Izjemen prispevek k zgodovinopisju in obenem k spominski taboriščni literaturi, ki nam kaže, da so bile jetnice tudi sredi največjega pekla zmožne »nasmejati se iz vsega« – ali skoraj iz vsega. Črni humor in samoironija jetnicam neusmiljeno kažeta ogledalo, ki s svojo vsebino nujno sproža odziv, posledično zavračanje, in predstavlja intelektualno zmago nad sistemom razčlovečenja. Spravljati v smeh, šaliti se na svoj račun in posredovati informacije so tri odporniška dejanja v skrajnih razmerah, s katerimi se je izkazala Germaine Tillion. Zakaj prav ona? Njen življenjepis danes poznamo. Po izobrazbi je bila etnologinja in že od leta 1940 v francoskem odporniškem gibanju, zato je v taborišče prispela oborožena z znanjem in političnim zavedanjem. Od proučevanja Berberov je prešla naravnost k sistematičnemu preiskovanju sveta koncentracijskega taborišča. Kot odpornica je bila odločena, da »ostane v vsakem trenutku sovražnica svojega sovraga, in ne samo njegova žrtev«. Ferfikbarica v peklu je verjetno edini primer operetne revije, napisane v taborišču. Poznamo gledališko igro Schum Schum, ki jo je prav tako v Ravensbrücku napisala Käthe Leichter, avstrijska sociologinja in socialistka, toda ta s prikritim sarkazmom v igri meri predvsem na esesovce, medtem ko je izjemnost Ferfikbarice, da uprizarja samoironijo. Leta 1944 je bila v Terezínu napisana tudi opera Cesar Atlantide. Libretist je zanjo izbral alegorijo, zato je besedilo kljub nastopajočima Kaiserju in Smrti, ki jasno prikličeta kontekst totalitarne diktature in množičnih pobojev, še vedno abstraktno in ne podaja taboriščne resničnosti. Ferfikbarica pa o taborišču posreduje veliko informacij. (Iz uvodne besede Claire Andrieu)  

Študija svetovno priznanega francoskega ekonomista o zgodovini in ekonomiji neenakosti statistično podrobno in z mednarodnimi primerjavami obravnava vprašanje neenakosti in redistribucije, ki je v središču dolgega političnega konflikta: liberalna pozicija pravi, da dolgoročno višanje prihodkov in življenjskega standarda, zlasti ko gre za najbolj prikrajšane, dosežemo le s tržnimi zakonitostmi, zasebno pobudo in rastjo produktivnosti; ukrepe javne redistribucije, ki že v osnovi ne smejo preseči zmernih okvirov, je treba omejiti na ukrepe, ki najmanj motijo delovanje teh učinkovitih mehanizmov. Na drugi strani tradicionalna pozicija levice z dediščino teoretikov socializma iz 19. stol. in sindikalizma pravi, da le socialni in politični boji onemogočijo revščino, ki jo proizvaja kapitalistični sistem; javni redistribucijski ukrepi morajo prodreti v osrčje proizvodnega procesa, z nacionalizacijo proizvodnih sredstev ali regulacijo plačnih razredov, ne preprosto s pobiranjem davkov za financiranje fiskalnih transferjev. Ta konflikt kaže, da nesoglasja glede vloge in konkretne oblike javnih redistribucijskih ukrepov ne izhajajo nujno iz nasprotujočih si načel socialne pravičnosti, temveč bolj iz nasprotujočih si analiz ekonomskih in socialnih mehanizmov, ki proizvajajo neenakosti. Pravi spor je rezultat nestrinjanja o načinih, kako zares izboljšati življenjske pogoje najbolj prikrajšanih, in glede obsega pravic, ki ga je mogoče zagotoviti vsem. Le temeljita analiza socialno-ekonomskih mehanizmov, ki proizvajajo neenakost, bi torej omogočila presojo o umestnosti teh dveh vizij redistribucije, prispevala k osnovanju pravičnejših in učinkovitejših načinov. Cilj knjige je predstaviti trenutno znanje, ki omogoča napredovanje v tej smeri. Je današnji pogled na Marxov Kapital in osnova za statistično podrobnejšo avtorjevo študijo Kapital v 21. stoletju, zato je namenjena širšemu krogu bralcev.  

  Odzivi medijev - Bukla, recenzija, Sandi Kodrič; Bukla 118-119