Vidiki novega desničarskega radikalizma

Desničarski radikalizem ni psihološki in ideološki problem, ki bi se ga reduciralo na ostanke totalitarnosti, temveč je sistemski, ekonomski in družbenopolitični problem. Prvič izdani niz Adornovih predavanj zajema strukturno analizo pogojev vztrajanja fašizma ter populističnih, marketinških trikov koncepta sprave v pozivih k prenehanju razčiščevanja preteklosti. Prav zaradi strukturne analize in vztrajanja podlage, ki generira fašizem in v katero so ujeti njegovi sledniki, je Adornovo razmišljanje iz leta 1967 srhljivo aktualno, kakor da bi ga napisal za današnje dni. Kot pravi sam, je s svojim razmišljanjem hotel odpreti oči prav sledilcem in tistim, ki jih fascinira navidezna moč fašizma: »Vprašanje, kaj pomeni razčiščevanje s preteklostjo, zahteva pojasnilo. Izhaja namreč iz formulacije, ki je kot parola v zadnjih letih postala kar najbolj sumljiva. Z razčiščevanjem s preteklostjo v tej jezikovni rabi ni mišljeno resno obravnavanje preteklega, odpravljanje njegovega uroka z jasnim ozaveščanjem, temveč ravno nasprotno: pod njim hočemo dokončno potegniti črto in ga po možnosti izbrisati iz spomina. Po gesti, da je treba vse pozabiti in odpustiti, ki naj bi se spodobila za tistega, ki se mu je godila krivica, posegajo namreč privrženci tistih, ki so delali to krivico. V eni izmed znanstvenih razprav sem nekoč zapisal, da se v rabljevi hiši ne sme govoriti o vrvi, saj se lahko porodi resentiment. Vendar pa je dejstvo, da se težnja nezavednega zavračanja krivde, ki pravzaprav sploh ni tako nezavedno, na tako nesmiseln način povezuje z idejo razčiščevanja s preteklostjo, dovolj velik povod za razmišljanja, ki se nanašajo na področje, ki še tudi danes vzbuja tolikšno grozo, da se obotavljamo izrekati njegovo ime. Preteklosti se hočemo otresti: po eni strani upravičeno, saj v njeni senci sploh ni mogoče živeti in ker ni videti konca strahu, če naj se krivda in nasilje vedno znova poravnavata le s krivdo in nasiljem; po drugi strani pa neupravičeno, ker je preteklost, ki bi ji radi utekli, še kako živa. /…/ Tu ne bom načenjal vprašanja o neonacističnih organizacijah. Nadaljnji obstoj nacionalsocializma ‘v’ demokraciji je po mojem prepričanju potencialno nevarnejši od nadaljnjega obstoja fašističnih teženj, ki se usmerjajo ‘proti‘ demokraciji. Infiltracija označuje nekaj objektivnega; dvomljivi liki se vračajo na oblastne položaje samo zato, ker jim to omogočajo razmere.« – Natanko te razmere in njihove pogoje Adorno podrobno razčlenjuje v analizi propagandnih in političnih trikov, zavajanja in infiltracije v kulturo, pravosodje, izobraževanje, ki poteka na podlagi zavestno disociativnega mešanja osnovnih pojmov (pri tem analizira tudi vulgarni materializem in vulgarni idealizem, ne le liberalnih in odkrito desničarskih postopkov). To disociativnost razgalja v tehnikah zaobidenja, izvijanja, spravniške tabuizacije (nasproti nekdanji odkriti demonizaciji), pomežikovanja itn., ki jih razčlenjuje kot nevralgične točke delovanja v družbi. Svoje razmišljanje sklene s pozivom k družbeni in individualni odgovornosti vseh nas: »Kako se bodo te stvari razvijale dalje in odgovornost za to, kako se bodo razvijale, je naposled naša stvar.«