolog, matematik, predavatelj ekonomije in gostujoči profesor na več univerzah, eden vodilnih teoretikov novega branja Marxa (neue Marx-Lektüre), sodelavec uredništva Marxovih in Engelsovih zbranih del (MEGA) in član uredništva revije PROKLA – Zeitschrift für kritische Sozialwissenschaft, ki deluje na področjih sociologije, socialne zgodovine in politologije in je usmerjena zlasti v politično ekonomijo, ekologijo, kritično teorijo družbe, mednarodne odnose in družbena gibanja. Živi v Berlinu, raziskovalno se ukvarja predvsem z Marxovo kritiko politične ekonomije, zgodovino ekonomskih teorij in sodobnim razvojem svetovnega kapitalizma. S tega področja sta izšli še dve njegovi knjigi, Wie das Marxsche Kapital lesen? (2008) in Die Wissenschaft vom Wert (1991).

(Utrecht, 1956) je mednarodno uveljavljeni zgodovinar, strokovnjak za zgodovino 19. in 20. stoletja, eden vodilnih proučevalcev habsburškega imperija. V svojem raziskovanju se osredotoča zlasti na nacionalne konflikte ter revolucionarna in protirevolucionarna družbena gibanja, umeščena v mednarodne odnose ter svetovne družbene in ekonomske razmere. Do leta 2014 je predaval pretežno na Swarthmore Collegeu v Pensilvaniji. Po prejemu Guggenheimove raziskovalne štipendije in berlinske nagrade Nine Marije Gorrissen za zgodovino predava zlasti v Evropi, od leta 2014 na Inštitutu Evropske univerze v Firencah, kjer je zaposlen kot profesor sodobne zgodovine. Med njegovimi obsežnejšimi deli so poleg pričujoče študije še Exclusive Revolutionaries: Liberal Politics, Social Experience, and National Identity in the Austrian Empire 1848–1914 (za to delo je prejel nagrado Herberta Baxterja Adamsa, ki jo podeljuje Ameriško zgodovinsko društvo, ter nagrado Avstrijskega kulturnega inštituta za najboljše zgodovinsko delo v letu 1997), Wien Brennt: Die Revolution 1848 und ihre liberale Erbe (1998), Constructing Nationalities in East Central Europe (2004), Guardians of the Nation: Activists on the Language Frontiers of Imperial Austria (2006).

Foto: Annette Hornischer

(1978) je raziskovalec in profesor novejše zgodovine. Po postdoktorski specializaciji, ki jo je med letoma 2009 in 2012 opravljal na Italijanskem inštitutu za zgodovinske študije Benedetto Croce v Neaplju, je postal raziskovalni sodelavec Oddelka za politološke in družboslovne vede Univerze v Trstu. Je znanstveni vodja Deželnega inštituta za zgodovino odporniškega gibanja v Furlaniji – Julijski krajini ter član sveta Državnega inštituta Feruccio Parri. Iz njegovega publicističnega opusa izpostavljamo še študijo iz leta 2010: Frontiera rossa: Il Pci, il confine orientale e il contesto internazionale 1941–1955 (Rdeča meja: KPI, vzhodna meja in mednarodni kontekst 1941–1955).

(Zagreb, 1893–1981) poznamo kot esejista, romanopisca, novelista, dramatika, pesnika, kronista, prevajalca, urednika, kulturnega kritika, leksikografa z ogromnim opusom – kot velikana leposlovja, kulture in humanistike v nekdanji skupni domovini, ki je presegal nacionalne in politične meje in bil zaradi tega pogosto v primežu. Pisateljsko pot je začel v razmeroma romantičnih tonih, ki so se hitro razvili v družbeno kritične (že z ekspresionistično dramo Adam in Eva, 1922). Njegova Zbrana dela zajemajo okrog 160 knjig. Poznamo ga tudi kot (so)ustanovitelja in (so)urednika več glasil, Plamen (1919), Književna republika (1923), Danas (1934), Pečat (1939), Republika (1945), Forum (1962), in Leksikografskega zavoda (1950), ki je imel ves čas sedež v Zagrebu in se od leta 1983 imenuje po njem. Bil je glavni urednik Enciklopedije Jugoslavije in številnih drugih izdaj zavoda, sodeloval je pri postavljanju idejnih gradnikov Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti in Zveze književnikov Jugoslavije, za svoja dela je prejel najvišja odlikovanja, prevajana so bila v tuje jezike in uprizarjana – in vendar je bil vedno samosvoj, zvest idejam, v katere je verjel, na obrobju.

(1942-2016) je svetovno priznana zgodovinarka in politologinja, bila je zaslužna profesorica kanadske Univerze York v Torontu in Univerze v Berkeleyju, članica Royal Society of Canada, ena vodilnih teoretičark socialne zgodovine. Iz njenega bogatega opusa izpostavljamo: Mind and Politics: An Approach to the Meaning of Liberal and Socialist Individualism; The Origin of Capitalism; Democracy Against Capitalism; The Pristine Culture of Capitalism; The Retreat from Class, Empire of Capital.

(1923–1995) je bil belgijski zgodovinar, ekonomist, politični mislec in aktivist svetovnega slovesa in izredno plodovit avtor, ki je napisal več kot 30 knjig in 2000 člankov. Večino otroštva in mladosti je preživel v Belgiji. Njegov študij je leta 1941 prekinila okupacija in med vojno je bil večkrat zaprt, leta 1944 pa so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Flossenbürg v Nemčiji. K študiju se je vrnil v šestdesetih letih in leta 1972 je izšla njegova disertacija Der Spätkapitalismus: Versuch einer marxistischen Erklärung, ki jo je sam štel za svoj magnum opus. Med njegova najpomembnejša dela se uvrščajo še Traité d’économie marxiste (1962), Long Waves of Capitalist Development (1978) in Power and Money: A Marxist Theory of Bureaucracy (1994). V slovenščini je leta 2013 izšla njegova zgodovinska študija Pomen druge svetovne vojne (Sophia). Vse življenje je bil politično aktiven in ena osrednjih osebnosti Četrte internacionale.

(r. 1944) je profesor filozofije na newyorški univerzi Adelphi, kjer poučuje zgodovino filozofije, etiko in moralo ter kritično teorijo. Raziskuje zlasti na področjih umetnostne teorije in kritike politične ekonomije (urejal je tudi mednarodno znanstveno revijo International Journal of Political Economy) ter filozofije jezika. Znan je po svojih eruditskih in lucidnih tekstih o sodobni umetnosti, estetiki in razmerju med umetnostjo in umetnostnim trgom. Umetnost in njen čas je njegova novejša knjiga na področju umetnostne teorije, na področju politične ekonomije pa Business as Usual: The Economic Crisis and the Failure of Capitalism (2011), ki je letos izšla tudi v slovenskem prevodu. Izmed njegovih glavnih študij izpostavljamo še Eighteenth-Century Aesthetics and the Reconstruction of Art (ur.), Social Knowledge: An Essay on the Nature and Limits of Social Sciences.

(1972) je doktorica filozofije, docentka na Univerzi v Mariboru, predavateljica estetike in teorije sodobne umetnosti. Deluje tudi kot pedagoginja v kulturi in kritičarka, recenzentka, kot neodvisna kuratorka na področju sodobne umetnosti (mdr. je sodelovala v mednarodni kuratorski skupini pri umetniškem projektu BLOKI, 2013–2015) in publicistka. Članica slovenskega in mednarodnega združenja za estetiko, uredništva revije Likovne besede ter Inštituta za nove medije in elektronsko literaturo v Ljubljani. Objavlja doma in na tujem. Iz njenega bogatega bibliografskega opusa izpostavljamo znanstveno monografijo Sodobna umetnost in estetika ter knjigo Donna criminale – capitalism as religion, market criticism as crime finske umetnice Ulle Karttunen, pri kateri je sodelovala kot soavtorica. Področja njenega raziskovanja so filozofija umetnosti, kulture in izobraževanja, estetika, politična teorija in filozofija, sodobna umetnostna zgodovina in umetnostna teorija, teorija likovne umetnosti, vizualna kultura in teorija novih medijev, glavne raziskovalne teme pa umetniška raziskava, meje participacije, performativnost, telo, prostor, umetnost v javnem in družbenem prostoru, družbeno angažirana umetnost, novomedijska umetnost, umetnost in znanost.

(1982) je docentka na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani, kjer predava zgodovino in teorijo sodobne umetnosti, in postdoktorska raziskovalka na dunajski Akademiji za likovno umetnost. Deluje tudi kot kritičarka in recenzentka. Magistrirala je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, doktorirala pa na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Objavlja doma in v tujini, svoje teoretsko delo na temo rase, rasizacije, estetike, javnega in političnega je predstavila na mednarodnih kolokvijih Politika, estetika in demokracija (2015), Suverenost, migranti in kultura (2016) ter v strokovnih in znanstvenih publikacijah: Identities – Journal for Politics, Gender and Culture, Politika, estetika in demokracija, Utopia of Alliances, Conditions of Impossibilities and the Vocabulary of Decoloniality: Conflictual Histories in Hegemonic Spaces, AM – Journal of Art and Media Studies. V 2018–2019 je na Podiplomski šoli ZRC SAZU v okviru modula Transformacija moderne misli – filozofija, psihoanaliza, kultura z Marino Gržinić izvedla sklop predavanj »Biopolitika/nekropolitika: sublimno, rasizem, podoba in nove digitalne tehnologije«. Študija Strukturni rasizem, teorija in oblast je njen teoretski knjižni prvenec.

(1923-2018): eden najprodornejših slovenskih zgodovinarjev, strokovnjak za novejšo zgodovino in narodno vprašanje, akademik, zaslužni profesor Filozofske fakultete v Ljubljani, avtor obsežnega opusa znanstvenih prispevkov in monografij; med najpomembnejšimi so: Narodna in politična zavest na Koroškem 1848–1914 (1965), Koroški plebiscit (soavtor in ur., 1970), Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo (1976), Narodi, Jugoslavija, revolucija (1986), Senca Ajdovskega gradca: o slovenskih izbirah v razklani Evropi (1993) in Dr. Ivan Šušteršič: pot prvaka slovenskega političnega katolicizma (1998). Za svoje delo je prejel več nagrad: dve nagradi Sklada Borisa Kidriča (1965 in 1970), priznanje Andreja Schusterja Drabosnjaka (1968), nagrado Dimitrija Tucovića (1985), Kidričevo nagrado (1986), priznanji Inštituta za narodnostna vprašanja (1995) in dr. Franca Petka (2007). Odlikovanja: red zaslug za narod III. stopnje (1945), red dela z rdečo zastavo (1983) in zlati častni znak svobode Republike Slovenije (1993). Življenjske izkušnje iz njegovega plodnega delovanja ne le na predavateljskem in zgodovinopisnem področju, marveč tudi na področju politike in diplomacije, ter izkušnje iz časa druge svetovne vojne – sodeloval je z OF, bil zato interniran v Alessandriji (1941–1943), po kapitulaciji Italije pa se je znova vključil v NOB – so sooblikovale njegova dela in jim dale širšo razsežnost (več o njegovem življenju gl. v Dušan Nećak, »Janko Pleterski – osemdesetletnik«, Zgodovinski časopis, 57/2003). Za vse njegove raziskave je značilno izjemno temeljito dokumentirano, celostno in kritično podajanje zgodovine, zato so priporočljive kot temeljno čtivo.

je profesor sodobne zgodovine Vzhodne Evrope na rimski univerzi Tor Vergata, direktor Fundacije Gramsci ter član uredništva revije Journal of Cold War Studies. Njegovi osrednji raziskovalni področji sta zgodovina svetovnega komunizma in zgodovina hladne vojne. O teh problematikah je objavil številne prispevke, med njimi tudi knjigi Stalin and the Inevitable War 1936–1941 (Frank Cass, London, 2002) in Berlinguer e la fine del comunismo (Einaudi, Torino, 2006). Kot urednik ali sourednik je objavil dela The Cominform: Minutes of the Three Conferences 1947/1948/1949 (Fondazione Feltrinelli, Annali, XXX, Milano, 1994), The Soviet Union and Europe in the Cold War, 1943–1953 (Macmillan, London, 1996), Russia in the Age of Wars 1914–1945 (Feltrinelli, Milano, 2000), Reinterpreting the End of the Cold War (Frank Cass, London, 2005) in Dizionario del comunismo, 2 zv. (Einaudi, Torino, 2006/7).

je doktorica sociologije, docentka na State university of New York (SUNY) v Buffalu, kjer poučuje več predmetov modula Kulturni menedžment. Je avtorica knjige Ideologije plesnega telesa (Kronotopografije plesa: dve razpravi), izdane pri Založbi Emanat, ter člankov s področja kulturne politike, produkcijskih razmer ter zgodovine sodobnega plesa v Sloveniji. Bila je odgovorna urednica revije Maska (2007–2009), v okviru Društva Asociacija je sodelovala pri pripravljanju predlogov za izboljšanje delovnih razmer v neodvisnem umetniškem in kulturnem ustvarjanju. Kot dramaturginja je sodelovala s slovenskimi in tujimi umetnicami in umetniki, z Majo Delak pri predstavah Drage drage in Serata artistica giovanile ter z Matijo Ferlinom pri predstavi Sad Sam Almost 6.

(roj. 1971) je francoski ekonomist, predavatelj in raziskovalec. Po študiju ekonomije in matematike ter doktoratu o redistribuciji bogastva (1993) je dve leti raziskoval in poučeval na oddelku za ekonomijo na Massachusetts Institute of Technology (MIT), leta 1995 se je kot raziskovalec pridružil znanstvenoraziskovalnemu središču Centre national de la recherche scientifique (CNRS), leta 2000 pa je začel predavati na École des hautes études en sciences sociales (EHESS) in od leta 2006 še na Ecole d’ékonomie de Paris (PSE), ki jo je soustanovil in bil njen prvi direktor. Je tudi gostujoči profesor novega inštituta za proučevanje mednarodne neenakosti na London School of Economics and Political Science (LSE) in prejemnik številnih nagrad, med drugim za najboljšega mladega ekonomista v Franciji (2002). Zaslovel je z izčrpnimi sintezami o družbeni neenakosti, ki so tudi plod skupnega dela, zlasti z Anthonyjem Atkinsonom, Emmanuelom Saezom idr.

V slovenščino je prevedena tudi njegova najobsežnejša knjiga Kapital v 21. stoletju, v kateri je še podrobneje zgodovinsko in statistično razčlenil izhodišča in teze, ki jih je razvil in zagovarljal v Ekonomiji neenakosti.

(1891–1937) je bil eden vodilnih ruskih pravnikov in teoretikov v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Pravo in politično ekonomijo je specializiral na münchenski univerzi, zaradi svojega socialističnega delovanja je moral zapustiti caristično Rusijo in študij na petrograjski univerzi. V Rusijo se je vrnil med prvo svetovno vojno, kateri je odločno nasprotoval kot imperialistični, bil je sotvorec protivojne resolucije Ruske socialdemokratske delavske stranke.

(1934, London) je zaslužni profesor zgodovine na Univerzi v Indiani, kjer je poučeval v letih 1968–1999 ter vodil Ruski in vzhodnoevropski inštitut in bil predstojnik Katedre za mednarodne študije. Od leta 2013 je raziskovalec na Inštitutu za zgodovino v St. Petersburgu v okviru Ruske akademije znanosti. Predaval je tudi na drugih ameriških univerzah (Columbia, Princeton, Stanford) in v tujini, za svoje delo je prejel več nagrad. Najbolj je poznan prav po študiji The Bolsheviks Come to Power: The Revolution of 1917 in Petrograd, ki skupaj s Prelude to Revolution: The Petrograd Bolsheviks and the July 1917 Uprising in The Bolsheviks in Power: The First Year of Soviet Rule in Petrograd sestavlja celostni prikaz ruske revolucije. Sledile so še Russia in the Era of NEP, The Soviet Union Since Stalin in druge, ki jih je napisal skupaj s kolegi. Leta 2012 so avtorjevi nekdanji doktorski študenti pripravili zbornik Russia’s Century of Revolutions: Parties, People, Places, Studies Presented in Honor of Alexander Rabinowitch (ur. Michael S. Melancon in Donald J. Raleigh).

(r. 1989) je politolog in sociolog, član uredniških odborov revij Borec in Review of Economics and Economic Methodology. Trenutno dela kot asistent na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, raziskovalno pa se ukvarja predvsem s historično sociologijo srednjega in novega veka, sodobno družbeno teorijo, historičnim materializmom in filozofijo znanosti. Njegova druga knjiga, Od klasične sociologije k mednarodni historični sociologiji, ki bo izšla leta 2018, se ukvarja z metodološkimi pomanjkljivostmi klasične sociologije Émila Durkheima, Maxa Webra in Karla Marxa ter poskusi premoščanja teh pomanjkljivosti v novih paradigmah tako imenovane mednarodne historične sociologije, kot sta teorija neenakomernega in kombiniranega razvoja ter politični marksizem.

(1961) je medijski teoretik, profesor medijskih in kulturnih študij na newyorški Novi šoli (The New School). Po magisteriju na Tehnični univerzi v Sydneyju je doktoriral s področja komunikacij na Murdochovi Univerzi. Napisal je več knjig o Situacionistični internacionali (50 Years of Recuperation of the Situationist International, The Beach Beneath the Street: The Everyday Life and Glorious Times of the Situationist International, The Spectacle of Disintegration) in zasnoval 3D-printano akcijsko figuro Guyja Deborda. Poleg Molekularnega rdečega so njegova najbolj znana dela še Gamer Theory, General Intellects: Twenty-One Thinkers for the Twenty-First Century ter v slovenščino prevedeni Hekerski manifest.

(roj. 1923, Št. Jurij pri Grosuplju) Poznamo ga kot izjemno srčnega človeka in resničnega tovariša. Narodnoosvobodilnemu gibanju se je pridružil takoj po okupaciji in že pozimi leta 1941, ko mu je bilo komaj osemnajst let, vstopil v Grosupeljsko četo. Boril se je v II. štajerskem bataljonu in II. štajerski grupi odredov, sodeloval je v bojih te grupe pri Turjaku, na Pugledu, Jančah, Muljavi, na Notranjskem, Verdu, v Dolomitih ter na Gorenjskem, Štajerskem, Koroškem in drugod. Leta 1943 se je pridružil Šlandrovi brigadi, bojeval se je na Dolenjskem v Cankarjevi in XII. brigadi. Do januarja 1944 je bil komisar Cankarjeve brigade, nato se je vrnil na Koroško, kjer je ustanovil Vzhodni koroški odred in postal njegov komisar. Jeseni 1944 je bil postavljen za komisarja Šercerjeve brigade in februarja 1945 za komandanta Zidanškove brigade, ob koncu januarja pa za poveljnika operativnega štaba Šlandrove in Zidanškove brigade. Osvoboditev je doživel na Koroškem kot major Jugoslovanske armade. Po osvoboditvi je končal višjo vojaško šolo v Sovjetski zvezi, po vrnitvi v domovino pa še vojaško letalsko akademijo. Služboval je kot načelnik lovske divizije na letališču Batajnica in postal komandant te zrakoplovne baze. Premeščen je bil v Zagreb za komandanta zrakoplovne baze Pleso. Pred izstopom iz Jugoslovanske ljudske armade je bil pomočnik komandanta zrakoplovnega korpusa v Zagrebu. Kot polkovnik letalstva se je vpisal na ekonomsko fakulteto v Zagrebu, jo končal, nato pa je bil trinajst let generalni direktor Aerodroma Ljubljana-Pula. Upokojil se je kot direktor Inex Adrie Airways. Izkušnje in spomine iz svojega bogatega življenja je strnil v knjigah Past na Menini planini, Trenutki odločitev ter Brnik, letališče ali lovišče.

(r. 1976) je doktorica filozofije in teorije vizualne kulture, kritičarka, kustosinja in umetnica (diplomirala je iz likovne umetnosti, magistrirala iz kiparstva), predsednica Slovenskega društva za estetiko, članica Mednarodnega združenja za estetiko ter številnih drugih umetnostnih in filozofskih združenj. Leta 2012 je bila Fulbrightova štipendistka na kalifornijski univerzi Santa Cruz, predava doma in v tujini, je avtorica številnih strokovnih člankov, razstav, transdisciplinarnih umetnostnih projektov in programov ter sedmih znanstvenih monografij, med drugim: In vitro: živo onstran telesa in umetnosti, Konec umetnosti: genaologija modernega diskurza – od Hegla k Dantu, Hacer-vivir más allá del cuerpo y del medio ter Conquest of Body. Raziskovalno deluje na področjih filozofije umetnosti, kulture, medijev in znanosti. Je vodja nacionalnega programa Raziskovanje kulturnih formaci in od leta 2016 dekanja Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis.

(Cluj, 1948) je mednarodno priznani publicist, filozof, literarni in politični kritik. V sedemdesetih letih je iz političnih razlogov emigriral iz Transilvanije v Budimpešto, kjer se je zaposlil na tamkajšnji univerzi (ELTE). Ves čas je veljal za disidenta, večina njegovih kritičnih spisov je izšla v tujini. V letih 1986–1988 je bil gostujoči predavatelj na univerzah v ZDA (Columbia, Chicago, Yale idr.) in Veliki Britaniji (Oxford) ter gostujoči raziskovalec v Washingtonu, Parizu, Berlinu in na Dunaju. Na Madžarskem je dejavno zagovarjal liberalizem nasproti komunističnemu režimu, bil je predsednik Zveze svobodnih demokratov (SZDSZ) ter njen poslanec v parlamentu v letih 1989–1994. Po tej trpki izkušnji se je vrnil k marksizmu. V letih 2010–2011 je bil predsednik zunajparlamentarne Zelene levice. Velja za enega najlucidnejših kritikov svetovnega liberalizma in njegovih oblik postfašizma. Bil je tudi direktor Filozofskega inštituta Madžarske akademije znanosti in umetnosti. Njegova dela so prevedena v dvanajst jezikov, za življenjsko delo je prejel nagrado Soroseve fundacije.

(1907–2008) je bila etnologinja in socialna antropologinja. Pred drugo svetovno vojno se je posvečala zlasti proučevanju Berberov v Alžiriji. Po vrnitvi domov in porazu Francije se je pridružila odporniškemu gibanju. Po izdajstvu leta 1942 je bila kot politična zapornica skupaj z mamo deportirana v koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Tam je s sojetnicami na skrivaj napisala opereto – leta 1944, ko so taborišče že spremenili v uničevalno, v času skrajnega nasilja. Taboriščno izkušnjo je po vojni opisala tudi v svoji študiji Ravensbrück (1958). Vse življenje je bila družbeno angažirana, borila se je proti pavperizaciji Alžircev in francoskemu nasilju v Alžiriji (zastopala je podobna stališča kot Pierre Bourdieu) ter za emancipacijo žensk. Bila je častna profesorica na pariški École des hautes études en sciences sociales (EHESS). Iz njenega obsežnega opusa izpostavljamo: L’Algérie aurésienne, Il était une fois l’ethnographie, Les ennemis complémentaires, Le harem et les cousins, L’Algérie en 1957, L’Afrique bascule vers l’avenir.

(r. 1986) je priznani francoski ekonomist mlajše generacije, njegov doktorat je Francosko združenje ekonomistov ocenilo za najboljšega v letu 2014. Ukvarja se zlasti z vprašanji svetovne neenakosti in rasti. Med letoma 2014 in 2015 je predaval na London School of Economics, od jeseni 2015 je profesor ekonomije na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju. Skupaj z Anthonyjem Atkinsonom, Facundom Alvaredom, Thomasom Pikettyjem, Emmanuelom Saezom idr. je vzpostavil portal World Wealth and Income Database. Je ustanovni član in urednik revije Regards croisés sur l’économie, ki si prizadeva za premostitev vrzeli med akademskim raziskovanjem in javnostjo. Knjiga Skrito bogastvo narodov je bila prevedena že v petnajst jezikov.

(r. 1964) je pesnik, pisatelj, dramatik in publicist, družbeni kritik in delavski aktivist, na kolidžu Manhattanville (Purchase, New York) poučuje angleški jezik in kreativno pisanje. Za svoje delo je prejel več nagrad in štipendij. Več kot dvajset let se posveča delavskemu aktivizmu, ustanovil je Delavsko šolo pisanja (Worker Writers School) in jo zasnoval kot širok, živ, spreminjajoči se javni prostor, ki povezuje svetovni delavski razred kot najpomembnejšo produktivno silo, delavska in družbena gibanja, delavce v kulturi, umetnosti, šolstvu in z drugih področij javne dobrobiti, predvsem pa daje glas odrinjenim, zapostavljenim, neslišanim. Sodeluje z delavskimi centri in s sindikati, a s stališča, da delovni ljudje ne potrebujejo pokroviteljskega političnega zastopstva, temveč morajo dobiti avtonomen prostor in možnost, da se zastopajo kot subjekti. Pesniške delavnice za delavce in sindikate je doslej soorganiziral v ZDA, Kanadi, Panami, Južni Afriki, Združenem kraljestvu, na Nizozemskem in v Belgiji. Med njegovimi knjižnimi izdajami izpostavljamo še pesniške zbirke Revenants, Shut Up Shut Down in Coal Mountain Elementary. Knjiga Družbena poetika je njegovo najnovejše delo, je hkrati avtobiografija, literarna kritika in politična teorija, izoblikovana na podlagi terenskega delovanja.

(1922–2010) je bil družbeno angažiran profesor zgodovine in politologije na bostonski univerzi, neomajen borec za mir, socialno in ekonomsko pravičnost. Odraščal je v priseljenski judovski delavski družini v Brooklynu, delal v ladjedelnici, bil bombardir ameriškega letalstva v drugi svetovni vojni – te izkušnje so odločilno oblikovale njegov odnos do sveta in ljudi, njegovo protivojno stališče in strast do proučevanja zgodovine in družbe. Legendarni mentor ne le študentom, ampak mnogim intelektualcem, umetnikom in aktivistom, je za svoje življenjsko delo Ljudska zgodovina Združenih držav Amerike prejel več priznanj doma in v tujini. Njegov opus obsega več kot dvajset študij, med njimi so La Guardia in Congress, Postwar America, Vietnam: The Logic of Withdrawal, Disobedience and Democracy, The Politics of History, Declarations of Independence: Cross-Examining American Ideology, Iraq Under Siege, Terrorism and War, The Future of History, ter na stotine člankov, intervjujev, radijskih in televizijskih oddaj, predavateljskih turnej, dokumentarcev in avtobiografijo You Can’t Be Neutral on a Moving Train, katere slovenski prevod bo pri Sophii izšel naslednje leto.

(1990) je sociologinja in doktorica filozofije, samostojna raziskovalka in publicistka. V letih 2016–2020 je bila mlada raziskovalka na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU. Kot štipendistka se je izpopolnjevala na berlinski Univerzi za umetnosti, po študiju pa je bila članica rezidenčnega programa Inštituta Alexandra von Humboldta, prav tako v Berlinu. Je avtorica več znanstvenih člankov, objavljenih v domačih in tujih revijah, dolgoletna sodelavka Inštituta za delavske študije ter članica uredniškega odbora revije Borec. Raziskuje na področjih marksizma, epistemologije in politične filozofije

ALENKA AUERSPERGER (Novo mesto, 1942) je literarna zgodovinarka, publicistka, scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Po študiju primerjalne književnosti se je začela ukvarjati z raziskovalnim novinarstvom, ki se mu je pozneje povsem posvetila. Njen opus obsega več kot petdeset televizijskih dokumentarcev. Za nekatere je prejela priznanja zlati ekran, plaketo Josipa Miškovića – Brace, Župančičevo nagrado, nagrado za trajni prispevek k jugoslovanski kinematografiji v Beogradu, diplomo na EKO festivalu v Ostravi. Je tudi avtorica treh monografskih publikacij – Kitajski zapiski, Popotni kronogrami, Iskalci grala – in številnih krajših zapisov. V ospredju njenega raziskovanja je vselej družbena stvarnost, prikazana skozi življenjske zgodbe in občutja ljudi. Zanimali so jo delavci in delavke, junaki in junakinje, ki so si s svojimi rokami pridobili sloves in ostali zvesti svojim idealom. Kritično se je približala socialnemu obrobju in utirala pot pogumnejši obravnavi manj prepoznavnih skupin. Življenjsko pa tudi literarno jo je obogatilo bivanje na Kitajskem v času študentskega gibanja na Tiananmenu maja in junija 1989 ter v času družbene preobrazbe na Madžarskem med letoma 1989 in 1991. Spoznanja o državah in narodih ter razmerjih med njimi v preteklosti in sedanjosti so poglobila njeno zanimanje za manjšine, s čimer se ukvarja zadnjih dvajset let, zlasti s problematiko nemške manjšine.

(roj. 1941) je avstralsko-ameriška zgodovinarka, v svetu velja za eno vodilnih strokovnjakinj za rusko zgodovino. Dolgo jo je proučevala tudi neposredno v Sovjetski zvezi, saj raziskuje zlasti sodobno zgodovino in Stalinovo obdobje, že vse od doktorata na oxfordski univerzi. Zanima jo družbena zgodovina »od spodaj«, celovita zgodovina obdobja sovjetskega komunizma, ki je posplošene teorije o totalitarizmu ne upoštevajo ali jo izključujejo ob izenačevanju stalinizma in nacizma. Kot zgodovinarka je ostra kritičarka izenačevalnih pristopov. Do upokojitve je bila redna profesorica na več univerzah: v Chicagu, kjer je še vedno zaslužna profesorica, Melbournu in Sydneyju, gostujoča tudi drugod. Od leta 2012, po vrnitvi v Avstralijo, se posveča zlasti proučevanju zgodovine tamkajšnjega priseljevanja. Je članica ameriške in avstralske akademije znanosti in umetnosti ter številnih strokovnih združenj, ki jim je tudi predsedovala. Za svoj obsežni opus je prejela več nagrad, tudi za pričujočo knjigo, za svoje življenjsko akademsko delo pa najvišji stanovski nagradi Združenja za slovanske, vzhodnoevropske in evrazijske študije ter Ameriškega zgodovinskega združenja. Izbrana dela: The Commissariat of Enlightenment: Soviet organization of education and the arts under Lunacharsky, 1917–1921, Education and Social Mobility in the Soviet Union, 1921–1932, The Russian Revolution, The Cultural Front: Power and Culture in Revolutionary Russia, Stalin’s Peasants: Resistance and Survival in the Russian Village after Collectivization, Everyday Stalinism: Ordinary Life in Extraordinary Times: Soviet Russia in the 1930s, Tear Off the Masks! Identity and Imposture in Twentieth-Century Russia, My Father’s Daughter, A Spy in the Archives, Mischka’s War: A European Odyssey of the 1940s, White Russians, Red Peril: A Cold War History of Migration to Australia

pisec in urednik, živi v Melbournu v Avstraliji. Šestnajst let je urejal kultno spletno stran Ballardian, ki je spremljala Ballardov vpliv na popularno kulturo. Doktoriral je na Univerzi Monash s tezo The Yes or No of the Borderzone: J.G. Ballard’s Affirmative Dystopias in bil raziskovalec na univerzitetnem Centru za primerjalno književnost in kulturne študije. Od opustitve akademske poti deluje kot svobodni ustvarjalec na področjih digitalne kulture, arhitekture, urbanizma, glasbe, filma, animacije, literature. Ustanovil je festival Liquid Architecture, spodbudil in napisal dokument Sleepy Brain o melbournski umetniški underground sceni, urejal glasilo melbournske skupnosti brezdomcev Subterrain idr. Leta 2012 je souredil Extreme Metaphors: Interviews with J.G. Ballard, knjigo leta po izboru Guardiana. Uporabno ballardovstvo je njegov literarni prvenec. Neuradno ga nadaljuje Code Beast, znanstvenofantastični roman o digitalnih duhovih (Wanton Sun, 2023).

(Praga, 1900–1951) je bil vsestranski umetnik in mednarodno prepoznani tipograf, kritik, teoretik, predavatelj in urednik, povezovalec ruskega revolucionarnega avantgardnega gibanja in zahodnega nadrealizma, obenem tudi njun vsebinski kritik. Vse svoje življenje, že med študijem filozofije na praški univerzi, je posvetil umetniški avantgardi in pomenu poezije za osvoboditev človeka in človeštva. Tako je bil soustanovitelj in med glavnimi akterji gibanja Devětsil in njegove revije ReD, ki jo je urejal poleg drugih publikacij, ki so nastajale v dinamizmu in frakcijskih bojih znotraj Leve fronte, ki jo je soustanovil. Deloval je zlasti na področjih likovne umetnosti, fotografije, filma, arhitekture, gledališča, poezije in kritične teorije umetnosti in družbe, kjer je povsod pustil svoj izvirni pečat zagovarjanja poetizma, imaginativnosti in življenja. Pripadal je nazadnje zamolčani in doma tudi preganjani avantgardi in kritični misli, bil je med prvimi antistalinisti med marksisti.
Izmed njegovih številnih teoretskih in programskih spisov Intelektualci in revolucija, Nova proletarska umetnost, Sovjetska kulturna produkcija in vprašanja kulturne dediščine, Svet, ki vonja, Uvod v moderno slikarstvo, O sociologiji arhitekture, Manifest poetizma, Nadrealizem proti toku, Razvojne spremembe umetnosti, Fenomenologija moderne umetnosti idr. ima Semenj umetnosti posebno mesto.

Kōhei Saitō (1987) je marksistični filozof, predavatelj na Univerzi v Tokiu. Študiral je na univerzah v Tokiu, Connecticutu in na Svobodni univerzi v Berlinu, nato pa doktoriral na Humboldtovi univerzi. Leta 2018 je za pričujočo študijo Natur gegen Kapital prejel Deutscherjevo nagrado in nagrado Japonskega društva za promocijo znanosti ter povabilo za gostujočega predavatelja na Univerzi v Kaliforniji. Leta 2019 je na osnovi svoje raziskave Marxovih neobjavljenih rokopisov souredil 18. zvezek četrtega oddelka nove izdaje Zbranih del Marxa in Engelsa (MEGA2), leta 2020 je njegova študija izšla še na Japonskem, prav tako tudi poljudnejša knjiga »Kapital« v antropocenu (Hitoshinsei no »Shihonron«).

(1912–1987) je bil pravnik, ekonomist in zgodovinar. Pred vojno je diplomiral v Beogradu in se študijsko izpopolnjeval v Parizu. Po vojni je bil sodelavec in nekaj časa tudi direktor Ekonomskega inštituta zvezne vlade v Beogradu, ob tem je predaval politično ekonomijo na Pravni fakulteti Univerze v Beogradu. Pozneje je bil do upokojitve sodelavec Zgodovinskega inštituta v Beogradu, kjer se je ukvarjal predvsem s krajevno, socialno in agrarno zgodovino osrednje Srbije ter z zgodovino delavskega gibanja. Njegov najpomembnejši dosežek so raziskave o posledicah položaja države v mednarodnem ekonomskem sistemu za njen družbenoekonomski razvoj. V teh študijah je anticipiral številne koncepte svetovno znane teorije odvisnosti, ki so ohranili relevantnost vse do danes.

(r. 1952) je družbeno angažirana politologinja in zgodovinarka, feministka in filmska producentka, članica kolektiva MAFED (Ženski marš za dostojanstvo), ustanovna članica kolektiva Dekoloniziranje umetnosti, predsednica ali znanstvena svetnica več združenj za proučevanje zgodovine zasužnjevanja, tudi sodobnega. Mladost je preživela v francoskem čezmorskem departmaju Reunion in v Alžiriji, saj izhaja iz družbeno in politično zelo dejavne družine. Po študiju in novinarskem delu v Parizu se je leta 1983 preselila v ZDA, kjer je na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju doktorirala, pozneje pa je tam predavala. Gostujoča profesorica je bila med drugim v Sussexu in na londonski univerzi Goldsmiths. Danes živi v Franciji. Področji njenega delovanja sta zlasti postkolonialne študije in dekolonialni feminizem. Iz njenega bogatega opusa izpostavljamo: Un féminisme décolonial, Monsters and revolutionaries: Colonial family romance and “métissage, De l’Esclave au citoyen, Abolir l’esclavage: Une utopie coloniale, les ambiguïtés d’une politique humanitaire, Amarres: Créolisations india-océanes, Nègre, je suis, Nègre je resterai, La Colonisation française, Nègre. Nègrier: Traite des nègres, L’Homme prédateur, ce que nous enseigne l’esclavage sur notre temps ter zbornik Fractures postcoloniales.

je urednik, kulturni teoretik in esejist, ki živi v Melbournu v Avstraliji. Poleg knjige Superstructural Berlin (Zero Books, 2015) je napisal številne eseje za publikacije, kot so Vice Motherboard, Memo Review, Berlin Art Link, Hong Kong Review of Books, Arena Magazine, Jacobite Mag, American Affairs, Minority Report, IM-1776 idr.

(1982) je pesnica, prevajalka in aktivistka. Po študiju primerjalne književnosti in literarne teorije ter angleškega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani je na Univerzi v Lancastru v Veliki Britaniji doktorirala iz ženskih študij in študij spolov. V doktorski nalogi z naslovom Future Subjects: New Models of Gendered Subjectivity and Self-Other Relations in Pat Cadigan’s Cyberpunk Fiction se je ob raziskovanju virtualnih svetov kot sanjskih svetov, ki po Freudu tlakujejo pot do nezavednega, poglabljala v kiberpankovske znanstvenofantastične romane angleške pisateljice Pat Cadigan in pojmovanje »intersubjektivnosti«, kot ga je zasnovala ameriška feministična psihoanalitičarka Jessica Benjamin, ki ponuja nehierarhičen, neesencialističen in neheteronormativen model spolne subjektivnosti – kot možne postčloveške, kiborgovske subjektivnosti, ki spaja človeka in računalnik. Med letoma 2014 in 2019 je bila soustvarjalka mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore. Leta 2016 je za prvenec Ljubica Rolanda Barthesa (KUD Apokalipsa, 2015), ki ga je z ilustracijami soustvarila akademska slikarka Nevena Aleksovski, prejela Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta. Njena poezija, prevodi leposlovja in humanistike ter znanstveni članki s področja feministične literarne vede so objavljeni v številnih revijah in knjigah. Leta 2022 je pri založbi Sophia izšel njen prevod »učbenika« bell hooks Feminizem je za vsakogar: Strastna politika. Pri isti založbi je pred izidom tudi njen prevod pesniške zbirke lavreatke Velike Britanije Carol Ann Duffy Žena sveta.

je rusistka in literarna komparativistka, doktorica slavističnih študijev, raziskovalka na Raziskovalnem centru za humanistiko in profesorica na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Raziskuje na področjih literarne in umetnostne teorije, zgodovine in teorije avantgard, intermedijske umetnosti, presečišča umetnosti in znanosti, kozmizma in zgodnjih ekoloških idej, ekokritike, kritične teorije, semiotike in filozofije jezika. Avtorica številnih člankov o alternativnih epistemologijah avantgardne umetnosti, potujitvi in abstrakciji v pesniškem in vizualnem jeziku, s poudarkom na transnacionalnem sodelovanju in emancipacijskih potencialih umetnosti, zlasti v okviru marginalnih in manjšinskih avantgardnih praks srednje in vzhodne Evrope ter njihovih vplivov na družbenopolitične in ekološke diskurze. Sourednica zbornikov Svet kot brezpredmetnost (2018) in Kozmični anarhizem (2021), z Vadimom Rudnevim soavtorica knjig Bog-attraktor: issledovanie v oblasti filosofii obydennogo jazyka (2020) in Narrativnyj dissonans: jazyk protiv real’nosti (2020).