Po Hanni Arendt je ključna vsebinska značilnost tistih odnosov in pojavov, ki jih označuje kot družbene, nekaj, čemur lahko pogojno rečem »strukturno nasilje«, njihova bistvena ontološka značilnost pa je v tem, da se pojavljajo ali reproducirajo samo takrat, kadar ljudje ne delujejo proti njim oziroma kolaborirajo v družbenih »praksah«, ki jih usmerjajo družbene norme … Sociologija [je] usposobljena predvsem za spoznavanje nesvobodnih plati človeškega bivanja in gospostvenih odnosov. Empirično ima v precejšnji meri prav. Vendar ne v celoti. In to nam nalaga odgovornost za to, da mislimo in delujemo proti družbi. Še zlasti v času ideološke hegemonije konservatizma, cinizma teorije in krize alternativ. - Iz knjige   Cilj emancipacije družbeno zatiranih ne more biti njihova »vključitev v družbo«, kakršna je, temveč sprememba zatiralskih družbenih norm in »praks«. Prizadevanje za emancipacijo v okviru zatiralskih družbenih struktur ali, z drugimi besedami, prizadevanje za integ­racijo vanje je kontraproduktivno.V svojem knjižnem prvencu Gorazd Kovačič analizira pojmovanje družbe v vsakdanjem življenju, v političnih govoricah in v družbenih vedah. Zanimajo ga ideološke predpostavke in implikacije tega pojma, s čimer seže k izhodiščem moderne družboslovne misli. Kritični pogled nanjo razvije prek pionirske raziskave koncepta družbenosti v obsežnem opusu Hanne Arendt, zlasti v njenih knjigah Izvori totalitarizma, Vita activa, O revoluciji in Rahel Varnhagen. Avtor razvije eksistencialistično interpretacijo Hanne Arendt in tako ugotovi, da družbeni odnosi po Hanni Arendt pomenijo predvsem odnose nasilja in gospostva, vključevanje v družbo pa implicira konformnost in sprejemanje zatiralskih norm in ravnanj. Toda družbeno ravnanje v tej perspektivi ni strukturna danost, temveč je le ena od možnosti, saj ljudje lahko tudi zavrnejo kolaboracijo z družbo in s tem odnosom gospostva vzamejo moč. Možnost česa takšnega pa je v sociološkem horizontu težko misliti, saj je »sociologija usposobljena predvsem za spoznavanje nesvobodnih plati človeškega bivanja in gospostvenih odnosov«.   [maxbutton id="1" url="https://zalozba-sophia.si/wp-content/uploads/2020/05/O_proti_druzbi.pdf" ]  

Politična in ekonomska zgodovina Zahoda po 2. svetovni vojni Branko Bembič   Če poskusimo problematiko pričujoče knjige strniti v enem stavku, bi lahko dejali, da bomo raziskovali prehode kapitalizma v drugi polovici 20. stoletja. Ti prehodi so naslednji: vzpon keynesovskega projekta po drugi svetovni vojni, ki ga je na teoretski ravni podpirala keynesovska revolucija; kriza keynesovskega projekta v poznih šestdesetih in v sedemdesetih letih 20. stoletja; restavracija »zdravih« kapitalističnih odnosov od osemdesetih let dalje; in, končno, kriza neoliberalnega kapitalizma, ki se je začela konec preteklega desetletja. - Iz knjige Prevladujoča, neoklasična ekonomija je kapitalizem, ki ga zvaja zgolj na zasebno lastnino in trg, navajena razumeti brezgodovinsko, na primer s preučevanjem krivulj povpraševanja in ponudbe. Branko Bembič, pripadnik nove generacije političnih ekonomistov, ki se vzpostavlja okrog Delavsko-punkerske univerze, gre proti toku in na mesto neoklasičnih idolov postavlja Karla Marxa in Michala Kaleckega, kapitalizem pa razume skoz živo zgodovino. Njegova prva znanstvena monografija Kapitalizem v prehodih je reprezentativna za takšen pristop. V njej se Bembič posveti zgodovini kapitalizma od druge svetovne vojne naprej in prepozna vsaj tri etape. Prva se je začela s povojno izgradnjo keynesovskega projekta, ki je življenjski standard delavskega razreda povzdignila na povsem novo raven. Ko se je ta projekt zaradi notranjih protislovij na začetku sedemdesetih let zrušil, ga je zamenjala druga etapa, neoliberalizem, ki pa je, nasprotno, to raven znižala. V zadnjo etapo pa smo vstopili s trenutno svetovno gospodarsko in finančno krizo, ki je hkrati tudi kriza neoliberalizma. Bembičev sklep je jasen in radikalen. Iz krize ne moremo niti skoz več istega (neoliberalizem) niti skoz vrnitev starega (keynesovstvo). Namesto tega se po Bembiču kot boljša alternativa kaže odprava samega kapitalizma.

Ena lastovka ne prinese pomladi. En oderuh v vicah ni prinesel kapitalizma. Ena gospodarska ureditev je zamenjala drugo šele na koncu dolgih in najrazličnejših ovir … Začetniki kapitalizma so bili oderuhi … Bili so kristjani. In pred pragom kapitalizma jih niso zaustavile pozemske posledice cerkvenega preganjanja oderuštva, ampak jih je zadržal strah, tesnoben strah pred peklom … Oderuhovo upanje, da se bo z vicami izognil peklu, je pomagalo potiskati gospodarstvo in družbo 13. stoletja v kapitalizem. - Jacques Le Goff v knjigi   Na eni strani srednji vek, ki vodi svojo veliko križarsko vojno zoper oderuhe … na drugi strani, ob izteku srednjega veka, mogočni vzpon kapitalizma … Na eni strani »denar ali življenje«, izključujoča alternativa med pogubnim grabljenjem za posvetnim bogastvom in pravim življenjem, ki vodi k odrešenju; na drugi strani nič več alternativa in disjunkcija, temveč konjunkcija, združitev, »denar in življenje«, življenje z denarjem, pridobitništvo kot podlaga dobrega življenja. - Mladen Dolar v spremni besedi V srednjem veku je prišlo do velike spremembe sestopa vrednot z neba na zemljo in pri tej spremembi je oderuštvo odigralo nadvse pomembno vlogo. V 13. stoletju je stare krščanske vrednote ogrozila razširjenost denarnega gospodarstva. Nastajati je začel nov gospodarski sistem, ki je zahteval dejanja, ki jih je cerkev dotlej zavračala. Jacques Le Goff se raziskovanja tega prehoda in zagat, ki jih je povzročal pri srednjeveškem človeku, loti s pregledovanjem neuradnih listin, zlasti sum ali spovedniških priročnikov in eksemplov, poučnih in udarnih pripovedi. Oderuštvo je v besedilih prehodilo dolgo in ovinkasto pot od tega, da je imelo na začetku eno samo končno postajo, pekel, do upanja, da bo oderuh na koncu vendarle lahko odrešen, »da bo lahko obdržal mošnjo v tostranstvu in obenem življenje, večno življenje v onstranstvu«. Pri tem prehodu je ključno vlogo odigrala tudi sočasna iznajdba vic, prek katerih je pot obvezno vodila v raj, s čimer je bilo dokončno omogočeno to dvojno upanje v bogastvo in raj.  

»V zgodnjem 19. stoletju je prišlo do obsežne transformacije v načinu, na katerega se je tvorila figura opazovalca v širokem polju družbenih praks in domen vednosti. Glavna linija, ki ji sledim pri predstavitvi teh dogajanj, je raziskovanje pomena določenih optičnih naprav. Z njimi se ne ukvarjam kot z modeli reprezentacij, ki bi jih implicirale, temveč kot s prizorišči, tako vednosti kot oblasti, ki učinkujeta neposredno na telesa individuumov.« - Iz knjige   Jonathan Crary, profesor sodobne umetnosti in teorije ter umetnostne zgodovine na univerzi Columbia in gostujoči profesor na Princetonu in Harvardu, v študiji Tehnike opazovalca predstavi teorijo videnja in njegovo zgodovinsko konstrukcijo. Knjiga, ki je bila prevedena že v devet jezikov, spretno prepleta zgodovino znanosti, tehnologije, filozofije, popularne kulture in vizualnih umetnosti in je dragocen prispevek, ki pokaže zgodovinske in sodobne procese transformacije vizualne kulture in kompleksne interakcije tehnološke modernizacije in estetskega modernizma. Tehnike opazovalca prinašajo povsem nov pogled na vizualno kulturo, pri čemer se spoprimejo z vizualnim modernizmom in družbeno modernostjo; analiza zgodovinskega oblikovanja opazovalca obenem prinaša vpogled v predzgodovino družbe spektakla. Zgodnje 19. stoletje je prineslo veliko transformacijo načina udeležbe opazovalca na širokem polju družbenih praks in znanj. Avtor pri raziskovanju razvoja vizualne kulture ne sledi uveljavljeni poti iskanja kontinuitete v celotni zahodni vizualni tradiciji od Platona do danes ali od italijanskega 15. stoletja do poznega 19. stoletja, temveč predvsem pokaže, da je v tem razvoju prihajalo tudi do pomembnih diskontinuitet. Med drugim se loti raziskovanja pomena nekaterih optičnih naprav, saj je do ključne reorganizacije opazovalca prišlo še pred prihodom fotografije, zlasti s popularizacijo camere obscure, ki pa ne stoji na začetku linearnega razvoja, ki bi vodil do filmske kamere, temveč je assemblage v Deleuzovem pomenu. Crary tako preseže razprave, ki so ujete v tehnološki determinizem, in pokaže, kako je naprava prepletena s svojim subjektom ali kako je razmerje med objektom in opazovalcem neločljivo povezano z novo strukturo vizualne kulture. Tehnike opazovalca ne osvetljujejo le zgodovine moderne vizualne kulture in z njo povezanih družbenih praks, temveč nam z zgodovinskega vidika ponujajo nepogrešljiv vpogled v nezadržne procese abstrakcije vidnega, ki se s čedalje večjo močjo odvijajo v današnjem času.   Odzivi medijev - 24.2.2013, Radio Študent, Teorema, Izidor Barši   Izvirni naslov: Techniques of the Observer: On Vision and Modernity in the Nineteenth Century  

»V šestdesetih letih 20. stoletja je v ekonomski in politični besednjak sveta vstopila nova beseda: ‘kapitalizem’. Morda se zato zdi naslov tega zvezka Čas kapitala povsem primeren, saj nas spomni, da je bilo glavno delo najpomembnejšega kritika kapitalizma, Marxov Das Kapital (1867), objavljeno prav v teh letih. Globalno zmagoslavje kapitalizma je namreč glavna tema zgodovine v desetletjih po letu 1848. To je bilo zmagoslavje družbe, ki je verjela v gospodarsko rast, utemeljeno na konkurenčnem zasebnem podjetništvu, na uspešnem kupovanju vsega (tudi delovne sile) na najcenejšem trgu in prodajanju na najdražjem. Tako zasnovano gospodarstvo, ki se povsem naravno opira na trdne temelje buržoazije, razreda tistih, ki so se s svojo močjo, zaslugami in pametjo povzpeli na položaje in jih tudi obdržali, naj bi – po splošnem prepričanju – ustvarilo ne le svet primerno razdeljenega materialnega obilja, temveč tudi svet vse večje razsvetljenosti, razuma in človekovih priložnosti, napredek znanosti in umetnosti, skratka, svet nenehnega in vse večjega materialnega in moralnega napredka.« - Iz knjige   Čas kapitala, ki se poleg treh drugih Časov, Časa revolucije, Časa imperija in Časa skrajnosti, umešča v avtorjevo serijo knjig, s katero je želel iz progresivne perspektive popisati zgodovino moderne od francoske revolucije pa do zloma realno obstoječih socializmov, pokriva z vidika svetovnozgodovinskih preobrazb morda prehodno, ne pa tudi nepomembno, kaj šele dolgočasno obdobje. Tako že v prvem od let med 1848 in 1875, na katera se je Hobsbawm osredotočil v tem delu svoje tetralogije, najdemo revolucionarno vrenje t. i. »pomladi narodov«, ki je naznanilo dokončen prelom s starim mednarodnim in fevdalnim režimom ter začetek (vsaj ultimativno) zmagovitega pohoda evropskih nacionalizmov. Obenem pa je isto leto tudi prelomnica v zgodovini delavskega gibanja, saj se je ravno takrat Marxu in Engelsu zapisalo, da »pošast hodi po Evropi – pošast komunizma«. Reakcija in nacionalizem delavskega razreda sta njune največje upe sicer pokopala, ju je pa zato na drugem koncu obravnavanega obdobja razveselila ena od najsvetlejših točk te iste zgodovine, ko je med 18. marcem in 28. majem leta 1871 koalicija dotlej podrejenih razredov prevzela oblast nad prestolnico nekdanje evropske velesile. Usodo Pariške komune pa lahko, tako kot usodo revolucij iz leta 1848, jemljemo kot potrditev pravilnosti Hobsbawmove izbire naslova: obdobje med 1848 in 1875 je kljub veliki gospodarski depresiji, s katero se je zaključilo, v prvi vrsti pomenilo utrditev kapitala kot na svetovnozgodovinskem odru prevladujočega družbenega razmerja.