Na ruševinah modernosti

Delo prinaša teoretsko in socialno-zgodovinsko analizo razvoja institucije umetnosti v civilizacijski paradigmi Zahoda in predstavlja pomemben prispevek h kritični analizi avtonomije umetnosti v sodobnem kapitalizmu. Skozi oris umetniških modelov, paradigem in gibanj, zlasti romantike in realizma 19. stoletja, pokaže postopno radikalizacijo umetniškega izraza, ki doseže svoj vrhunec v obdobju umetniških avantgard v prvi tretjini 20. stoletja. Po 2. svetovni vojni pa Zahod doživlja prepuščanje umetnosti svetu kapitala: umetnost je danes prepuščena neskončni reproduktibilnosti, totalni integraciji v potrošniško družbo in politični resignaciji. Avtor v najboljši tradiciji kritične teorije razgalja in neusmiljeno secira postmodernizem kot tisti, ki je pripeljal v slepo ulico umetnostnih prizadevanj in ujetost v mehanizme kapitala in potrošniškega hedonizma. Ozdravljanje modernosti in ponovno začaranje umetnosti pa ni možno brez povrnitve k dvema temeljnima modernima vrednotama: individualni avtonomiji in skupnostni solidarnosti. Delu je dodano imensko in stvarno kazalo.