Ferfikbarica v peklu

Izjemen prispevek k zgodovinopisju in obenem k spominski taboriščni literaturi, ki nam kaže, da so bile jetnice tudi sredi največjega pekla zmožne »nasmejati se iz vsega« – ali skoraj iz vsega. Črni humor in samoironija jetnicam neusmiljeno kažeta ogledalo, ki s svojo vsebino nujno sproža odziv, posledično zavračanje, in predstavlja intelektualno zmago nad sistemom razčlovečenja.

Spravljati v smeh, šaliti se na svoj račun in posredovati informacije so tri odporniška dejanja v skrajnih razmerah, s katerimi se je izkazala Germaine Tillion. Zakaj prav ona? Njen življenjepis danes poznamo. Po izobrazbi je bila etnologinja in že od leta 1940 v francoskem odporniškem gibanju, zato je v taborišče prispela oborožena z znanjem in političnim zavedanjem. Od proučevanja Berberov je prešla naravnost k sistematičnemu preiskovanju sveta koncentracijskega taborišča. Kot odpornica je bila odločena, da »ostane v vsakem trenutku sovražnica svojega sovraga, in ne samo njegova žrtev«.

Ferfikbarica v peklu je verjetno edini primer operetne revije, napisane v taborišču. Poznamo gledališko igro Schum Schum, ki jo je prav tako v Ravensbrücku napisala Käthe Leichter, avstrijska sociologinja in socialistka, toda ta s prikritim sarkazmom v igri meri predvsem na esesovce, medtem ko je izjemnost Ferfikbarice, da uprizarja samoironijo. Leta 1944 je bila v Terezínu napisana tudi opera Cesar Atlantide. Libretist je zanjo izbral alegorijo, zato je besedilo kljub nastopajočima Kaiserju in Smrti, ki jasno prikličeta kontekst totalitarne diktature in množičnih pobojev, še vedno abstraktno in ne podaja taboriščne resničnosti. Ferfikbarica pa o taborišču posreduje veliko informacij. (Iz uvodne besede Claire Andrieu)