V imenu pravic žensk

Prevod in spremna beseda: Antonija Todić

Aktualna sociološka študija na osnovi večletne empirične raziskave obravnava povezave med rasizmom in feminizmom – protislovno zvezo protimigrantske rasistične politike držav EU in politične retorike, ki zagovarja integracijo nezahodnih, zlasti muslimanskih migrantk v zahodno družbo s perfidnimi slogani o njihovi osvoboditvi iz patriarhalnih razmerij, v katera naj bi jih sililo muslimastvo. Dokumentira načine, na kakršne so nezahodnjakinje instrumentalizirane za politične in ekonomske namene, ter spolno in rasno neenakost. Izhaja iz teorije družbene reprodukcije in političnoekonomske analize konkretnih politik, državnih ukrepov in teoretskih diskurzov. Obravnava zahteve za pravice žensk iz nabora neoliberalne politike, desnosredinskih in nacionalističnih strank ter protislovnih stališč feminističnih teoretičark in političark. Osredotoča se na razmere v Franciji, Italiji in na Nizozemskem, pri čemer proučuje izkoriščanje in vpletanje feminističnih tematik v protiislamske in ksenofobne kampanje, čemur pravi »femonacionalizem«. Pokaže, da označevanje muslimanov, češ da so grožnja za zahodne družbe in nasilni zatiralci žensk, vzporedno s poudarjanjem potrebe po odrešitvi muslimank in migrantk pomeni izrabo spolne enakosti za upravičevanje rasistične politike in retorike. Razgalja ekonomsko funkcijo take prakse ter konkretne koristi, ki jih ima na račun takega izkoriščanja ureditev skrbstvenega in socialnega dela na Zahodu. Razčlenjuje, kako neoliberalni ukrepi za državljansko integracijo in femonacionalistke z zavajajočimi slogani o emancipaciji silijo muslimanke in nezahodne migrantke v podpisovanje integracijskih pogodb, v segregirana gospodinjska in skrbstvena dela, pogosto prostovoljna, ki naj bi jih opolnomočila in pripravila za vstop na trg dela in v zahodno družbo, in sicer ne glede na pretekle delovne izkušnje ali izobrazbo priseljenk. V socialnoskrbstvenem sektorju dela v zahodni Evropi okoli 42 odstotkov muslimank in nezahodnih priseljenk. Ta sektor je torej močno spolno in rasno zaznamovan. Pri tem ne gre pozabiti, da je bila vloga, ki jo v diskurzu predvsem skrajno desnih strank v Evropi danes igrajo muslimani, v devetdesetih letih 20. stoletja namenjena moškim iz vzhodne Evrope, ženske iz teh držav pa so bile predstavljene kot žrtve nazadnjaških kultur. Avtorica zgodovinsko poudarja kontinuirani odnos Zahoda do nezahodnih moških in žensk v spregi z ekonomskimi interesi, neokolonialnim diskurzom in razmerji kapitalističnega gospodarstva. Spodbujanje retorike delitve na nas (belce, Evropejce, zahodnjake, kristjane, civilizirane, prijazne do žensk) in njih (nebelce, Neevropejce, nezahodnjake, muslimane, necivilizirane, mizogine »druge«) koristi le nacionalističnim političnim silam, njihovo sklicevanje na pomanjkanje spolne enakopravnosti v priseljenski, predvsem muslimanski skupnosti je bilo ključno pri ustvarjanju ali krepitvi rasističnih teženj v Evropi.