Človek in narava

Avtorjeva osnovna teza je, da bo moral človek v funkciji lastnega preživetja na novo opredeliti oziroma spremeniti svoj odnos do narave. Ekološki problem se torej kaže kot v bistvu antropološki, kot problem razlike med človekom in naravo, iz česar izrašča sodobna etika narave. Ta premešča etično-moralne probleme iz sfere zgolj medčloveških odnosov v odnose z naravo kot subjektom in stremi k preseganju instrumentalističnega odnosa do narave, ki je utemeljen na judovsko-krščanskih in grško-rimskih vrednotah. Ta odnos vzporeja z odnosom budizma in drugih religijsko-filozofskih sistemov, z oporo na dva nemška misleca, I. Kanta in H. Jonasa, pa predstavi izviren pogled na etično odgovornost človeka do narave.