Narava proti kapitalu

Prelomno aktualno delo mladega japonskega marksističnega teoretika, zagovornika ekokomunizma, ki z raziskavo Marxovih doslej zanemarjenih besedil in ekscerptov oporeka uveljavljenemu stališču, da ekologija ni del Marxove teorije oziroma da je slednja celo antiekološka. Avtor pokaže, da ima Marxova ekološka kritika sistematičen značaj in pomeni bistven moment v celovitosti njegovega projekta Kapitala. Še več, pokaže, da ni mogoče v celoti razumeti Marxove kritike politične ekonomije, če zanemarimo njeno ekološko razsežnost. Tudi na tej osnovi je avtor souredil novo nemško izdajo Zbranih del Marxa in Engelsa (MEGA2), za svojo knjigo Narava proti kapitalu pa prejel Deutscherjevo nagrado.
Marxu sodobne okoljske raziskave pogosto očitajo naivno sprejemanje idej 19. stoletja o popolni dominaciji človeka nad naravo, zaradi česar naj bi Marx zanemaril destruktivni značaj moderne industrije in tehnologije z množično proizvodnjo in potrošnjo. Avtor ovrže to uveljavljeno stališče, razišče Marxovo teorijo vrednosti in postvarjenja, zlasti na točki razmerja med družbeno in naravno izmeno snovi (Stoffwechsel) ter povezave med vlogo snovi in vlogo ekonomske forme. Ekonomskih kategorij ne moremo ustrezno analizirati, če jih ne obravnavamo v povezavi s snovnimi razsežnostmi narave. Avtor prepričljivo pokaže, da je temeljni koncept Marxove analize prav snov in njeno kroženje. Marx dejansko obravnava celotno naravo kot kraj upora proti kapitalu, kjer se najbolj jasno kažejo protislovja kapitalizma. Knjiga prikazuje, kako Marx najpozneje v šestdesetih letih 19. stoletja vse bolj opaža »meje narave« in te ugotovitve vključuje v svoje teorije. Avtor tako dolgo zanemarjene ekološke vidike v Marxovi misli sistematizira in jih s pomočjo še neobjavljenih Marxovih besedil, zlasti zapiskov, ki si jih je Marx delal ob analizi izsledkov uveljavljenih mislecev in teorij, poveže z njegovimi razmisleki o kapitalu. To delo ni le prelomno, temveč je tudi izjemno pomembno za današnji čas, ko se soočamo z okoljskimi katastrofami, pri čemer Saitō enkrat za vselej odpravi prepričanje, da je Marx verjel, da lahko naravo prilagodimo svoji volji.
Ali kot poudarja Saitō: »Izraz 'narava proti kapitalu' seveda ne pomeni, da narava samodejno deluje proti kapitalizmu in vodi v njegov konec. Kapitalizem bi lahko še naprej koval dobičke iz brezobzirnega izkoriščanja naravnih bogastev, dokler ne bi bila narava tako uničena, da življenje na velikem delu planeta sploh ne bi več bilo mogoče. Narava zavzema v Marxovi teoriji izmene snovi pomembno mesto v uporu proti kapitalu, kajti kapital ne more narave samovoljno podrejati svojim ekonomskim formnim določitvam, temveč v čedalje večjem obsegu uničuje osnovni materialni pogoj svobodnega človeškega razvoja. Marx prepozna v uničevanju okolja, ki ga povzroča kapital, priložnost za oblikovanje nove revolucionarne subjektivnosti, ki za udejanjenje svobodnega in trajnostnega razvoja človeštva zahteva radikalno spremembo družbenega produkcijskega načina. Marxova ekologija ni torej niti deterministična niti apokaliptična, temveč na podlagi družbene in naravne izmene snovi zagovarja strateško pomembnost omejevanja postvarjene moči kapitala, da bi lahko na ta način spremenila razmerje med človekom in naravo in mu nadela trajnostno podobo. To je tudi stičišče 'rdečega' in 'zelenega' projekta v 21. stoletju, o katerem nam lahko Marx še veliko pove.«

Spremna beseda: Luka Culiberg