Borec, tematska številka: Financializacija
BOREC LXV/2013, št. 694-697
V tem tematskem zvezku objavljamo izbor prispevkov petnajstega letnika predavanj v organizaciji IDŠ - Inštituta za delavske študije (bivše DPU - Delavsko-punkerske univerze) na temo financializacije.
Kazalo
- Uvodnik
- Jan Toporowski: Neologizem kot teoretska inovacija v ekonomiji: primer financializacije: nova doba ali stara zgodba?
- Kostas Lapavicas: K teoriji financializacije
- Anej Korsika: Kapital, profit in kriza
- Sašo Furlan: Politična ekonomija finančnih derivatov
- Dick Bryan, Randy Martin in Mike Rafferty: Financializacija in Marx: finančna prenova dela in kapitala
- Engelbert Stockhammer: Neoliberalizem, razporeditev dohodka in vzroki krize
- Joachim Becker: Financializacija v Vzhodni Evropi: od psevdorazcveta do krize
- Thomas Marois: Prispevek k razumevanju razraščajočega se finančnega kapitalizma
- Primož Krašovec: Družbena (re)produkcija in človeški kapital
- Avtorski izvlečki / Authors' abstracts
- Navodila avtorjem
Uvodnik
V zadnjih tridesetih letih smo priče nepretrganemu razvoju in povečevanju moči finančnega sektorja pri organizaciji družbeno-ekonomskih odnosov v svetovnem kapitalističnem sistemu. Vzpon finančnega sektorja se je v tem času kazal v globalni ekspanziji finančnih trgov, izjemni rasti finančnega premoženja v obliki vrednostnih papirjev (denimo delnic in obveznic) in izvedenih vrednostnih papirjev (finančnih derivatov), povečevanju mase javnega in privatnega dolga nacionalnih držav ter v čedalje pomembnejši vlogi finančnih institucij in raznovrstnih finančnih instrumentov pri organizaciji svetovne ekonomije, katere vodilni motiv čedalje pogosteje določajo korporativno-menedžerski kriteriji – profit za delničarje je postal glavna gonilna sila sprejemanja ekonomskih odločitev na vseh ravneh.
V vodilnem diskurzu ortodoksne in heterodoksne ekonomije je rastoči finančni sektor pogosto obdan z avro iracionalnosti oziroma nerealnosti v primerjavi z domnevno zdravim in avtentičnim jedrom »realne ekonomije«, od katere naj bi bila v meglo zavita sfera finančnih špekulacij vedno bolj oddaljena. A zdi se, da se je vloga finančnih institucij in finančnih mehanizmov v obdobju neoliberalne restavracije bolj kot v oddaljenosti od sfere produkcije pokazala kot ključna pri reorganizaciji te sfere, ki je zajela vse od obsežnih procesov koncentracije in centralizacije kapitala ter pospešene deindustrializacije do novih »inovativnih« tehnik discipliniranja delavstva. Poleg tega so se finančne institucije izkazale za nepogrešljive pri kreditiranju agregatnega povpraševanja oziroma ohranjanju zadostnih ravni potrošnje delavskega razreda in ostale populacije, ki se v obdobju neoliberalne ekonomske politike sooča z nižanjem mezd in izpadom socialnih prihodkov. Obenem pa je imel finančni sektor v zadnjih desetletjih ključno vlogo pri redistribuciji družbenega bogastva, ki se je prek finančnih storitev v obliki obresti in visokih dividend pretakalo od delavskega razreda k »finančni oligarhiji«. Tudi sedanja globalna finančna kriza, ki je v ZDA sprva izbruhnila kot hipotekarna kriza in ki se je s krizo nesolventnosti bank razširila po vsem svetu, nedavno pa je v obliki dolžniške krize držav periferije EU ogrozila sam obstoj evroobmočja, nam pred oči postavlja dejstvo, da niti nacionalna gospodarstva v centru kapitalistične ekonomije niso imuna proti nihanjem na finančnih trgih.
Ti trendi na makroekonomski ravni implicirajo čedalje večjo odvisnost proizvodnje in same družbene reprodukcije od finančnih mehanizmov, kar se na mikroekonomski ravni kaže v vedno večji subsumpciji vsakdanjega življenja pod finančni kapital. V dobi neoliberalnega kapitalizma se je korporacijska logika ustvarjanja vrednosti za delničarje in finančnih investicij pospešeno razširila v vse pore družbenega življenja, denimo s privatizacijo socialnih storitev, kar na eni strani prinaša gigantske profite finančnim korporacijam, na drugi strani pa osnovne socialne storitve, kot so pokojnine in zdravstveno zavarovanje delavk in delavcev, postavlja v negotovo odvisnost od finančnega sektorja. Poleg tega se lahko zgodba čedalje večje vpetosti gospodinjstev v krhke finančne trge, kot se je najbolj nazorno pokazalo ob nedavnih množičnih zaplembah stanovanjskih nepremičnin v ZDA, kaj hitro izteče v klavrno podobo sosesk, polnih izpraznjenih in propadajočih domov, ter delavk in delavcev brez strehe nad glavo. Nazadnje so tudi študentke in študenti, ki jih neoliberalna ideologija prikazuje kot podjetnike, ki investirajo v svoj »človeški kapital«, prek uvajanja študentskih kreditov že med univerzitetnim študijem vpeti v mehanizme finančne eksploatacije, obenem pa same univerze čedalje bolj delujejo kot finančne korporacije. Videti je, da je posledica neoliberalizma, kot je dejal David Harvey, »financializacija vsega«.
Ali si torej hipertrofijo finančnega sektorja v zadnjih desetletjih res lahko razlagamo z naraščajočim razkorakom med finančnim in »realnim« sektorjem? Gre pri procesu financializacije za golo anomalijo oziroma občasno disfunkcionalnost v delovanju kapitalizma, ki so jo povzročile od realnosti odtegnjene, iracionalne finančne špekulacije – ali pa gre za sodobnemu kapitalizmu inherentni sistemski proces, s katerim prihaja prek finančnih mehanizmov, storitev in institucij do reorganizacije odnosov moči, rekompozicije razrednih odnosov in spremembe vedno več razsežnosti družbenega življenja?