Temeljna socialnopsihološka študija ene od pionirk drugega vala jugoslovanskega feminizma, ki je sooblikoval tudi slovensko feministično gibanje. Študija je nastala leta 2020 na osnovi avtoričinih tridesetletnih izkušenj s svetovanjem ženskam, ki se spopadajo s travmo zaradi spolnega nasilja, tudi posilstva v vojni. Izdala jo je organizacija, ki jo je avtorica soustanovila že v sedemdesetih letih, tj. Avtonomni ženski center v Beogradu. Avtorica med drugim opiše: pojem »kulture posilstva« in vpliv te kulture na čustveni odziv na posilstvo, ki se najpogosteje manifestira kot »zamrznjenje« in »ohromitev«, pa tudi vpliv te kulture na delo institucij, kot sta policija ali sodišče; na družbeno konstrukcijo možganov in njihovo plastičnost (travmatična čustva lahko spremenijo delovanje možganov, vendar lahko to spremembo povzroči tudi proces zdravljenja, v katerem ženska razvija povezanost s sabo in samozaupanje); na feministična načela v travmo upoštevajočem pristopu k individualni in kolektivni čustveni podpori ženskam, ki so preživele spolno nasilje itd. Prva dva dela knjige sta teoretska (I. Kultura posilstva: Od izkušenj k teoriji – začetki radikalnega feminizma; Opredelitev kulture posilstva; Ideologija neverjetja pričanjem žensk o posilstvu; Pripisovanje krivde žrtvi; Erotizacija posilstva; Opredelitve spolnega nasilja; Različne oblike posilstva; »Pridne punčke« – »uporniške punce«; Tiče se nas; II. Nevrobiološke osnove travme zaradi posilstva: Nevrobiologija čustev; Psihološka travma; Tri funkcije možganov; Osnove čustvenih možganov, ključne za razumevanje travme; Delovanje možganov med posilstvom; Psihični odzivi po travmatičnem dogodku; Spomin med travmatičnim dogodkom in po njem; Feministični pogled na čustvena stanja po posilstvu; Uskladitev stališč pravosodja z znanstvenimi podatki), druga dva pa usmerjena v prakso (III. S feminističnim pristopom čustveno podpremo ženske, ki so preživele posilstvo: Feministični pristop k nevroznanosti; Feministična etika skrbi; Travmo upoštevajoča skrb; Travmo upoštevajoči pristop k posilstvu; Feministična načela svetovanja; Feministični aktivizem proti zaroti molka; IV. Skrb zase v procesu okrevanja: Proces okrevanja v patriarhalnem kontekstu; Pripovedovanje o travmatičnem dogodku; Proaktivno stališče v procesu okrevanja). Knjiga je napisana za širše bralstvo, kar omogočata prav avtoričina izkušenost zaradi dolgoletnega delovanja in njena splošno humanistična usmeritev. Kljub težkosti tematike je tako napisna, da ne odvrača, ampak spodbuja. Namenjena je vsem, ki se želijo poučiti, in strokovni javnosti v zdravstvu, socialnem delu, šolstvu, pravosodju idr. Prevod pa bo prispeval tudi k obnovitvi pretoka znanj med državami nekdanje Jugoslavije na področju dela proti nasilju nad ženskami. Stiki z območjem nekdanje Jugoslavije so bili v preteklosti močna raziskovalna in družbena spodbuda, danes pa je teh povezav zaradi neznanja jezikov s tega območja vse manj.  

  Furlanija 1943–1945: mlada Maria Antonietta Moro vstopi v vrste odporniškega gibanja. Sprva deluje s slovenskimi partizani na Goriškem, nato v italijanskemu odporu. Njeni partizanski imeni sta Nataša in Anna. Januarja 1945, v dolgih mesecih pred koncem vojne, začne pisati dnevnik, ki je bil doslej neznan. Hči Lorena Fornasir ga je našla šele po materini smrti. Razkril ji je povsem novo in navdihujočo razsežnost materine osebnosti, saj je po vojni živela zgolj družinsko življenje. Takole pravi v svojem spremnem komentarju, v katerem premišljuje, zakaj se je ženska, ki se je med osvobodilnim bojem emancipirala, tej svobodi po vojni odpovedala: »To ni zgodba. Ni biografija. Je posmrtni dar, odnos z drugo žensko, ki ni moja mati, a obenem to je. Je pripoved o povezavi, ki ni narejena iz spominov in objokovanja, ampak iz stika z razmišljanjem, ki se je rodilo v akciji, in s tistim delom njene osebe, ki mi je bil neznan. 'Pozdravi junakinjo Anno,' se zaključi pismo partizanskega tovariša, ki ga je po vojni poslal mojemu očetu. Besede mi obudijo njeno močno podobo in pokažejo na vrzel med njenim zgodovinskim časom in mojo predstavo o tem času, ki se mi je zdel junaški, a obenem abstrakten. Kdo je bila moja mati?« Maria Antonietta Moro (1919–2009) je v odporniško gibanje vstopila s 23 leti, med medicinskim usposabljanjem v Gorici. Najprej je skrbela za slovenske ranjene partizane, postopoma pa se je izoblikovala v aktivistko in postala članica Varnostno-obveščevalne službe s partizanskim imenom Nataša. Po kapitulaciji Italije se je pripravljala za vstop med italijanske partizane. Julija 1944 je odšla v Videm, kjer se je kot Anna priključila italijanskemu odporniškemu gibanju, v katerem je spoznala bodočega moža Ardita Fornasirja - Aria, komandanta garibaldinske Divizije Mario Modotti in komande Pordenona. Dnevniški zapisi so njeno edino pričevanje: dnevnik Tripartitna vojna zajema obdobje od januarja do aprila 1945 z vzporednimi reminiscencami na čas, preživet s slovenskimi partizani od novembra 1942 do maja 1944, skicirka Giotto obdobje od sredine julija 1944 do začetka maja 1945, pisma iz korespondence z Ariem pa obdobje od sredine marca 1945 do konca aprila 1945. Zapuščinsko gradivo zgodovinopisno umešča in kontekstualizira spremna beseda zgodovinarke in raziskovalke Anne Di Gianantonio, literarno pa prispevek pesnice in pisateljice Gabrielle Musetti. »Annin dnevnik preobrača stereotipe o tem, kako je bilo biti partizanka: radikalno in večkrat provokativno izprašuje pojem ženske svobode in razvija zanimive premisleke o 'negi' kot predvideni ter nesporni dolžnosti žensk. Na prvih straneh Anna z vso silo zahteva pravico, da pove to, kar misli, pravico, ki si jo je pridobila s sodelovanjem v boju. Sogovornik je njen tovariš Ario, a ko ona spregovori, ni samo ženska, ampak tudi tovarišica in borka, ki potem, ko je prispevala k razgradnji tradicionalnih vlog, z vso pravico pove svoja stališča. V tej njeni drži prepoznamo novo žensko subjektivnost kot eno največjih pridobitev osvobodilnega boja. Ob branju se nas najbolj dotakne prav to, da ne omahuje in ne uporablja praznih besed. […] Večkrat zapiše tudi ostre sodbe o italijanskih partizanih. Primerja jih s slovenskimi, ki jih opisuje kot pogumne, drzne, skromne in povezane z ljudstvom, z lastnostmi torej, ki so pogosto pravo nasprotje tega, kar trdi o italijanskih bojnih tovariših. Ob njenih številnih opazkah se moramo vprašati, zakaj je formulirala tako jasne in odkrite sodbe, kaj jo je privedlo do tega, da je pisala o tako radikalnih razlikah med odporniškima gibanjema,« se sprašuje zgodovinarka Anna Di Gianantonio na začetku svoje družbenozgodovinske kontekstualizacije dokumentarnega gradiva knjige. Gre za izjemne dokumente, saj so bili napisani v času dogajanja in niso naknadna spominska predelava. Še posebej so pomembni za razumevanje motivov, vlog in čustvovanj številnih žensk, ki so osebno sodelovale v odporniškem gibanju, po vojni pa so se umaknile v senco družinskega življenja in moškim tovarišem prepustile avro slave. Naslovna ilustracija: Tinka Volarić   [maxbutton id="1" url="https://zalozba-sophia.si/wp-content/uploads/2021/05/O_vse_duse_mojega_telesa.pdf" is_download="true" ]  

Priporočamo tudi ogled celovečernega dokumentarnega TV filma z naslovom Vse duše mojega telesa (Tutte le anime del mio corpo) v režiji Erike Rossi (2016) na povezavi.