Kanakija je dokumentarni roman francoskega družbeno angažiranega pisatelja Josepha Andrasa (1984), njegova triletna biografska raziskava o kanaškem boju za neodvisnost in njegovem borcu Alphonsu Dianouju, o potrebi po socialistični državi Kanakiji, ne le po posebnem statusu ob ohranitvi francoske prilastitve tihomorskega otočja Nove Kaledonije, o fizičnem in strukturnem nasilju in strategijah zahodnega imperializma, s pomočjo katerih se ohranjata francoska oziroma anglosaška dominacija in izkoriščanje naravnih virov, o staroselskem pojmovanju človeka in njegovega odnosa do Zemlje, ki ni njeno izkoriščanje za zadovoljitev lastnih ekonomskih interesov, ampak spoštljivo obdelovanje. »Danes se je treba boriti za to pojmovanje, da bo Zemlja lahko to, kar je: vir Življenja,« je prebiral Joseph Andras v Dianoujevem rokopisu. Roman se odvija na več ravneh. Na eni povzema dogodke s konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so pred referendumom za neodvisnost pripadniki Kanaške socialistične narodnoosvobodilne fronte napadli žandarmerijo in zajeli talce, nato pa so jih sredi napete politične situacije potolkle posebne enote iz metropole . Na drugi ravni razvija portret Alphonsa Dianouja, vodje oborožene skupine, ki je izvedla napad, na videz protislovne osebnosti, nekdanjega semeniščnika, komunista, ki je svoj gandhijevski pacifizem križal z neizbežnostjo boja. Raven, ki vzpostavlja prvi dve, je pisateljevo potovanje v kraje, kjer se srečuje s pričevalci. Andrasov slog, delo na jeziku, pregnete vse ravni v celoto in z žanrsko heterogenostjo navdihujoče postavlja nov vzor v pripovedovanju, ki zmore zgodovino spajati s sedanjostjo. Ali kot pove sam, novinar preiskuje, zgodovinar pojasnjuje, aktivist pripravlja, pesnik prevzame; pisatelju ne preostane drugega kot hoja med temi štirimi brati: »Trudim se, da bi pojasnil, kakšni so moj cilji in nameni: razumeti, kdo je bil Alphonse Dianou onkraj dovolj dokumentiranega zavzetja talcev, in doumeti, kaj ga je do tega privedlo; skozi posameznikovo pot spregovoriti o kolektivnem boju zelo starih korenin; dati besedo tistim, ki se jih ta zgodba najbolj dotika, in ne biti drugega kot posrednik, pripovedovalec, ki po svojih najboljših močeh zbira še žive in izginule koščke; sešiti, četudi z eno samo nitjo, spomina obeh naših dežel, njihove ranjene Kanakije in moje pozabljive Francije. [… ] če moramo pisati o svoji državi, tega ne počnimo s peresom mogočnikov – naša pripoved se piše s črnilom pozabljenih, nevidnih, neupoštevanih, tistih, »ki so nič«.

Avtobiografija Howarda Zinna, enega najpomembnejših zgodovinarjev, družbenih aktivistov in neomajnih humanistov 20. in 21. stoletja, prikazuje njegovo intelektualno oblikovanje, hkrati pa je pomembno zgodovinopisno delo, saj obravnava družbene in politične prelomnice, ki jih je Zinn izkusil v svojem življenju. Sledi jim s perspektive, s katere je opazoval svet in kakor se je v družbena dogajanja vključeval. Njegovo zgodovinopisje ni zgodovina privilegiranih, temveč zgodovina pravičnosti in ljudstva, kot to argumentira tudi v svojem obsežnem življenjskem delu Ljudska zgodovina Združenih držav Amerike. Zinn je odraščal v revščini v času velike depresije, kot bombardir se je udeležil 2. sv. vojne, po študiju zgodovine in politologije pa se je ob predavateljskem delu povsem posvetil civilnodružbenim gibanjem za pravice Afroameričanov, staroselcev in drugih deprivilegiranih skupin ter gibanju proti vietnamski vojni in vojnam nasploh. V teh okoljih je spoznaval vso dvoličnost ameriške demokracije, a tudi srčnost ljudi. Srčen in pokončen človek je bil tudi sam, kar daje njegovemu pisanju poseben pečat in prepričljivost. Knjiga je odličen vpogled v družbena dogajanja preteklega stoletja, preprosto napisana in s trajnimi sporočili, namenjena najširšemu krogu bralstva. »Ko sem postal učitelj, svojih lastnih izkušenj nisem mogel pustiti zunaj razreda. Pogosto sem se spraševal, kako številnim učiteljem uspe preživeti vse leto s skupino študentov, ne da bi jim razkrili, kdo so, kakšna življenja so živeli, od kod prihajajo njihove ideje, v kaj verjamejo ali kaj želijo zase, za svoje študente in za svet. Ali jih ne učimo nečesa groznega že s tem, da nekaj prikrivamo – da lahko ločujemo študij literature, zgodovine, filozofije, politike, umetnosti od svojega življenja, od svojih najglobljih prepričanj, kaj je prav in kaj narobe? Pri poučevanju nisem nikoli skrival svojih političnih pogledov: preziranja vojne in militarizma, jeze zaradi rasne neenakosti, vere v demokratični socializem, v racionalno in pravično razdelitev svetovnega bogastva. Jasno sem izrazil odpor do vsakršnega ustrahovanja, pa naj so ga izvajali močni narodi nad šibkejšimi, vlade nad državljani, delodajalci nad delavci ali kdo drug, na desni ali na levi, ki si je domišljal, da ima monopol nad resnico. Ta mešanica aktivizma in poučevanja, vztrajanje, da izobraževanje ne more biti nevtralno glede ključnih vprašanj našega časa, to premikanje od predavalnice do bojev, ki jih zunaj razreda bijejo profesorji, ki upajo, da bodo študenti naredili enako, je vedno plašilo čuvaje tradicionalnega poučevanja. Raje vidijo, da izobraževanje preprosto pripravi novo generacijo, da zavzame svoje mesto v starem redu, ne pa, da dvomi o njem. Svoja predavanja sem vedno začel z jasnim sporočilom, da bodo študentje slišali moje stališče, a da bom poskušal biti pošten tudi do drugih. Študente in študentke sem spodbujal, da se z mano ne strinjajo. Nisem hlinil objektivnosti, ki ni bila niti mogoča niti zaželena. 'Ne morete biti nevtralni na premikajočem se vlaku,' sem jim govoril. Nekateri so bili ob metafori zbegani, še posebej če so jo razumeli dobesedno in so poskušali analizirati njen pomen. Drugi so takoj videli, kaj sem imel v mislih: da se dogodki že premikajo v nedvomno smrtonosne smeri, in če smo nevtralni, jih sprejemamo.« (Ne morete biti nevtralni na premikajočem se vlaku, str. 24–25)  

V drugem zvezku avtobiografske študije Adamič obravnava radikalizacijo družbenih gibanj v Ameriki, možnosti novega delavskega gibanja, alternativnega izobraževanja in družbene preobrazbe, ki bi omogočala temeljno skupno varnost. Z življenjskimi zgodbami in svojimi izkušnjami dopolnjuje in analizira izsledke svojih terenskih raziskav, ki jih je opravljal več let in ki bralcem omogočajo vpogled v živo dogajanje; to je velika odlika knjige, saj osebe in dogodki niso abstrahirane, literarizirane ali mitologizirane podobe, ampak so prikazane resnicoljubno in umeščene v utemeljevanje nujnosti novih družbenih pristopov. Te Adamič postavlja v tesno zvezo z drugačnim izobraževanjem (ne le mladih, ampak zlasti odraslih), ki izhaja iz družbenega ozaveščanja in življenjskega izkustva ter spodbujanja razvoja ustvarjalnih sil, svobodomiselnosti, odprtosti in sprejemanja. Vse to Adamič piše v času vzpona fašizma, sovražne nastrojenosti proti priseljencem in utrjevanja miselnosti laissez-faire, pred čimer svari: »Miselnost laissez-faire je brutalna in arogantna, domišljava in zadovoljna znotraj zakonov džungle, ki jih je ustvarila in si jih podredila. (…) Večinoma in zelo konkretno je industrija vojna: industrialci so generali in postopajo avtokratsko. Zaradi narave stvari se jim nikoli ni zazdelo, da bi se lahko vse temeljno spremenilo in bi potem tudi sami ravnali drugače. Bili so preveč zaposleni in vpleteni v svoje nečloveško, razčlovečujoče delovanje, da bi o tem razmišljali. In zdaj je od nikoder, v resnici pa iz temeljev in osnovne zasnove Amerike, nenadoma vzniknila – ob vseh drugih težavah – ideja za spremembo, o demokratizaciji industrije. Mnogi so se nanjo odzvali fašistično. Inteligentnejši vidijo v državi temeljne nedoslednosti – priznavajo, da je to, da je država politično demokratična in ekonomsko absolutistična, popolnoma napačno. (…) Težava ni, kako okrepiti osebno demokratičnost gospoda Knudsena in njegovih menedžerskih kolegov, ampak kako v celoti preurediti gospodarski sistem, da bi bili odnosi med delavci in delodajalci po naravi in neizogibno demokratični ter utemeljeni na skupnem občutju varnosti. … Treba je pisati resnico, kakor jo čutiš in vidiš, ali vsaj usmerjeno k resnici in tako dobro, kakor lahko – ter hkrati dovolj razkrivati sebe, da bo bralec čez leto dni, desetletje ali stoletje videl, kakšen človek je pisec bil, ko je pisal, in zakaj je videl stvari, kot jih je opisal – in tako bo prišel do lastne resnice na svoj specifični, posebni način.« H knjigi je dodana spremna beseda filozofa in literarnega zgodovinarja Blaža Gselmana, ki Adamičeva razmišljanja širše umešča in aktualizira. Med drugim poudarja: » Louis Adamič, migrant v Združenih državah, ki piše o kolektivnem podrejenem subjektu, za kar uporablja pripovedne oblike, ki ga oddaljujejo od literarnega modernizma, za nameček pa to počne v angleškem jeziku, nikoli ni mogel biti pretendent za klasika periferne nacionalne literature, ki predstavlja osrednjo narodovo institucijo. V istem času, ko se je modernistična literarna migracija v začetku 20. stoletja stekala v Pariz, se je izselil v Združene države Amerike. Njegove migracije torej ni motivirala humanistična ideologija literarnega modernizma, temveč zakonitosti akumulacije kapitala, saj so prav na prelomu stoletij Združene države prevzele Veliki Britaniji vlogo svetovnega kapitalističnega središča. Zato je v svojem novem okolju veliko bolj kakor modernistični pisec postal in ostal zastopnik migrantske delovne sile, katere življenja je v prvi polovici preteklega stoletja organiziral in jih izkoriščal najnaprednejši kapital na svetu. Pot iz Evrope v Združene države, v svetovno gospodarsko središče, v času, ko je denimo poznejši nobelovec Ernest Hemingway potoval v obratni smeri, v svetovno literarno središče, je očitno imela posledice na Adamičev diskurz. Njegov pripovedovalec je nastopil kot predstavnik kolektiva, ki je svojo individualno subjektivnost potisnil v ozadje, se s tem oddaljil od protagonista romaneskne pripovedi in v svojem diskurzu odprl prostor za konstruiranje kolektivne subjektivnosti podrejenih razredov (ki so sami v istem zgodovinskem trenutku dosegli nekatere najpomembnejše uspehe za lastno družbeno osvoboditev). Kot takšen je očitno potreboval drugačno obliko pripovedi, kakor jo ponuja meščanska literarna tradicija, ki se je razvijala za upodabljanje drugih družbenih pozicij. A medtem ko je Adamič končal zunaj kanona, lahko trdimo, da je bil figura na pravi strani zgodovine. Z njim so dobili reprezentiranost v diskurzivnih praksah tisti, ki so bili prej v njih zanemarjeni ali kvečjemu objektivirani, predstavljeni s stališča predstavnikov vladajočih razredov. Takšne reprezentacije vselej utrjujejo obstoječe družbene odnose, kar v razrednih družbah nujno pomeni ohranjanje izkoriščanja in zatiranja. Adamič je bil nedvomno na drugi strani razredne ločnice, na strani solidarnosti in boja proti odnosom gospostva in podrejanja.«  

Recenzija MMC: Simon Popek Adamičeva Amerika, »dežela v primežu lastne temeljne neskladnosti«. Ars humana.  

  »… želim opozoriti na okoliščine, v okviru katerih poteka ta pogovor, še zlasti pa na to, da med pisanjem teh vrstic nisem niti za eno samo sekundo pozabil, da se okrog nas preliva kri in da je ta konferenca pred zaveso današnje evropske drame le dokaz več, da živimo v razumsko in moralno popolnoma neuravnoteženih razmerah. To, kar tukaj (žal proti svoji najboljši volji) objavljam, je skromen in zelo obziren prispevek k študiju patologije naše literarne dialektike … in ima le en namen, in sicer da bi tudi tisti, ki prihajajo za nami, imeli priložnost nekega dne ugotoviti, da sem že v reviji Danas … opozoril na to, da je bil tisti lajež okrog nas bolni pojav in da od ljudožerskega požiranja svojih lastnih soborcev profitira le tisti tretji literarni faktor, ki se pripravlja, da nas bo vse skupaj z največjim veseljem in ljudožerskim zadovoljstvom pojedel …« - Miroslav Krleža, odlomek iz knjige Krleža je bil član Komunistične partije Jugoslavije od ustanovitve leta 1919, v času ponavljajočih se polemičnih valov o socialni umetnosti med svetovnima vojnama pa eden redkih javno znanih pristašev komunizma in marksizma, ki se ni mogel niti se ni hotel zakriti z ilegalnim imenom ali psevdonimom. Na vrhu predvojne polemike na skrajni politični in umetniški levici se je leta 1939 do konca izpostavil s svojim imenom in dal na tehtnico ves svoj levičarski ugled. […] Takoj na začetku, ko opisuje grozljive okoliščine s konca tridesetih let in najavlja grozo, ki bo še sledila, se postavi v funkcijo, ki se ji sicer poleg »mrtva straža« v vojaškem slovarju reče tudi »avantgarda«. Ta je postavljena za vse, kar kot naslovnik divjih in neprestanih napadov mora braniti z lastnim življenjem ne glede na vse ozire in okoliščine, ki kličejo po tem, naj zdaj, v trenutku odločilne nevarnosti, v vrstah komunističnih revolucionarjev vlada enotnost – in to taka, ki jo narekuje vodstvo iz Moskve in s tem uničuje še to malo pameti, kolikor je je mogoče ubraniti pred apokaliptičnimi okoliščinami. Kako se postaviti po robu fašizmu in nacizmu, ki že prodirata po Evropi in najavljata nastanek krvavega imperija? […] Ne gre le za umetnost, čeprav gre izrazito za umetnost – gre za zmago nad skrajnim sovražnikom, v primerjavi s katerim je bil dotedanji potek razrednega boja nežno soočenje. In gre za ohranitev horizonta revolucije, ne pa za kako estetsko utopijo. Krleža bi molčal, če ne bi prav iz vrst tistih, ki naj bi ohranjali upanje, da je zmaga nad sovražnikom mogoča in da revolucionarni prevrat ni prazno upanje, prihajalo toliko nespametnega besedičenja, polnega arogantnega in hkrati militantnega prepričanja in samovšečnosti. Krleža ne ponuja le obrambe lastnega dela in morda še nekaj obrambe nadrealističnih kolegov Marka Ristića in Oskarja Daviča, ampak brani razsodno moč pred odpovedjo sleherni razsodnosti v imenu že odkrite in v jasna pravila pretočene absolutne resnice. […] Dialektični antibarbarus ne sodi le na sicer častno mesto v zbirki najbolj prodornih spisov, ki so nastali v jugoslovanskih polemikah in soočanjih na levici med svetovnima vojnama. Tudi ne sodi le na vidno mesto med spisi, ki so na vseh koncih sveta, posebno pa Evrope, postavili neprehodno mejo abotnim predstavam socialističnega realizma in jih soočili z realizmom in socializmom, kakršna bi morala biti. Spada celo v zgolj socialistične in komunistične levičarske knjige, ki so rekle bobu bob tako kot André Breton v trockističnem manifestu ali Karel Teige v »Nadrealizmu proti struji«, a ne samo to. Spada v dela, ki so umetnost postavila v zvezo z revolucijo na poseben način, značilen za vso moderno dobo. Iz spremne besede Leva Krefta