Študija je torej pomembna tako v zgodovinopisnem pogledu, za poznavanje ekonomske zgodovine predvojne Jugoslavije oziroma Slovenije, kot v konceptualnem. Problematika pa je tudi neposredna spodbuda socialnoekonomskemu raziskovanju sodobnih držav in razmerij odvisnosti, v prvi vrsti seveda držav nekdanje Jugoslavije. Te so se po obnovi kapitalizma znašle v strukturno podobnem položaju znotraj evropskega oziroma mednarodnega gospodarskega sistema kot pred vojno, zato ima v njih tuji in transnacionalni kapital čedalje pomembnejšo, če ne odločilno vlogo. Ta aktualni vidik razčlenjuje temeljita spremna študija beograjskega sociologa dr. Radeta Pantića, ki med drugim poudarja: »Za periferne kapitalistične družbene formacije, kakršna je bila medvojna Jugoslavija in kakršne so današnje postsocialistične države, nastale po razpadu Jugoslavije, je značilno, da nimajo kapitalističnega razreda, ki bi bil sposoben organizirati razširjeno reprodukcijo kapitala. Zaradi tega so gospodarstva takih držav, kot pravi Dimitrijević, samo 'neke vrste gospodarski privesek razvitejših industrijskih držav'. Dimitrijević je ugotavljal 'zraščanje tujega kapitala z jugoslovanskim državnim aparatom, vladajočim razredom na splošno in njegovimi vodilnimi faktorji'. To je ponazoril s številnimi primeri: s članstvom predstavnikov političnih oblasti medvojne Jugoslavije v organih tujih bank in podjetij; s tem, da so nastopali kot slamnati možje, navidezni lastniki delnic tujega kapitala; z davčnimi in s carinskimi olajšavami za tuja podjetja; s favoriziranjem uvoza na račun razvoja domače proizvodnje; s članstvom državnih podjetij v mednarodnih kartelih; z državnimi naročili in koncesijami, ki so jih dobila tuja podjetja. Vse to priča o kompradorskem značaju jugoslovanske buržoazije, ki se je v zameno za pokornost interesom tujih podjetij zadovoljila s koruptivno politično rento, ki jo je prejemala od tujega kapitala, in z visoko obdavčitvijo domačega prebivalstva. […] Jugoslovanska buržoazija je torej po Dimitrijeviću 'zanemarila nacionalne interese v zameno za delež pri imperialističnih profitih in raznih drugih dodatnih možnostih zaslužka', za drobtinice 'na gostijah, ki jih je tuji kapital prirejal v naši državi'. […] Študija Sergija Dimitrijevića o vplivu tujega kapitala na gospodarstvo medvojne Jugoslavije dokazuje, da je bil naš predsocialistični in da je tudi naš današnji, postsocialistični kapitalizem še kako 'pravi' kapitalizem, ki ne obstaja v nekem vzporednem svetu, ločenem od 'racionalnega kapitalizma' na Zahodu. Periferni kapitalizem namreč ni odklon od inherentne racionalnosti 'pravega' kapitalizma, ampak ravno plod delovanja prave racionalnosti kapitalizma.«

  Teoretski knjižni prvenec mlade filozofinje in sociologinje je podrobna raziskava Marxove teorije predmetov in predmetnosti. Razlikuje se od prevladujočih marksističnih del, ki se osredotočajo na vlogo kapitala ali delavskega razreda z vidika njunega pojmovanja kot subjektov zgodovinskih procesov. Knjiga obravnava teorijo predmetov in predmetnosti v Marxovi kritiki politične ekonomije. Pokaže, da je v svojih zgodnjih delih Marx razvil teorijo upredmetovanja, ki predpostavlja, da je vsako bitje predmetno bitje, njegova predmetnost pa je v temelju praktična. Knjiga trdi, da za mladega Marxa odtujitev ni proces, ki bi človeku odvzel ali kako drugače odsvojil njegovo bit, temveč je posebna vrsta upredmetovanja, ki nastane v razmerah in pod pogoji kapitalističnega produkcijskega načina. Odtujitev je za mladega Marxa neuspelo upredmetenje, ki se realizira v posebni predmetnosti, v tisti, ki je manj od predmetnosti in v katero »ne vstopi noben atom naravne snovi«. Zaradi njenega paradoksnega obstoja Marx zanjo uporabi poseben izraz, »materiatura«. Knjiga analizira paradoksno predmetnost materiature, s čimer dvojno aktualizira Marxovo misel za današnji čas. Po eni strani jo oddalji od marksističnih interpretacij, ki so v kritiki politične ekonomije iskale subjekt zgodovinskega procesa. Po drugi strani jo približa nekaterim razpravam, ki so aktualne znotraj razprav sodobne politične filozofije in teorij novih materializmov, kot so predmetno naravnana teorija Grahama Harmana, teorija akterja-mreže Bruna Latourja, vitalni materializem Jane Bennett in realizem agentov Karen Barad. Študija dr. Lee Kuhar je sistematična in konceptualno stroga intervencija v aktualne razprave v t. i. kontinentalni filozofiji, izvirni konceptualni in interpretacijski prispevek k znanstvenemu raziskovanju vpliva Marxove misli na razvoj moderne in sodobne politične filozofije, epistemologije in kritične teorije v širšem pomenu ter intervencija v najboljšem pomenu besede: teoretski napor, ki vzpostavlja kratki stik ter skozenj prestrukturira percepcijo Marxove misli in njenega osrednjega mesta – ne samo v zgodovini materialistične misli, ampak v materializmu danes. Tako poudarja odlike študije dr. Samo Tomšič, v svoji spremni besedi pa še dodaja: »Intervencija Lee Kuhar sledi tisti miselni liniji, ki se ne omejuje le na Marxov prispevek k ekonomiji, poantiran v njegovem razumevanju kritike, tj. analize 'nečistosti' ekonomske vednosti, njene prepletenosti s fantazmami, celo vraževerjem, in prestreljenosti s slepimi pegami […], temveč se osredotoča na Marxov prispevek k filozofiji, v jedru katere je poudarek na njegovi teoriji predmeta. Intervencija tako napravi nujno potreben obrat v prevladujočem poudarku na teoriji subjekta, ki je bila doslej prioriteta filozofskih, socioloških, kulturoloških in drugih branj Marxa, kot tudi marksistično usmerjenega aktivizma.« Avtoričino podajanje snovi in razvijanje tez nista suhoparna znanstvena analiza, ki bi bila sama sebi namen. Pred seboj imamo nadvse zanimivo študijo za širok krog bralstva – pregledno študijo, ki zavrača redukcionistično branje in umeščanje Marxa in ki je hkrati izvirna intervencija. »Kdo bi si mislil, da lahko Marx in marksizem spet zvenita tako nesholastično, neortodoksno in sveže,« pravi dr. Lev Kreft v svoji recenziji knjige, kjer med drugim izpostavlja: »Ta poseg v dojemanje celote Marxovega prispevka omogoča prehod iz ontologije predmetnosti v njeno epistemologijo, ki sloni na tisti točki v družbeni strukturi, ki ne more biti upredmetena. S to potezo in na tej točki šele vstopa v analizo/kritiko razmerje med delom in kapitalom z razrednim bojem vred. S to razvito ontologijo predmetnosti se ponuja tako uvid, ki dokazuje, da možnost prevrata ni navadna donkihoterija, pa tudi uvid, ki ne pristaja na to, da obstaja oziroma je nekoč obstajal le en sam subjekt, ki lahko naskakuje kapitalske mline na veter. Ta sosledica se logično nadaljuje in zaključi v sklepnem poglavju, ki trdno in skrbno konstruira izstop iz pesimistične melanholije levice, v kolikor ta predstavlja nerazvezano napetost zavesti poraza, a tudi iz prav tako sodobne nostalgije levice za časi in dejanji pred tem porazom. Relevantnost Marxa in marksizma ne more obstati ne v eni ne v drugi varianti 'nesrečne zavesti'.«

Obsežna zgodovinsko-sociološka študija o temeljnih družbenopolitičnih in geopolitičnih preobrazbah. Avtor je zanjo prejel prestižno nagrado Isaaca Deutscherja, saj je razvil alternativni teoretski okvir, ki je omogočil izvirno rekonstrukcijo pomena leta 1648 v širšem zgodovinskem kontinuumu nastanka evropskega sistema držav. Vestfalske mirovne dogovore je demistificiral z natančno analizo družbenih lastninskih odnosov razvoja in dinamike evropskega sistema držav med 8. in 18. stoletjem. Ovrgel je splošno uveljavljeno predstavo, ki je sčasoma postala konstitutivni utemeljitveni mit mednarodnih odnosov, namreč da je vestfalski mir, s katerim se je končala tridesetletna vojna na območju Svetega rimskega cesarstva, inavguriral nov mednarodni red. Ta naj bi ustoličil zasnovo teritorialnih suverenih držav, formaliziral odnose med njimi in s tem nadomestil stara fevdalna razmerja, osebno oblast ter nadvlado Imperija in Cerkve; z ločitvijo politike in religije naj bi uveljavil idejo samoodločbe, s tem pa načelo mirnega sožitja med enakopravnimi članicami mednarodne družbe, kar je sestavljalo temelje mednarodnega prava, politike nevmešavanja in verske strpnosti, temelje sodobnih držav. Klasični vestfalski sistem držav naj bi bil zato merilo obravnavanja strukture moderne svetovne politike. V nasprotju s tem knjiga dokazuje, da leto 1648 še zdaleč ni pomenilo preboja v dobo novoveških meddržavnih odnosov, ampak vrhunec obdobja nastajanja absolutistične države; pomenilo je priznanje in ureditev mednarodnih, natančneje, meddinastičnih odnosov absolutističnih, dinastičnih državnih tvorb. Dinastične monarhije so se po obsegu in obliki osebne oblasti sicer res razlikovale od srednjeveških oblik, vendar so ostala temeljna razmerja nespremenjena. Da bi pokazali, da vestfalska ureditev po značaju ni bila novoveška, je treba razkriti družbene odnose suverenosti, na katerih je temeljila. Periodizacija torej nikakor ni nedolžno početje, ni le pedagoški ali hevristični postopek za označevanje neoznačenega zgodovinskega toka, in zgodovinskim dejstvom ne moremo vsiliti nobene nadzgodovinske teorije splošne krize. Avtor obenem opozarja na metodološko in politično škodljivost abstraktnih pristopov proučevanja, na nekritično deskriptivnost in reduciranje raziskovanja na pozitivizem. Knjiga je razdeljena je na 8 glavnih poglavij: v prvem analizira vplivne razlage zgodovinskega razvoja evropskega sistema držav v okviru mednarodnih odnosov, v drugem rekonstruira izvor in razvoj evropskega sistema držav s kritičnim prispevkom k nedokončani razpravi o srednjem veku v okviru mednarodnih odnosov, v tretjem obravnava zgodovino družbenih odnosov zemljiškega gospostva, v četrtem rekonstrukcijo zgodovine prekine z nekaj temeljnimi teoretskimi razjasnitvami, na podlagi katerih v petem poglavju nadaljuje rekonstrukcijo zgodovine z analizo razvoja in narave absolutizma v Franciji, vodilni podpisnici vestfalske mirovne pogodbe, v šestem poglavju obravnava značilnosti in dinamiko zgodnjenovoveške mednarodne politične ekonomije in nasprotuje trditvi, da je novoveški svetovni sistem nastal v »dolgem 16. stoletju«, v sedmem poglavju pa se loti osrednjega mita mednarodnih odnosov, da se je z vestfalskim mirom in dogovori začela doba novoveških mednarodnih odnosov. Na podlagi teze, da dinastična suverenost nima novoveških značilnosti, podrobno analizira meddinastične odnose v vestfalski dobi, poglavje pa konča z novo razlago besedila določb vestfalskih mirovnih pogodb, ki pokaže, kako so leta 1648 izrazili in uzakonili družbene in geopolitične odnose absolutistične suverenosti. V sklepnem poglavju pokaže, da novoveški mednarodni odnosi izvirajo iz nastanka kapitalizma v zgodnjenovoveški Angliji, pri čemer pa v ustroju mednarodnih odnosov ni prišlo do nenadnega »strukturnega preloma« med zgodnjenovoveško in novoveško politiko, ampak je šlo za kombinacijo različnih državnih in družbenih tvorb v zgodnjenovoveški Evropi, ki jih je treba teoretsko obravnavati kot »mešane primere«. Medtem ko je bil endogeni razvoj kapitalizma značilen le za Anglijo, njegova širitev ni bila nadnacionalni, ampak geopolitično posredovani proces, v katerem so se dinastične države na celini preobrazile v novoveške države v okviru dolgoročnega, geopolitično kombiniranega in družbenopolitično neenakega razvoja. V tem okviru so bili mednarodni odnosi v Evropi 19. stoletja v glavnem stvar soočanja s pritiski modernizacije, ki jih je povzročala nova britanska državna in družbena tvorba, ki je imela konkurenčno in primerjalno ekonomsko prednost pred celinskimi državami. Zato so bili državni razredi prisiljeni iznajti nasprotne strategije, kar je privedlo do številnih »revolucij od zgoraj« oziroma vpeljave kapitalizma. To dolgo obdobje preobrazbe je v Evropi trajalo od leta 1688 do prve svetovne vojne, drugod po svetu pa še dlje. Knjiga je namenjana najširšemu krogu bralstva in je izvrstna popotnica k Marxovemu Kapitalu in Hobsbawmovim študijam.