1. maj, praznik dela 1. maja, 2026
Ob današnjem prazniku dela objavljamo odlomek iz prispevka socialne antropologinje Nine Vodopivec ‘Brisanje doživljanja in življenj industrijskih delavk in delavcev’ (Borec št. 787-789), v katerem opisuje razgradnjo tovarne Mura, kako se je z uničenjem industrije odvzelo glas in družbeno mesto delavkam in delavcem:
NINA VODOPIVEC
BRISANJE DOŽIVLJANJA IN ŽIVLJENJ INDUSTRIJSKIH DELAVK IN DELAVCEV
UVOD
Trideset let po osamosvojitvi Slovenije mineva tudi dvanajst let od stečaja oblačilne tovarne Mura in osemnajst let mojega spremljanja zgodb in življenj ljudi, ki so živeli s to tovarno. Delavske zgodbe so bile pred osamosvojitvijo kot tudi v letih po njej med gradniki družbe, a se jih je v zadnjih tridesetih letih izrinjalo, zanemarjalo, nato še zasmehovalo, poniževalo in utišalo. S tem smo izgubljali vsi kot družba. Brez vpogleda v njihove izkušnje in tega, kar se jim je zgodilo ter kako so to doživeli, ne moremo razumeti celote slovenske osamosvojitve in desetletij tranzicije ter transformacij. Njihovo doživljanje izgube dela in propada tovarne bom letos objavila v knjigi z naslovom Tu se ne bo nikoli več šivalo, s tem prispevkom pa opozarjam, da je treba doživljanje industrijskih delavk in delavcev, tudi zgodbe iz Murine tovarne, vključiti v jedro družbenih razprav ter razmislekov o naših prihodnjih izzivih.
»Brez Mure tod ni nič, brez Mure še Mura ne bi tekla,« je leta 2009 upokojena Murina delavka Ana Plej nekaj mesecev pred stečajem v oblačilni tovarni povedala novinarju Dnevnika. Opozorila je na pomen obrata v okolju in v življenjih ljudi. Njena izjava, kot spomini številnih drugih industrijskih delavk ter delavcev na tovarne v Sloveniji, kaže, kako je socialistična industrijska modernizacija z osebnimi angažmaji zaposlenih, z njihovo samodisciplino in odrekanjem gradila življenjski prostor. Sodobni procesi postsocialističnega in neoliberalnega preoblikovanja so res močno sooblikovali spomine na socialistično tovarno, vendar gre paziti, da spominov ne interpretiramo zgolj kot sodobne preživitvene strategije ljudi in načina, kako se spopadajo s sodobnimi spremembami. Tovarna Mura je primer nekoč uspešnega obrata, ki je več desetletij vzpostavljal in sooblikoval družbene odnose, vizije in aspiracije ter globoko zaznamoval regijo in več generacij ljudi. Mura, ki je bila leta 2009 prisiljena v stečaj, je imela v Sloveniji posebno mesto, prav tako je imela poseben odnos do tovarne in stečaja politika. A vendar travmatičnega doživljanja Murinih ljudi ob propadu tovarne ne gre pripisati zgolj Muri in Prekmurju. Bilo je širše, najdemo ga tudi v drugih nekdanjih industrijskih mestih, povezano je z zgodovinsko zaznamovanimi procesi – s kulturnim vrednotenjem dela v družbi, s socialistično industrijsko modernizacijo in s sodobnim družbenoekonomskim preoblikovanjem.
Od leta 2002 spremljam doživljanje upokojenih, še zaposlenih in brezposelnih delavk in delavcev ter nekaterih drugih ljudi v tekstilnih tovarnah po Sloveniji, proučujem njihove spomine in doživljanje strukturnih sprememb. Dolgo sem iskala interpretativni okvir, s katerim bi lahko zajelagloboko občutene pomene tovarne in intenzivne odzive ljudi ob njenem propadu, interpretativni okvir, ki delavk in delavcev ne odpiše kot zgolj čustveno nostalgičnih subjektov ter ne reproducira prevladujoče družbene predstave o njih. Spomine na socialistično preteklost se v javnosti razlaga enoznačno, ujeti so med politično obsojanje in oznake nostalgičnega hrepenenja. Spomine industrijskih delavk in delavcev se večinoma povezuje predvsem z drugim ali pa so njihove pripovedi v celoti odsotne. Pripovedi o izgubi in propadu so močno zaznamovale življenje mojih sogovornic in sogovornikov.
Ljudje so pripovedovali o izčrpavanju in prevari, o dezintegraciji skupnosti, o izgubi tovarniške in družbene pripadnosti, avtonomije, družbene vrednosti in poškodovani samopodobi. Stečaj tovarne je pomenil več od finančne izgube oziroma izgube delovnega mesta. Ni zarezal zgolj v poklicno identiteto ljudi, temveč v njihove osebnosti. Delavke in delavci so ga doživljali kot razvrednotenje njih samih – kot subjektov, ljudi, vrednih spoštovanja. Takšnega doživljanja ne gre individualizirati niti ga ocenjevati z vidika sodobnih paradigem, da gre denimo za neprilagodljivost ljudi. Konkretno doživljanje poziva, da pogledamo v družbeno ozadje in iščemo odgovore, zakaj je bilo tako Po desetletjih raziskovanja lahko rečem, da so bile pripovedi industrijskih delavk in delavcev v samoodgovorni družbi tržne racionalnosti individualizirane. Njihova strukturna zaznamovanost ni bila zgolj utišana. Bila je neprepoznana. Prepoznali je pogosto niso niti delavke in delavci sami, prepoznala je ni širša družba. Pripovedi so zato ostajale na ravni telesnega, občutenega in z besedami neizraženega, saj ni bilo diskurzivnega prostora za njihovo izražanje. Ne glede na medijsko odmevnost stečaja Mure v postsocialistični Sloveniji ni bilo zanimanja za poglobljeno razumevanje doživljanja industrijskih delavk in delavcev. Doživljanje Murinih delavk in delavcev ob stečaju je bilo afektivno in afektom ter čustvom je pomembno prisluhniti. Zakaj do tega ni prišo v preoblikovanem postindustrijskem prostoru v Sloveniji? Kaj smo kot družba ob tem spregledali?
DOŽIVLJANJE STEČAJA
Murini ljudje so bili ob stečaju tovarne leta 2009 šokirani. Šok je bil med drugim povezan z različnimi informacijami, ki so jih dobivali zaposleni. Vodstvo in sindikat sta bila proti stečaju, vlada pa je obljubljala različne rešitve. Delavke in delavci so vodstvu močno zamerili, da se z njimi niso pogovarjali, jih niso obveščali, niso jim predstavili razmer niti jih pripravili na stečaj. »Nihče od vodilnih ni prišel povedat: ‘Slabo je, začeli bomo odpuščati!’.« Ana1 je pripovedovala, da zadnji dan vodilnih ni bilo v tovarni, saj »so se bali, ker so bili ljudje vzkipljivi in so že grozili drug drugemu. Vsak se je boril za svoje življenje.« Toda iz pogovorov z zaposlenimi v drugih službah ugotovimo, da pretoka informacij ni bilo niti med njimi, da je prevladalo nezaupanje, da so bili ob stečaju šokirani ljudje različnih služb v tovarni. Nanje so močno vplivala medijska poročila. Sogovornice in sogovorniki so kritično pripovedovali o medijski uzurpaciji dogodkov za spektakularno poročanje o njihovi usodi in o medijski politiki, ki je imela pri tem svoje interese. Čeprav so delavke in delavci sami prek medijev iskali informacije, so hkrati novice, ki so jih dobivali, večale strah in obup med njimi. Kljub govoricam so bili moje sogovornice in sogovorniki ob stečaju šokirani, saj si propada tovarne, ki je imela obrate v Murski Soboti, Ljutomeru, Lendavi, Gornji Radgoni in Gornjih Petrovcih, do tedaj niso mogli niti zamisliti. Niso mogli verjeti, da bi bilo mogoče, da »bi lahko takšna institucija, kot je Mura, propadla«, je dejala Vesna Pavel. Niso mogli verjeti, »da bo država to dopustila«, je rekel Jože Turkl. Nenadna izguba spoštovanjav tovarni in družbi jih ni le razočarala in razjezila, temveč jih je šokirala.
Na šok so se lepila druga čustva, predvsem žalost, sram in jeza. »Desetega septembra ob osmih zjutraj sem v Ljutomeru naredila zadnji komad in sem šla. Nihče mi ni ničesar rekel, niti hvala, ne vem povedati,« je pripovedovala Silva Pučko in nato utihnila. Iskala je besede. »Bi nekomu privoščila, da to doživi.« Silva je v Muri delala petindvajset let. Kot nekatere druge delavke je bila jezna na konkretne razmere, osebe in dogodke. Delavke so razumele, da se jim godi krivica, in so se počutile prevarane. V pogovorih je bilo marsikdaj očitno, da so v doživljanju propada podjetja čutile tudi osamljenost in se spraševale, kaj bi lahko same naredile drugače. Hkrati so se ob odpuščanju spraševale, zakaj one. Počutile so se razčlovečeno, najpogosteje so uporabljale prispodobo umazanega in zavrženega; »sem se počutila kot odvržena cunja«, »kot navadna in zadnja smet«. Psihologinja iz Psihiatrične bolnišnice Ormož je pripovedovala o odpuščenih Murinih delavkah, ki so v večjem številu prihajale na zdravljenje že ob koncu devetdesetih let. »Prva leta smo opazili šok, ko so delavke začutile, da nič, v kar so vlagale, ne drži več. Nič, kar so bile, kar so se trudile biti, ni več držalo. Kar naenkrat so postale nepomembne.« Svojih težav niso prepoznale v strukturni pogojenosti. Niso vedele, da jih je prihajalo več, da so bile del skupine. Svojega doživljanja niso izražale z besedami, težave so čutile v telesu: prihajale so, ker niso mogle spati, bile so utrujene, bolele so jih noge in roke. Šele čez čas in v pogovoru so nekatere prepoznale ozadje telesnih simptomov. »Prišle so v hudem strahu, ker je njihova vrednost silno padala, vrednost njih kot oseb, kot delavk. Predvsem je bil šok, ker so pridno delale in so bile odpuščene čez noč. To so bile globoke depresije. In nisi mogel reči, to ni res, to se vam ni zgodilo.«
Pogovor s psihologinjo me je opozoril na pomen poimenovanja in priznanja utelešenih občutij, na pomen diskurzivnega prostora, ki omogoči artikulacijo utelešenih vsebin in afektov. Diskurzivni manko to onemogoči, saj ni orodja za prenos izkušenj v besede. To se je zgodilo z vzpostavljanjem samoodgovorne »družbe znanja« in tržne racionalnosti. Doživljanje industrijskih delavk in delavcev je bilo potisnjeno v intimo čustvenega sveta. V širši družbi je ostalo neprepoznano. Včasih je bilo pripisano posameznikom, a s tem jim je bilo odvzeto priznanje, da gre za družbeno pogojeno doživljanje širšega kolektiva. V nekaterih primerih pa ga celo posamezniki niso ozavestili in je ostalo v telesnem. Ljudje so se pogosto z njim spopadali v osami. Medijska odmevnost težav ni rešila. Pogosto jih je še krepila, saj so bile njihove zgodbe del specifičnega načina reprezentiranja, ki je ustrezal tedaj prevladujočim predstavam o industrijskem delavstvu v družbi: v medijih so bile prikazane histerične ali obupane apatične industrijske delavke.
V Sloveniji razen posameznih izjem ni bilo sistematičnih analiz učinkov prestrukturiranja na ljudi. Ker ni bilo analiz, se ni iskalo rešitev na podlagi konkretno ugotovljenih potreb in izkušenj. Delavke in delavci niso dobili ne prostora ne možnosti za artikulacijo svojih stisk in potreb. Konkretne socialne službe so z raznimi programi in delavnicami vstopale na teren z že vnaprej izdelanimi idejami, kaj naj bi ljudje potrebovali. Delovale so v okviru že razvitih politik zaposlovanja in socialne podpore, težave, s katerimi so se delavke in delavci večinoma spopadali v intimi, pa so se nadaljevale in kopičile s poznejšimi stečaji podjetij Aha Mura in Aruma kot tudi številnih drugih tovarn in podjetij v Sloveniji.
Družba je obravnavala gospodarsko prestrukturiranje z vidika storilnosti in finančnih učinkov ter ne z vidika posameznice ali posameznika. Ta se je s tveganji in posledicami prestrukturacije spopadal sam. Takšna obravnava je izražala izrazito pomanjkanje zanimanja za delavke in delavce ter za širše lokalno okolje. S psihofizičnimi posledicami na odpuščene ljudi v Muri se je ukvarjala študija Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, ki je temeljila na daljši anketi, v katero so zajeli 1046 ljudi od 2635 odpuščenih leta 2009. Raziskovalke so pokazale, da so razmere v tovarni in njen stečaj močno prizadeli zdravje zaposlenih. Med boleznimi je izstopala depresija.
Dolgoročnejše posledice, so opozorile avtorice, pa naj bi se pokazale šele čez čas, tako za delavce kot za celotno skupnost. Študija Katje Draksler, Nataše Hafner Dernovšček, Nika Arnerića in Metode Dodič Fikfak je opozorila, da so bili pri prestrukturiranju poleg odpuščenih, njihovih družin ter okolice prizadeti tudi tisti, ki so v podjetju ostali. Raziskovalke in raziskovalec so se poleg empiričnega gradiva sklicevali na mednarodne študije o vplivih prestrukturiranja na zaposlene v različnih državah. S študijo so pokazali na globoko neskladje med teoretičnimi smernicami in prakso. Silva Pučko, ki je pomagala pridobivati soglasja ljudi za sodelovanje pri anketi omenjene študije, je pozneje pripovedovala, da nekateri delavke in delavci niso želeli sodelovati, saj jim je bilo tako težko, da so se popolnoma zaprli. V intimo zaprto subjektivno doživljanje ljudi sta poglabljala fizična in psihična izčrpanost ter občutje nekoristnosti.
Anketo z odpuščenimi v Muri, ki je bila podlaga študije, so sicer opravili sodelavci z inštituta za javnomnenjske raziskave na Fakulteti za družbene vede po telefonu. Za pogovore so jih posebej pripravili, a izkazalo se je, da tako močnega odziva ljudi ni nihče predvidel. Anketarji so bili močno pretreseni in marsikdaj niso vedeli, kako se odzvati. Bali so se, da si bodo ljudje res kaj storili, da bodo naredili samomor.
Raziskava Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa je ponudila biomedicinsko razlago bolezni in bolezenskih tveganj, a teh ni individualizirala, temveč jih je povezala s strukturnimi spremembami – izpostavila je problem specifičnega načina prestrukturiranja podjetja ter njegove daljnosežne in globoke posledice na ljudi. Opozorila je na simptome družbeno pogojene travme. Alarmantni rezultati raziskave so bili javno predstavljeni leta 2016, o njih so pisali osrednji mediji. In vendar to v javnosti ni prineslo sistemske spremembe. Raziskava niti ni imela večjega odmeva. Odzvali se niso ne politiki, ne gospodarstveniki, niti predstavniki drugih državnih institucij, niti raziskovalke in raziskovalci v humanistiki in družboslovju.
….
odlomek iz daljšega prispevka objavljenega v reviji Borec 787-789.
Fotografije iz arhiva FB strani Mura arhiv