Samoupravljanje, neuvrščenost in kulturna demokracija 19. oktobra, 2026
LEV KREFT
Filozofskemu in ideološkemu kontekstu, ki je narekoval usmeritve in načine planiranja kulturnega razvoja, lahko rečemo »estetski marksizem«.[1] Seveda je res, da je v Jugoslaviji obstajala tudi marksistična estetika, a ta izraz sugerira, da gre za še eno v seriji akademskih disciplin, ki jim je marksizem dal dialektično in historično materialistično definicijo. Estetski marksizem pa označuje stališče, da se prav v območju umetnosti in estetskega doživljanja sveta najde odločilni vzvod za finalizacijo komunistične revolucije. Estetski marksizem, če skušamo pripeljati v zgodbo značilno marksistični sklic na Marxa, vidi realizacijo 11. teze o Feuerbachu, ki pravi, da so filozofi svet samo različno interpretirali, gre pa za to, da se ga spremeni, v estetski spremembi sveta. Izhodiščna točka v smeri razvoja estetskega marksizma je leto 1948, ko sta si sovjetski in jugoslovanski centralni komite komunističnih strank izmenjala pisma – najprej sovjetsko z obtožbami na račun jugoslovanskega vodstva pod Josipom Brozom – Titom, da ne gre po poti, ki jo zahteva od njega veliki sovjetski zgled, nato pa jugoslovanski začudeni odgovor, češ, saj delamo vse tako, kot vi hočete, seveda pa je nekaj malega tudi posebnosti jugoslovanskih okoliščin.
Ne glede na začetno zadrego in dokazovanje, da gre za nesporazum, kasneje pa tudi specifično jugoslovansko uveljavljanje nasilnih metod stalinizma za obrambo pred sovjetsko nevarnostjo, je bila poglavitna specifika jugoslovanske revolucije tisto, česar se ni dalo odpraviti po pošti: lastna vstaja proti fašizmu in nacizmu in lastna revolucija, ki je bila pogoj za uspešnost upora, saj se za obnovitev starega jugoslovanskega reda drugorazrednega kapitalizma in unitarističnega nacionalizma ne bi dalo pridobiti zadostne opore in pripravljenosti za bojevanje na življenje in smrt. Posledica jugoslovanskega vztrajanja, da so očitki iz trte zviti, je bila izključitev socialistične Jugoslavije iz socialistične družine pod sovjetsko vladavino, ki se je prav v tem času in na pobudo Jugoslavije zvezala v Varšavski pakt – danes ga ni več, še vedno pa obstaja njegov nasprotnik NATO in rusko poželenje po povratku polkolonialnega odnosa z državami »vzhodne« Evrope.
Tako sovjetsko pismo kot jugoslovanski odgovor sta bila natisnjena in razposlana vsem ljudem v Jugoslaviji, da bi si lahko ustvarili svoj odgovor in se odločili, na kateri strani hočejo biti. Tisti, ki so se opredelili za sovjetsko podobo težav z Jugoslavijo, so bili v veliki manjšini in posledično preganjani, številni zaprti (na primer na Golem otoku), medtem ko so sovjetske vojaške sile z dodanimi silami Varšavskega pakta pripravljale napad na Jugoslavijo, do katerega sicer ni prišlo, ker je bila tudi jugoslovanska armada v neprestani pripravljenosti in je ponavljajoče se vožnje tankovskih enot Sovjetske zveze do jugoslovanske meje, kjer so obstale, ni vrglo iz tira, da bi z reakcijo dali alibi za začetek nove evropske vojne. Danes, ob ruski okupaciji Ukrajine, lahko prepoznamo kot vzrok prej ruski imperializem kot sovjetski komunizem: komunizem ni preživel padca berlinskega zidu, imperializem pač, in seveda ne samo v Rusiji.
Prvih nekaj let po 1948 so bila leta prehoda v mednarodnem pozicioniranju Jugoslavije in v ideološki samoopredelitvi. Za obe tranziciji je bila potrebna trdna teoretična marksistična podlaga, izdelana na novo. Ideološko ozadje, ki je bilo takoj na razpolago, je bila slavna partizanska borba. Ni naključje, da je mit partizanščine po letu 1948 zlasti v jugoslovanski filmski industriji postal poseben žanr, izdelan po kopitu ameriških vesternov, a oplemeniten s kolektivno podobo ljudstva, ki se bojuje kot en mož (vključno z ženskami!) za nacionalno in socialno osvoboditev. Ob tem mitu, ki je dajal legitimnost vodstvu, podedovanem iz vojne in revolucije, pa je počasi nastajal tudi negativni mit sovjetskega administrativnega socializma z njegovo krvavo nasilnostjo in teoretično bednostjo vred. Štartni blok, iz katerega se je pognala jugoslovanska socialistična ideologija, je bila ugotovitev, da mora vsaka socialistična revolucija najti lastno pot, ne da bi jo posnemala od drugih ali jo drugim vsiljevala, saj gre za različne okoliščine in drugačen kontekst v vsakem posebnem primeru. V tem smislu je Jugoslavija poznala tri pomembne stebre, ki so vzpostavljali kulturno politiko na skupnih temeljih z načrtovanjem kulturnega razvoja vred:
– Samoupravljanje delavcev v tovarnah, ki se je kasneje razprostrlo še na vsa polja javnih storitev vključno s kulturo:
– Demokratizacija kulture ali kulturna akcija, ki je vključevala odprtost do zahodnega marksizma in drugih filozofskih ali družboslovnih šol in smeri in njena radikalizacija v kulturno demokracijo;
– Neuvrščenost v globalni bipolarnosti, vključno s kulturno politiko raz-zahodenja univerzalne kulture.
Leta 1958 na sedmem kongresu je Komunistična partija sklenila tranzicijo s preimenovanjem v Zvezo komunistov, kar naj bi bil znak, da socialistični politični sistem v Jugoslaviji ne bo ne večstrankarski ne enopartijski, pač pa nestrankarski politični sistem. Na tem kongresu so sprejeli tudi nov program, ki so ga druge komunistične partije vse po vrsti ocenile kot nevzdržni revizionizem, saj je zanje socializem pomenil, da na sledi leninizma partija prevzame vso oblast v svoje roke in si podredi politični sistem, pa tudi vse ostale kanale odločanja. V obratno smer usmerjen proces je bil za svetovno komunistične levico zgolj dokaz, da je Jugoslavija stopila nazaj v kapitalizem in se razvija – ritensko. Zgodovina ima rada cinične šale, in ena od takih je bila tudi skupno sesutje vzhodnoevropskega socializma hkrati v deželah Varšavskega pakta in v Jugoslaviji, pri čemer je bila tranzicija iz socializma v kapitalizem mnogo elegantnejša povsod drugod razen v Jugoslaviji, ki se je (z izjemo Slovenije) zapletla v celo serijo državljanskih vojn za osamosvojitev in okupacijo ozemelj.
Prisluhnimo ponosnemu citatu iz sprejetega programa: »Mi. Jugoslovanski komunisti, izpovedujemo iskreno in pogumno – kakor smo zmeraj delali – svoje poglede in pojmovanja. Prepričani, da se v spopadih idej in njihove realizacije v praksi preizkušajo in potrjujejo življenjska resničnost in progresivnost, s tem pa tudi premoč, torej marksistično znanstvenost sleherne koncepcije. Mi, jugoslovanski komunisti, smo prepričani, da se z bojem mnenj in z ustvarjalnim tekmovanjem družbene prakse socialističnih sil krepi socializem, razvija družbena misel, razpletajo, razrešujejo in premagujejo obstoječa nasprotja prehodne dobe iz kapitalizma v socializem.«[2]
Odprtost za dialog in celo dopuščanje agonizma med seboj spopadenih pogledov, ki je vključevala tekmovalna soočanja z nemarksističnimi filozofijami pod pogoji filozofske argumentacije in ne s pomočjo razkrivanja razrednih pozicij nemarksističnih pogledov kot buržujskih, je privedla do dveh tokov marksizma, ki sta bila med seboj povezana in soodvisna, od časa do časa pa sta se tudi spopadla: tok uradnega pogleda Zveze komunistov na »pravilni« marksizem, in tok razvejanih in raznolikih marksizmov v akademskem svetu in v kulturi nasploh. Na mejni črti med tema dvema tokovoma je bila napisna tabla z opozorilom, ki ga je najbolje izrazila Ustava iz leta 1974: »Vzgoja in izobraževanje temeljita na dosežkih sodobne znanosti in zlasti na marksizmu, kot osnovah znanstvenega socializma, in naj usposabljata delovne ljudi za delo in samoupravljanje ter jih vzgajata v duhu pridobitev socialistične revolucije, socialistične etike, samoupravnega demokratizma, socialističnega patriotizma, bratstva in enotnosti; enakopravnosti narodov in narodnosti in socialističnega internacionalizma.«[3]
Vsebina opozorila – navodila je uradni marksizem, ki so ga obvezno poučevali in proučevali v šolah in po tovarnah in vsepovsod drugod. V praksi je elemente uradnega marksizma določala Zveza komunistov v postopku, ki je zaobjemal brezkončen spopad med bolj dogmatično in bolj liberalno interpretacijo. Katera stran je prevladala, se je neprestano spreminjalo, kar pomeni, da spreminjanje poudarka z ene na drugo stran ni bil vsakokratni izid spopadanja, ampak je bilo to gibanje z liberalne na dogmatično stran in nazaj zgolj orodje v taktičnih manevrih Zveze komunistov. Kar je preostalo kot opozorilo in skoraj grožnja za vse primere, je bilo prav tako vpisano v Ustavo:
»Zveza komunistov Jugoslavije, pobudnik in organizator narodnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije in zavestni nosilec teženj in interesov delavskega razreda, je po zakonitosti zgodovinskega razvoja postala organizirana vodilna idejna in politična sila delavskega razreda in vseh delovnih ljudi pri graditvi socializma in pri uresničevanju solidarnosti delovnih ljudi ter bratstva in enotnosti narodov in narodnosti Jugoslavije.
Zveza komunistov Jugoslavije je s svojim usmerjevalnim idejnim in političnim delom v sistemu socialistične demokracije in družbenega samoupravljanja glavni pobudnik in nosilec politične dejavnosti za varstvo in za nadaljnji razvoj socialistične revolucije in socialističnih samoupravnih družbenih odnosov. posebno pa za krepitev socialistične družbene in demokratične zavesti in je za to odgovorna.«[4]
Posledica te ustavne opredelitve je bila, da je bilo postaviti vodilno vlogo Zveze komunistov pod vprašaj protiustavno dejanje, ki ga je bilo obvezno zakonsko preganjati. Pri trajnem dialogu med obema kriloma marksizma in tudi z nemarksističnimi pogledi ni bilo nikdar gotovo, kje je tista črta, ki se je prekoračiti ne sme. To je omogočalo, da je od časa do časa Zveza komunistov intervenirala v intelektualnem dialogu in kak njegov štrleči del razglasila za politično nesprejemljivo sovražno mišljenje. Tako je bilo na primer ob koncu šestdesetih let dvajsetega stoletja, ko je čistka družboslovnega in humanističnega polja šla v prepoved poučevanja vrsti univerzitetnih profesorjev in profesoric po državi, v ospredju pa so bili tisti, ki so bili povezani z revijo Praxis in korčulansko mednarodno poletno šolo – obe sta tedaj zaradi prepovedi prenehali obstajati. Ko bi ta razmerja izrazili s prispodobo, bi lahko rekli, da si je Zveza komunistov še vedno lastila marksizem, medtem ko je bil akademskim marksistom in marksistkam le posojen in pogojno enakopraven na svobodnem trgu idej, do naslednje intervencije, ki je zožila prostor mogočega.
A vsakemu obdobju zaostritve, ki je odnesla tu institucijo tam profesorje se je prostor mogočega znova sproščeval in končno dosegel več svobode, kot je je bilo v njem prej – do nove intervencije, in tako dalje. Izid, ki ga je naselila moja generacija s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let, se da najbolje pojasniti z anekdoto, ki je takrat krožila v akademskih krogih. Njen junak je Edvard Kardelj, drugi v politični hierarhiji Jugoslavije (prvi v slovenski) in vodilni um v načrtovanju novih revolucionarnih potez v gospodarstvu in političnem življenju. Ko je Kardelj obiskal filozofsko fakulteto, ga je pričakal vodja oddelka za filozofijo in ga popeljal po hodniku s profesorskimi kabineti. »Za temi vrati so fenomenologi, na oni strani sedijo analitični filozofi, v tej mali sobici so poslednji eksistencialisti, kar dosti prostora smo morali nameniti heideggerjancem tule levo, na desni so preostali krščanski personalisti in čisto na koncu hodnika imajo kabinet trenutno najpopularnejši teoretični psihoanalitiki.« »Ja, hudiča, kje so pa marksisti?« »Marksisti so pa vsi, tovariš Kardelj.«
V filozofiji je bila točka razveze med bolj dogmatičnim marksizmom, ki je skušal potem, ko je stalinistična ortodoksija oplela, najti novo pravoverno interpretacijo, ob kateri bi se dalo vse marksiste in marksizme ideološko zmapirati, in bolj odprtim in vključujočim marksizmom, srečanje ob blejskem jezeru novembra 1960. Prišli sta obe strani, predmet razprave pa je bila teorija odraza v verziji bolgarskega marksista Todorja Pavlova. Ta teorija je trdila, da so pojavi v kulturi zgolj odraz oziroma posnetek materialnega sveta, kjer vladajo proizvodni odnosi in jim prostor uveljavljanja določajo proizvajalne sile. Nasprotniki so pojasnjevali, da je to zelo zelo poenostavljena inačica Marxovih pogledov. Izjasnjevanje ni pustilo dvoma: teorija odraza je bila poražena, in kar je še pomembnejše, ta rezultat je bil sprejet tudi v marksizmu Zveze komunistov, čeprav zagovorniki teorije odraza niso nikoli povsem izginili. Odprl se je prostor za dialektično (beri: heglovsko) branje in razumevanje Marxa, medtem ko so od Lenina ostali samo Filozofski zvezki z opombami ob črti in Država in revolucija, v kateri ni najti odskočne točke za prav tako njegovo pojmovanje partijnosti kor obvezne podreditve partijskim pogledom ne le glede akcijske enotnosti, ampak tudi glede kulturnih in ideoloških vprašanj. Ne le, da so dobili domovinsko pravico drugačni pogledi od ortodoksnih, za začetek na primer Lukács in Korsch, da bi potrem dobila najpomembnejše mesto frankfurtska šola, vsi tokovi nove levice in marksizmi študentskega gibanja vključno z maoizmom. Obstajali so lahko tudi nemarksistični pristopi, ki pa so od časa do časa morali zapeti slavo marksistični varianti. Na tem ozadju se da bolj dojemljivo predstaviti kontekst, v katerem sta obe strani delovali skupno – uradni in akademski marksizem, in v vprašanjih kulture razvili estetski marksizem.
JUGOSLOVANSKA KULTURNA POLITIKA
Dejstvo, da je bila pravica do kulture po drugi svetovni vojni uvrščena med človekove pravice, je povzročilo v različnih državah različne interpretacije, že v osnovi pa vsaj na uradni ravni meščanske, socialistične in postkolonialne, in Jugoslavija kot večnacionalna država z revolucionarno preobrazbo kot smotrom je bila tu še posebej občutljiva.
Kulturna demokracija proti demokratizaciji kulture
Demokratizacija kulture je predstavljala globalno definicijo kulturne politike, saj jo je kot cilj sprejemal tako Vzhod kot Zahod in vse, kar je bilo vmes. V vzhodnoevropskih socialističnih deželah je pomenila proletarsko razredno kulturo z vodilom državnega principa okusa, v zahodnih kapitalističnih deželah se je realizirala kot dostopnost visoke kulture onkraj zamejitev, ki jih je predstavljala zaprtost elitne kulture v okvire vladajočega intelektualnega in akademskega sloja, in se je uveljavljala kot ponudba visokih kulturnih dobrin za nizko ceno in kot razvejanost in domet prestolniških institucij vse do zadnjega Blatnega dola. V postkolonialnih deželah je pomenila osnovno izobraževanje v pismenosti, razumljeni širše kot zgolj veščina branja in pisanja, s ciljem ustvariti postkolonialno kulturno identiteto – proizvesti ljudstvo oziroma nacijo. V Jugoslaviji se je odvijala kot soočenje in tudi spopad med demokratizacijo kulture in kulturno demokracijo, kar se je izražalo v gibanjih kulturne akcije. Ta gibanja so bila kombinacija razsvetljenstva, razumljenega kot širjenje umetniških storitev visoke umetnosti izobraženega srednjega razreda na vse »nižje« razrede, zlasti na delavstvo, ki je bilo formalno postavljeno v položaj vladajočega razreda, in krepitve »ljudske kulture«, ki je bila definirana predvsem kot amaterska kulturna reprodukcija in simulacija visoke kulture, na robu pa kot proletarska kultura – ustvarjalni val tako amaterjev kot profesionalcev, ki je utemeljeval nekaj kulturno novega v razponu od naivnega slikarstva (zelo priljubljenega vsepovsod, podpiranega in slavljenega, še zlasti Hlebinske šole) preko avantgardno proletkultovskega Kinetikona do študentske (neo)avantgarde.
Te tendence so se med seboj prerivale in bojevale, ker je vsaka od njih hotela prevladati nad drugima dvema, a so tudi koeksistirale v skupnem preziru do institucionaliziranega profesionalizma. Na odločilnih političnih ravneh odločanja o statusih in razpoložljivih sredstvih je imela vsaka od njih za seboj podporo tega ali onega pomembnega kulturnega birokrata ali ideološkega usmerjevalca. Stane Dolanc, denimo, je vseskozi podpiral kulturni amaterizem likovne naive in povzročal preglavice z zahtevo, da se tudi amaterji vključijo v pregledne in pomembne likovne razstave. Visoki domet zamisli o demokratizaciji kulture je prišel do izraza kot uradni odziv na študentske nemire leta 1968, ker se je s tem hotelo prekipevajočo ustvarjalnost in njen revolucionarni estetski in politični naboj ujeti v jadra uradne kulturne politike. Tovrstne težnje so dosegle vrhunec na kongresu srbske kulturne akcije v Kragujevcu leta 1971. Nič tako vseobsežno podobnega se ni dogodilo v drugih republikah. Na tem kongresu je bilo zastopano vse, kar je imelo politično in kulturno besedo v Srbiji od nacionalne kulturne, ki je sedela v prvih vrstah, dalje, s skupno 2000 udeleženkami in udeleženci. Slaven pa je kongres postal ne po tej ambiciozni sintezi vseh kulturnih tokov in monumentalnosti udeležbe, ampak po uvodnem govoru Latinke Perović, generalne sekretarke Zveze komunistov Srbije (Kragujevac je bil njeno rodno mesto). Šlo je za kulturo, pa tudi za splošno politično utemeljitev, namenjene prvi popartizanski generaciji z novim političnim profilom.
Naredila je vtis (več kot vtis je bilo težko narediti, ko si govoril v okvirih hegemonije, ki je določala tudi pravila izražanja take vrste, da so bili različni poudarki mogoči, a le tako, da je bilo razlikovanje pridušeno in prikrito) z dvema akcentoma: socialistični liberalni obrat, ki vključuje naslonitev na tržno ekonomijo in dopustitev umetniške svobode (kar je bilo napačno tolmačeno kot nacionalistični program, česar Perović ni imela v mislih) – podlaga temu zlonamernemu tolmačenju je bil obstoj močne srbske nacionalistične skupine literatov, ki so seveda tudi sami zagovarjali umetniško svobodo in liberalizem nasploh), in najava generacijskega obrata, ki je predvideval Titovo upokojitev in odhod partizanskega vodstva s političnih funkcij. To politično potezo je napovedoval sam Tito in ni bila Latinkin izum. A slaven je postal njen stavek: »Ni dovolj, da pokopljemo stare bogove; ustvariti moramo svet, v katerem ne bodo več mogli živeti.«[5]
Ta parabolična metafora po meri Roze Luksemburg je sprožila, kar je bilo že pripravljeno pred kongresom kulturne akcije: odstranitev liberalne skupine srbskih politikov (Perović, Nikezić, Tepavac). To slovo pa ni omogočilo utrditve moči starih partizanskih voditeljev in njihovega pristopa k izgradnji socializma, ampak je omogočilo koalicijo med tržno-podjetniškim liberalizmom in srbskim nacionalizmom. Sama ni imela tega v mislih, in tudi njene besede ne kažejo v to smer, ampak je dala poudarek v kulturni politiki na stran avantgardnega razumevanja estetske revolucije v umetnosti in kulturi, ne na klic po zamenjavi starodobnikov. A starodobniki niso bili naivni in jim je bilo jasno, kar Latinki Perović morda takrat še ni bilo: da je naslonitev na (neo)avantgardno umetnost namesto na eklektični klasicizem pot v tak liberalni red, v katerem starodobniki ne bodo več mogli živeti.
Kongres je zbral sicer celo vrsto različnih skupin in tokov in je bil prava demonstracija kulturnega pluralizma na robu političnega pluralizma, ki se ga takrat ni dalo in tudi še ni želelo izraziti. Mladina in študentje so na trgu pred veličastnim domom kongresa demonstrirali proti oblagovljenju umetnosti in kulture, torej proti kulturni tržnici in trgovanju. To je tedaj postavilo za tarčo predvsem kič in šund, pornografijo in erotiko, zelo priljubljene doktor romane, holivudsko be produkcijo in ideološko propagando, skrito za romantičnimi komedijami, in številne druge primere nizkocenovne in malovredne kulturne produkcije, ki je preplavila jugoslovanske medije (televizijo in tisk), odkar se je dežela odprla na vse strani in vsem vplivom. Še vedno se ni dalo dobiti McDonaldovih polpet, a ves repertoar mcdonaldizacije kulture je bil na razpolago skupaj s Frankfurtsko šolo in drugimi načini kritiziranja in zavračanja industrije kulture, komodifikacije kulture in odtujitve v kulturi, kar naj bi odvračalo ljudi od dobre umetnosti.
Demonstracije so hotele izpostaviti izbiro med avantgardo ali kičem na način Clementa Greenberga in alternativo razrešiti v korist avantgarde – z zažiganjem knjig, revij in časopisov na trgu. Tako, kot je bilo v ideološki represiji neprestano ponavljano geslo »Ni socialistične demokracije za protisocialistične elemente!«, naj bi v kulturi veljalo »Ni demokratizacije kulture za kič in šund!« Puritansko vodilo predpostavlja obstoj nekoga, ki odloča, kaj bo končalo v plamenih in kaj ne. Še več, predpostavlja, da konkurence med visoko in nizko, elitno in množično kulturo ni mogoče dovoliti, ker sta kič in šund vedno estetsko privlačnejša od dobre umetnosti. Manj radikalnejši od srbskih kolegov te vrste so bili slovenski puritanci, ki so uveljavili zakonodajo, ki je uvajala višje davke za kulturne proizvode nevredne kulture, in pri tem za vzor dajali visoko nacionalno kulturo. Zakon je izvajalo posebno telo pri ministrstvu za kulturo, in glej ga vraga: žrtev njegovih višjih davkov so bili zlasti pripadniki mladinske subkulture, praviloma avantgardno usmerjeni in osumljeni politične subverzivnosti. Vendar stvar ni imela ne dolgega življenja ne dolgega repa primerov.
Je pa v Srbiji ta kultura pluralnih glasov in njihove artikulacije, mestoma celo radikalizacije v soočenje kulturnih politik vsaj eden, če ne celo poglavitni razlog, da je Stevan Majstorović (1921-1988) postal pomemben kritičen glas z levice, ki je kritiziral jugoslovansko družbo zato, ker je obetala, a ne tudi realizirala, kar je obetala: radikalno delavsko samoupravljanje kot naslednji korak onstran zgolj politične demokracije. Bil je ustanovitelj Centra za raziskovanje kulturnega razvoja (1967), ustanove, ki je zrasla v avtoriteto na svojem področju ter podpirala (in še vedno podpira) številne projekte raziskovanja kulturne politike. Novejše ovrednotenje Majstorovićeve pobude ob obletnici obstoja Centra je izrazila Ljilijana Rogač Mijatović: »Ko pretresamo razvoj idej in del Stevana Majstorovića in zraven še utemeljitev in delo Centra, je pomembno pogledati mednarodni kontekst tako imenovanega jugoslovanskega ‘odpiranja’ na Zahod, ki mu je sledila internacionalizacija s posebnimi odzivi na polju kulture in v izoblikovanju kulturne politike. Po obdobju ‘agitpropa’ v Srbiji, pa tudi vsej Jugoslaviji, so postavili na dan razvoj koncepta demokratizacije kulture po vzoru Andréja Malrauxa, vsajenega v sistem ‘samoupravljanja’ na način ‘samoupravnih kulturnih skupnosti’ in model lastnega kulturnega razvoja dežele.«[6]
V okvirih spominjanja zgodovine raziskovanja in znanstvenega pristopa h kulturni politiki v Jugoslaviji pojasnjuje Milena Dragičević – Šešić, da je ob istem času šestdesetih let nastal nov pristop h kulturi in kritika uveljavljene kulturne politike s središčema v Zagrebu in Beogradu. Stevan Majstorović je bil gonilna sila teh procesov: »Največji potisk pri utemeljitvi kulturne politike kot znanosti je ustvaril Stevan Majstorović, ki mu je uspelo sprožiti financiranje Inštituta za raziskovanje kulturnega razvoja leta 1967. Že leta 1968 je začel z revijo Kultura…vzpodbujati domače avtorje k raziskovanju in pisanju, pa tudi prevajanju najpomembnejših svetovnih teoretikov – Leo Löwenthal, Pierre Bourdieu, Fredric Jameson, Ernst Bloch, Herbert Marcuse, Raymonde Moulin, Noam Chomsky, Edward Sapir, Robert Escarpit, Pierre Belleville, Lucien Goldmann, Bronislaw Malinowski, Michel Foucault, Ruth Benedict, Paul Ricoeur, Charles Snow, in še mnoge druge.«[7]
Temu spisku lahko dodamo še vse pomembnejše marksiste z Vzhoda vključno z Marijo Márkus, Agnes Heller in Andrásem Hegedüsem iz budimpeštanske šole marksizma. Med tistimi, ki so imeli kaj besede v kulturni politiki, najdemo tako zastopnike tretjega sveta na konferencah UNESCO kot mislece kolonialnosti, denimo Franza Fanona, pa Birminghamsko šolo kulturnih študij, ki so jo upoštevali kot kritični podaljšek frankfurtske šole zlasti za preseganje kulturnega elitizma in političnega pesimizma prve generacije kritične teorije družbe. Številne marksistične avtorje in avtorice bodisi komunistične bodisi socialno demokratične orientacije sta prinašali reviji Marksizam u svetu[8] in Socijalizam u svetu, povezani z uradnim ‘nadomestkom’ za korčulansko poletno šolo – okroglo mizo v Cavtatu, ki jo je sklicevalo in plačevalo predsedstvo CK ZKJ, tako da so se ob njej zbrali tako akademski teoretiki kot aktivni politiki, vključno s tistimi iz oboroženih osvobodilnih in revolucionarnih gibanj. Nekateri vidni marksisti, posebej Jürgen Habermas, iz solidarnosti z odstavljenimi profesorji in ukinjenim Praxisom in prepovedano Korčulansko poletno šolo, na te okrogle mize niso nikoli hoteli priti.
V tej atmosferi je Stevan Majstorović, ki ga je pred podobnimi posegi reševal njegov prvoborčevski položaj in poznanstvo z nekaterimi vodilnimi politiki, ustvaril konceptualno politično razliko med demokratizacijo kulture in kulturno demokracijo. Demokratizacija kulture predstavlja meščansko kulturno politiko, povezano že z razsvetljenstvom, ki ponuja vsej družbi z delavskim razredom vred meščansko kulturo kot edino kulturni za vse, in s tem ustvarja hegemonijo, o kakršni je pisal Antonio Gramsci. Za deželo, ki gradi socialistično družbo na temeljih samoupravljanja, je taka kulturna politika, ki jo sicer v bistvu goji tudi državni socializem – etatizem, neprimerna. Potrebna je kulturna demokracija, ki povezuje estetski marksizem, razvit na način estetske utopije (v tistih časih po letu 1968 utopija ni pomenila nečesa neuresničljivega, ampak ravno dejanskost, ki se jo mora realizirati proti neavtentičnemu bivanju v stvarnosti), ki ima za smoter estetizacijo življenja kot ustvarjalnega bivanja slehernega posameznika, posameznice in skupnosti, s samoupravljanjem v kulturi, kjer se srečujejo interesi izvajalcev kulture z interesi uporabnikov kulture na način skupnega načrtovanja produkcije in posredovanja kulture na način, ki omogoča osvobajanje ustvarjalnih estetskih zmožnosti vseh. Mednarodna kulturna politika Jugoslavije, osredotočena ob bilateralnih stikih in organizaciji vrste mednarodnih kulturnih in umetniških srečanj in dogodkov v Jugoslaviji, kjer ste lahko v živo spremljali, kar so ustvarjali na Vzhodu, Zahodu in v neuvrščenih deželah tretjega sveta.
Zoper globalno prevlado zahodne kulture
Prisotnost mednarodne kulture v šestdesetih in sedemdesetih letih je bila take vrste, da se je ni dalo izkusiti nikjer drugje v tistem času, ker je bila država odprta za kulturne odnose z vsemi, pa naj je šlo za orbito socialističnih dežel, zbranih okoli Sovjetske zveze, ali za zahodnoevropsko in ameriško umetniško produkcijo, in še posebej za kulturno ustvarjalnost dežel in ljudstev tretjega sveta, ki jih nikjer drugje niso tako načrtno spremljali in predstavljali. Za stalne dogodke, kot so bili na primer Struški dnevi poezije, je bilo obvezno, da so bili povabljeni predstavniki poezije iz teh dežel, po možnosti tudi tisti, ki so pripadali nepriznanim osvobodilnim gibanjem, ki svoje dežele še niso osvojila. Študentski kulturni center v središču Beograda je imel med nalogami načrtno vabljenje in predstavljanje dosežkov mladinskih in študentskih kultur vsega sveta s poudarkom na avantgardnih in subverzivnih gibanjih in ustvarjalcih, kar si jo je izbral za usmeritev sam. Ugodna kombinacija kulturne politike, množičnega poznavanja srbohrvaščine/hrvaškosrbščine v krogih kulture in tudi širše, in usmerjanje nemajhnih sredstev v kulturno demokracijo in demokratizacijo kulture je imela za posledico, da so se v enem od jugoslovanskih jezikov, največ v srbohrvaščini/hrvaškosbrščini, kmalu po izidu pojavljala dela z vseh strani sveta, tako umetniška kot družboslovna in humanistična, in to tudi tistih avtorjev, ki bi bili, ko bi bili domačini, bili deležni cenzurnih pritiskov ali celo političnih pritiskov in represalij.
Ta nenavadna situacija je bila posledica dejstva, da je Jugoslavija morala za potrebe neuvrščene politike kot mirovne in protiblokovske združbe razviti mednarodno tolerantnost do različnih političnih ureditev in režimov, če je hotela vzdrževati neuvrščenost kot tretjo, upoštevanja vredno silo v mednarodnih odnosih. Drži, marsikaj od vsega tega je bilo prej protokolarno kot povsem resno izpeljano, a vsekakor je bilo predstavljeno in podpirano. Kulturna predstava sveta z jugoslovanske točke gledanja je bila multikulturna in ne zahodno postkolonialna in pokroviteljska, pa tudi ne sovjetsko imperialna. Svetovna kultura je bila polje, na katerem je bila uveljavljena miroljubna koeksistenca s primerljivostjo in tekmovalnostjo kultur in variacij umetniškosti, ne pa zgolj ena sama in edina tertium comparationis (tretji člen primerjave), vloga, ki jo v komparativni kulturi, kot jo je sama razvila v smeri enakopravnosti, ne pa tudi enakosti, igra zahodna kultura: kultur je mnogo, drži, a ovrednotimo jih lahko primerjalno le tako, da se na primerjajo med seboj, ampak vsaka posebej z zahodno.
Nasprotovanje tej vlogi zahodne kulture je bil pomemben, a vendarle le eden od momentov kulturne politike na mednarodnem prizorišču. Med drugimi je bil tudi moment sprejemanja vloge balkanske pristnosti – primitivne etnične kulture, kjer še živi, kar je zahodne kraje že davno zapustilo. Jugoslovanska kulturna politika se ni izogibala sprejemanju vloge kulturne drugosti, če je ta vloga pomenila predmoderno pristnost od ljudskih plesov do kmečke naive. Po prvi fazi petdesetih let pa je od šestdesetih let dalje prevladal tretji moment, ki je s prezentacijo jugoslovanske kulture dokazoval, da sodimo na zahod in da smo tam vedno bili – ta je bil seveda najmočnejši v Sloveniji, a je bil viden tudi drugod. Jugoslavija je zlasti v kulturnih vprašanjih rada na eno stran dokazovala, da imamo značilno socialistično kulturo, na drugo pa, da sodimo na zahodno stran železne zavese. Kulturna režima sovjetskega socializma in amerikaniziranega zahoda nista omogočala enakosti na kak drug način kot na način podreditve enemu ali drugemu. Jugoslovanska kulturna politika pa je vsem tem aberacijam navkljub hotela dejansko enakost v kulturi. Njen najvidnejši uspeh na tem področju nasprotovanja obema hegemonijama je predlog, kako prekiniti z globalnim krivičnim informacijskim in komunikacijskim redom in priti do neuvrščene kulturne politike na tem najpomembnejšem segmentu kulturne proizvodnje, saj se tu proizvajajo podobe svetovne raznolikosti in hierarhije, ki jih primerjajo med seboj, ali pa podobe unitarnega sveta, v katerem mora prevladati dna, najmočnejša kultura, nad vsemi ostalimi.
Šlo je za pobudo, jugoslovansko in neuvrščeno, za novi informacijski in komunikacijski red, ki jo je zaradi množičnega glasovalnega stroja neuvrščenih dežel UNESCO sprejel, izvedla pa kot študijo in program za spremembe t.im. MacBridova[9] komisija, ki je v letih od 1977 do 1980 izdelala poročilo z zelo pomenljivim in dolgim naslovom: Komuniciranje in družba danes in jutri – Mnogo glasov, en svet – K novi pravičnejši in učinkovitejši svetovni informacijski in komunikacijski ureditvi.[10] Gre za redek primer, ko je v Združenih narodih in UNESCO-u nastalo nekaj kontroverznega, česar velesili nista mogli prenesti, in kar je, še več, bilo končno potrjeno in sprejeto s strani predstavnikov vseh strani sveta, za kar je bil zaslužen predsednik komisije Sean McBride zaradi vztrajnosti in diplomatskega posredovanja, pa tudi velike avtoritete. Nova ureditev je bila predstavljena z njegovim predsedniškim uvodom kot red, ki je »pravičnejši, bolj enak, bolj recipročen v medsebojnih izmenjavah, z manj odvisnosti v komunikacijskih tokovih, in manj razdeljevanja sporočil odzgoraj navzdol, več naslonitve na lastne sile in na kulturno identiteto, z več dobrobitnih učinkov za vse človeštvo.« Cilje so razčlenili v domiselno sestavo, razdeljeno v štiri skupine (Komunikacija in družba, Komunikacija danes, Težave in zadeve splošnega pomena, Komunikacija jutri), vsako natančno razdeljeno še na skupine poglavij. Bere se kot dokument s pomembnimi in dobro uravnoteženimi sporočili, ki se je lahko izcimil iz stabilnega delovanja triade vzhoda, zahoda in neuvrščenih ostalih ob koncu sedemdesetih.
Samoupravljanje v kulturi in planiranje
Iz estetskega marksizma kot izvora sta prihajali ideja kulturne demokracije kot zavrnitev demokratizacije kulture, in prizadevanje za kulturno enakost v globalnem svetu. Realizacija kulturne demokracije z ustanovitvijo samoupravnih interesnih skupnosti za kulturo ni bila povezana zgolj ali celo pretežno z utopičnimi zamislimi dovršitve revolucije v ukinitvi delitve dela in ostvarjenju dobrega življenja za vse kot ustvarjalnega in estetsko polnega bivanja. Sistem samoupravljanja kot hrbtenice političnega sistema, pa tudi socialističnega tržnega gospodarstva, je bila hegemona zamisel in institucionalna realizacija te zamisli, ki jo je kot ideolog in politični nosilec usmeritve zastopal Edvard Kardelj. Samoupravne interesne skupnosti kot splošna in skupna rešitev, ki naj bi družbene dejavnosti (izobraževanje, otroško varstvo, zdravstvo, sociala, znanost, kultura) postavilo pod vpliv delovnih ljudi in občanov in ne več zgolj specialistov profesionalcev, predvsem pa samostojno mimo države. Državne strukture (občina, mestna občina, republika…) so z ustanovitvijo SIS obdržale le usklajevanje med samoupravnimi interesnimi skupnostmi in državno institucijo, da se načrtovanje različnih dejavnosti ohrani v okvirih celotnega načrtovanja in v načrtovanih notranjih medsebojnih razmerjih.
Podlaga samoupravljanja na teh področjih je bila predpostavka, da gre za take vrste skupnih potreb, ki se jih ne sme prepustiti zgolj tržišču, predvsem pa morajo ostati neprofitne, kar ni pomenilo, da jim v nobenem primeru ni bilo dovoljeno trženje, ampak da so morale vse, kar bi bilo pridobljeno s trženjem njihovih dejavnosti, vložiti v svoje temeljno poslanstvo. Četudi v splošnem interesu tako kot družbene dejavnosti so bili posredniki sporočanja in komunikacij organizirani malo drugače od SIS. Mediji so bili organizacije združenega dela, ki so delovale na tržišču, a nadzor nad njimi ni potekal v instituciji samoupravnih interesnih skupnosti, ampak v okviru Socialistične zveze delovnega ljudstva, kjer so se z mediji srečevale t.im. subjektivne sile (socialistična zveza sama, sindikati, zveza komunistov, zveza socialistične mladine, zveza borcev…), kjer naj bi se sporna vprašanja, glede katerih ne bi dosegli uskladitve, reševala s pomočjo vodilne vloge Zveze komunistov. Kriterij je bil tu na eni strani zahteva po objavljanju resnice, kar je zahtevalo preverjanje dejstev in vrednotenje komentarjev, na drugi strani pa je bila tu vloga zveze komunistov, ki je določala, kaj velja za zaresno realnost. Celoten sistem samoupravljanja je imel vgrajeno možnost protislovja, ki je prihajala v realnost tedaj, kadar se omenjena dva kriterija (resničnost dejstev in predpisana podoba realnosti) nista skladali in je ta nesklad trajal in se povečeval. V osemdesetih letih je ta nesklad postal vidnejši in množičnejši, ko je dežela po Titovi smrti padla v dolžniško krizo in nesposobnost vodilne skupine nosilcev oblasti, da bi se lotili nujno potrebnih sprememb. Zmanjkalo je prav tistega, kar je bilo prej za jugoslovansko verzijo socializma značilno: velika zmožnost prilagajanja in spreminjanja smeri.
V teh ideoloških in političnih okoliščinah je bila prva ustanovljena ljubljanska kulturna skupnost (LKS) kot samoupravna interesna skupnost (SIS), ki naj bi skrbela za program in načrtovanje delovanja kulturnih ustanov, društev in skupin na ozemlju petih ljubljanskih občin in njihove skupne mestne občine (ljubljanska ureditev se je skozi leta spreminjala, omenjeno stanje pet občin plus eno mesto je veljalo ob nastanku LKS[11]). Posebnost socialističnega pojmovanja revolucionarnega razvoja je bila v tem konkretnem primeru v tem, da zakonske osnove za ustanavljanje SIS sploh še ni bilo, le nekaj ustavnega ogrodja in ideološke projekcije, in je bila LKS ustanovljena kot – poskusni zajec. A ta zajec se je dobro obnesel in se kasneje preorganiziral v skladu s kasneje sprejeto zakonodajo o SIS. Tiste nacionalno pomembne zavode, ki so sodili v ustanoviteljstvo Republike Slovenije, je prevzela v polovično financiranje, drugo polovico pa je od Ministrstva za kulturo prevzela kasneje ustanovljena republiška samoupravna interesna skupnost za kulturo. Pri planiranju je to prineslo težave, ker se ljubljanska in republiška polovica praviloma nista ujemali, kar je bila posledica usklajevanja na različnih ravneh – mestni in republiški, zato je redno sledilo še usklajevanje med obema SIS. Pri tem je zanimivo, da je mestni delež praviloma bil višji od republiškega, tako da so zavodi pritiskali k usklajevanju na mestni ravni.
Proces načrtovanja se je začenjal z jesenskim povratkom z dopustov, ko je LKS zavode, društva in skupine pozvala, naj ji posredujejo svoje programe dejavnosti za naslednje leto. Ker so bili programi praviloma prenapihnjeni, še posebej njihov finančni načrt, ki je presegal smernice in gabarite, ki so prihajali z republiške ravni na osnovi predvidevanj Zavoda za plan, pogosto pa tudi z upoštevanjem previdnejše in zanesljivejše projekcije ekonomskega inštituta Pravne fakultete, ki smo mu po najvidnejšem raziskovalcu rekli kar Bajtov inštitut. Zbrane programe je bilo treba urediti v pregledno, pa tudi presneto obsežno celoto, ki je bila sprva neusklajena, saj so planska predvidevanja LKS z njenim finančnim načrtom vred bila mnogo skromnejša kot seštevek vseh programskih prijav. Zato je LKS skušala že pred objavo skresati najbolj štrleče in neutemeljene načrte, seveda v dogovoru s predlagatelji. Ker je največji delež šel za plače, je bila plačna politika centralna točka usklajevanja, pri tem pa je veljalo, da mora biti enotna za vse zaposlene v kulturi. Posledično se je dalo izsiliti več od splošnega indeksa rasti, kakršen je bil predviden za vse enako, le s sklicevanjem na krivična zaostajanje iz prejšnjih let, ali pa z opozarjanjem na slabo stanje pri določenih poklicih (na primer baletni zbor ali odrski delavci), ki jih utegnemo izgubiti, če ne bodo bolje vrednoteni. Te razprave so bile vsakoletne, in med dodatnimi argumenti, vloženimi potem, ko je bilo sicer na papirju že vse usklajeno, so bila tudi angažiranja visokih političnih funkcionarjev, ki so telefonarili na LKS in zahtevali pravično vrednotenje določenega zavoda. LKS, to je že treba povedati, se je temu uprla, čeprav je vsaj v enem primeru morala zavrnitev zaradi ponovnih intervencij izpeljati tik pred koncem leta. Grožnja, da finančni načrt ne bi bil usklajen do 31.12. opolnoči, je bila resna zadeva, saj je pomenila prehod na začasno financiranje v višini 90%, kar bi pomenilo, da bi lahko bile izplačane zgolj plače, vse dejavnost pa bi stala na mestu.
Proces načrtovanja se je ob zbranih in urejenih programih nadaljeval z njihovo objavo, ki naj bi segla do slehernega občana in občanke Ljubljane. Krajevno običajna objava je bila priloga Dnevnika s programi vseh SIS v Ljubljani, ki je Dnevnik ni bil niti malo vesel, ker je debela priloga povsem spremen ila podobo časnika. S tem se je odprla javna razprava, ki je potekala po krajevnih skupnostih in organizacijah združenega dela (v podjetjih, bi rekli danes). V razpravi so odločali, ali podpirajo predložene programe in finančne pokazatelja ali ne, in tam, kjer je šlo za večje skupine in posledično za imenovanje delegatk in delegatov za programsko zasedanje skupščine LKS, so bili zaradi odgovorov na vprašanja in sodelovanje v argumentaciji prisotni tudi predstavniki LKS in predlagateljev programov. Ni bilo neobičajno, da so se skušali predstavniki tistih zavodov ali društev, ki so se počutila prikrajšana ali so bila dejansko povsem zavrnjena, z nastopom v razpravi izboriti za mesto delegata na skupščini LKS, in to na strani uporabnikov, To kliče po pojasnilu o delovanju vseh SIS in torej tudi LKS. Na osnovi delegatskega sistema ni bilo stalnih predstavnikov, ampak so v skupščino prihajali vsakič na novo potrjeni delegati, ki jim je razprava v »bazi« dala napotke, kako naj se na skupščini ravnajo. To ne pomeni, da niso prihajali vsakič isti ljudje – večinoma so delegirali tiste, ki so jih izbirali že prej.
Posebnost političnega sistema SIS pa je bila, da so skupščine imele dva zbora: zbor uporabnikov in zbor izvajalcev. V primeru LKS so v zboru uporabnikov sedeli delegati in delegatke krajevnih skupnosti in delovnih organizacij, izbrani po ključu, ki je upošteval prebivalstveno oz. zaposlovalno težo. V zbor izvajalcev so pošiljale delegate kulturne organizacije. Potek dela skupščine je bil v tem, da so bili predstavljeni večinski pogledi iz enega in drugega zbora, in se je s tem začel proces usklajevanja, kjer so se pojavile razlike ali dopolnili predlogi ene ali druge strani. O vsem tem je svoje stališče predstavil tudi izvršni odbor LKS – izvršna oblast, ki je skušala razlike uskladiti. Skupščina LKS je na koncu, po vseh teh postopkih, izglasovala program, ki je moral dobiti večino v vsakem od obeh zborov. Programski proces je potemtakem potekal kot usklajevanje v okviru svobodne menjave dela. Svobodna menjava dela pomeni, da so proizvajalci, ki so vsi skupaj ustvarjali družbeni proizvod, imeli glavno besedo pri njegovem razdeljevanju na področjih skupnega interesa, kjer imajo posebej pomembno mesto družbene dejavnosti od šolstva do znanosti.
S sprejemom vse ustrezne zakonodaje je bila prevedena na SIS tudi investicijska dejavnost. Že prej so seveda imele v načrtovanju investicijsko vzdrževanje, ki so ga tudi v socializmu obvezno kot amortizacijo izvajale delovne organizacije, zdaj pa so SIS dobile v roke večja sredstva, in LKS se je lotila načrtovanja investicij premišljeno in s hrabro perspektivo. V Ljubljani namreč v povojnem času ni bila izvedena nobena omembe vredna investicija, nobena novogradnja, pač pa je bila vsaj ena izgubljena in porušena – Jakopičeva galerija v parku Tivoli, ki jo je s tem koncem parka vred ugonobila železnica kot prostorski problem, ki je do danes ostal nerazrešen. Zato je bil prvi večji investicijski projekt povrnitev razstavnega prostora, in v okviru gradnje, ljudsko poimenovane Kremlj zaradi obilice imenitnih ljudi, ki so se namenili tam prebivati, je bila v kletnem delu bloka, ki ga je imel na arhitekturni skrbi Edvard Ravnikar, zgrajena tudi nova Jakopičeva galerija, ki je tam še danes. Druga pomembna investicijska naloga je bila ureditev neuglednega stanja v ljubljanskih knjižnicah, ki so prebivale v neprimernih prostorih in niso sledile skokoviti rasti ljubljanskih bivalnih predmestij. V okviru tega dela načrtovanja sta bili zgrajeni viška Knjižnica Prežihov Voranc in Bežigrajska knjižnica; prva je še vedno v takrat zgrajenih prostorih, druga pa se je medtem preselila v novo stavbo, ki je postala tudi dom Slovanske knjižnice, v prejšnjih prostorih Bežigrajske knjižnice pa je zdaj galerija. Največji, skoraj utopični projekt, pa je bila gradnja Cankarjevega doma.
Poleg neposrednega procesa načrtovanja v vsaki od ljubljanskih SIS v procesu svobodne menjave dela med izvajalci in uporabniki, in usklajevanja načrtovalnega procesa s splošno sprejetimi predvidevanji gospodarskih gibanj v naslednjem letu v vsaki SIS posebej je bilo vedno potrebno tudi uskladiti SIS različnih družbenih dejavnosti med seboj in z okviri, ki so veljali za proračun mestne občine. Tako kot so posamične ustanove predvidevale višjo rast dohodkov iz svobodne menjave dela kot je bila načelno predvidena, in se na ta način borile za status programske in planske prioritete, so se za ta status na širši ljubljanski ravni bojevale, primerjale in argumentirale SIS med seboj. Ali bo mesto prioritete dobilo šolstvo ali znanost, kultura ali sociala? Za ta soočenja medsebojne konkurence med SIS so bili pripravljeni finančni načrti, ki so skupno z vsemi sredstvi za vse SIS segali daleč preko predvidenih možnosti. Vsako leto je zato medtem, ko je potekala svobodna menjava dela v okvirih posamične SIS, potekala tudi manj vidna, a odločilna razprava med SIS, ki jo je po pristojnosti sklicevala in spravljala v red mestna občina, neposredno pa koordiniral predsednik izvršnega sveta mestne občine Ljubljana. Ta usklajevanja so bila za ambicioznejše planiranje odločilna, saj so vsebovala tako usklajevanje plačnih razlik kot uvrščanje investicijskih posegov v program. Pri investicijskih prioritetah, usklajenih na mestni ravni, velja spomniti, kako pomemben vir gradnje šol, vrtcev, Cankarjevega doma in drugih večjih investicij je bil samoprispevek, ki so ga meščanke in meščani izglasovali za vsa štiri leta na referendumu, in na temelju izidov referenduma zbirali dodatna izvenproračunska sredstva neposredno od prispevkov iz plač.
Priti med prioritete skozi usklajevanje med SIS na mestni ravni je bil prvi, a nujen korak, da je katera od investicij lahko ko kandidirala tudi za uvrstitev na listo s samoprispevkom financiranih investicijskih posegov. Za prednostno mesto med SIS, še zlasti pa za uvrstitev na listo prioritet, ki se bodo financirale iz samoprispevka, je bilo nujno pred odločitvijo dobiti podporo subjektivnih sil, torej političnih organizacij, koordiniranih v Socialistični zvezi delovnega ljudstva. Prav tako pa je bilo treba predvideti, kakšne višje stroške bo prinesla ustanova, ko bo začela delovati v novozgrajenih prostorih, in za to pridobiti nova sredstva, saj ni bilo mogoče pričakovati, da se bodo kaki drugi SIS zato zmanjšala dodeljena sredstva. Vsega tega se ne da zbanalizirati na trditev, ca se je o vsem odločalo v vrhu Zveze komunistov Ljubljane ali Slovenije, ali da je o ključnih zadevah odločal kar Edvard Kardelj. Zveza komunistov in tudi Kardelj sta lahko posegla v razpravo takrat, kadar se med različnimi pogledi ni dalo priti do končne odločitve. In kadar je do takih situacij prišlo, so nosilci divergentnih pogledov na rast in razvoj z lobiranjem skušali prevaliti večino na svojo stran tako, da so izvajali pritisk tudi na Zvezo komunistov in Edvarda Kardelja in jim s tem servisirali argumente. V primeru monumentalnega načrta o gradnji kulturnega kolosa na Trgu revolucije kot simbola, da je slovenska republika nastala na temeljih kulture (in ne le partizanščine in revolucije, ali pa – kot se je simbolika Trga Revolucije spotoma spremenila, le bančništva in izvoznega podjetništva), je bil zato začetni korak preselitev razprave iz LKS na vrh republiške Socialistične zveze delovnega ljudstva – naravnost k predsedniku Mitji Ribičiču, ki je izrazil podporo projektu, s tem pa tudi odprl pot k iskanju načina njegove finančne, gradbene in arhitekturne realizacije. Ta, sicer tudi legalna in legitimna pot, je bila izbrana tudi zato, ker je bilo treba ustvariti zadostno soglasje, preden bi Kardelj dobil možnost odločanja. Med argumenti, ki so imeli tedaj pomembno vlogo, je bil zlasti ta, da se je tedaj že povsod govorilo, da je po eni strani Slovenija bolj papeška od papeža in izvaja direktive iz Beograda z večjo disciplino od drugih republik, hkrati pa je sama nesposobna izpeljati velike projekte na lastnih tleh in v okviru lastnih pristojnosti, ker se ob vsaki pobudi pogledi razdelijo na dve spopadeni skupini – kar onemogoči pobudo. Monumentalni kulturni center naj bi oboje obrnil z glave na noge in pokazal, da Slovenija brez iskanja dovoljenja iz Beograda šteje med svoje politične temelje tudi kulturo, in da je sama pri sebi sposobna enotnosti, ki omogoča, da se tak projekt zastavi in tudi izpelje do konca. Po teh korakih usklajevanja je vlogo motorja projekta dobil predsednik izvršnega odbora LKS Mitja Rotovnik.
Način upravljanja družbenih dejavnosti s SIS je imel seveda svoje slabosti, in odvisnost od odločitev Zveze komunistov v konfliktnih zadevah ni bila edina med njimi. Sistem odločanja je bil zapleten seveda prav zato, ker naj bi se v njem stekalo vse od družbenega in posebej gospodarskega načrtovanja pa do medsebojnega soočenja in menjave dela med proizvajalci – uporabniki in izvajalci. Zaradi zapletenosti, ki je v povezavi z delegatskim sistemom pomenila, da se v procesu odločanja pojavlja cela množica nezainteresiranih ali tudi neinformiranih delegatk in delegatov, s katerimi se je dalo manipulirati zlasti s ponujenimi usmeritvami izvršnih teles SIS za sprejemanje sklepov delegatske skupščine SIS. Manipulacija pa ni bila najslabši izplen tega procesa, ampak to, da delovni ljudje in občani vlogo soodločevavcev v planiranju na vseh področjih niso vzeli za svojo, ampak za nekaj, kar jim je pripadlo kot breme, na katerega se niso spoznali. Medtem so izvajalci vedno pogosteje videli v procesu planiranja neposredno dogajanje, ki jim je nalagalo nepotrebne naloge in jim cefralo živce vsakič, ko so morali dokazovati, da si zaslužijo podporo tistih, ki so v sitemu veljali za produktivne delavce in nosilce odločanja. To seveda še posebej velja za poslovodni vrh kulturnih organizacij. V kulturi je to imelo dodatne razsežnosti, ker se je s kulturno demokracijo mešala še demokratizacija kulture, torej usmeritev množic v samoustvarjanje kot tradicionalno ljudsko umetniško dejavnost in edino pravo kulturo, ki ji je nasproti stala ideja, da so edini pravi nosilci socialistične kulturne politike – amaterji oziroma amaterska kultura. Precej drugače je bilo v procesih načrtovanja na področju vzgoje in izobraževanja in otroškega varstva, saj je bil tudi interes za izjasnjevanje, sodelovanje, soodločanje in samoupravljanje med ljudmi bistveno večji. Najslabše jo je odnesla znanost, saj so se v njej uporabniki počutili, kot da nimajo kaj uporabiti od vsega tega, kar znanost v precej nerazumljivih naslovih projektov ponuja, medtem ko je poslovodni kader iz podjetij pritiskal na povsem tehnološki razvoj in inženirsko presojanje.
ZAKLJUČEK
McBride je začel »Uvod« v poročilo komisije s parafrazo na izjavo H. G. Wellsa, ki je rekel, da zgodovina človeštva vedno bolj postaja tekma med izobraževanjem in katastrofo. McBride je to spreobrnil v tekmo, ki poteka med komunikacijo in katastrofo. Pesimisti bi lahko zdaj dodali, da je komunikacija sama zrasla v katastrofo, ki prinaša nadzor nad globalnim komuniciranjem in vsem političnim in gospodarskim oblastem na voljo univerzalno manipuliranje s resnico. Da intelektualci in intelektualke kritizirajo način delovanja moči v njeni lastni hegemonistični mreži, pa tudi obstoj soglasja med političnimi središči levice, sredine in desnice o tem, da intelektualci in intelektualke pošiljajo v svet utopične zamisli, ki so daleč od praktičnosti, niso krivda ne McBrida ne Majstorovića ne sodobnih mislecev in kulturnic. Res je, da svoje lastno mesto vidijo z one strani veljavne praktičnosti, ki je do konca prežeta z neoliberalno službo bogatenju in krepitvi naddoločujoče pozicije kapitala, ampak to je edini način, da ostaneta praxis in poesis sploh še v medsebojni navezi.
Samoupravljanje ali kulturna demokracija sta imela lastno uresničitev, realizacijo torej, ki se resda ni razprostirala v območja izoblikovane opozicije partijski vladavini. Svojo ideologijo je imela, res je, in to tisto, ki jo je najbolje izrazil Edvard Kardelj, ki stremi k ukinitvi odtujitve delavcev in delavk tako, da oni sami ostanejo lastniki svojega dela in njegovih rezultatov, in nadzirajo družbene kanale odločanja, kamor odhajajo rezultati njihovega dela v banke, zavarovalnice, pokojninske sklade, bolnišnice, univerze, v šport in prosti čas, v vrtce, v kulturne ustanove in društva, in še kam. Navkljub nedokončani uresničitvi in visokoleteči ideologizaciji (kot daje neoliberalna visoka pesem kapitalu nima…) je bilo samoupravljanje kot sistem priložnost za razvoj nove vrste demokratičnih odnosov na vseobsegajoči socialni sceni z milijoni ljudi, ki so bili vpleteni v ta proces v dolgem obdobju, daljšem od katere koli revolucionarne socialne transformacije pred tem in po tem, vključno z oktobrskimi sovjeti. Ob realizaciji in ideologizaciji te realizacije pa je bilo samoupravljanje izziv vsem, tudi intelektualkam in intelektualcem, da uporabljajo družbeno imaginacijo za artikuliranje konkretnih političnih predlogov za nadaljnje še radikalnejše socialne spremembe (ki so jih pogosto oblasti doživljale kot kritiko stanja, ki so ga ustvarile), in za marksistično argumentacijo, ki je rojevala bolj in bolj utopične projekte še lasti v kulturi, ki je postala območje omogočanja nemogočega. Da je v tem sistemu skrita napaka, drži, toda transformacijo kulturne politike v Jugoslaviji iz demokratizacije kulture v kulturno demokracijo je še vedno vredno proučevati, ker je edinstveni primer uveljavitve, ideološke potrditve in radikalne kritike socialne prakse. In to ne z nasprotovanjem utopični imaginaciji, ampak z njeno pomočjo, s promocijo enakosti, ki je v samoupravni kulturni politiki dokazala, da ima ne-utopično zmožnost, da postane dejanskost in stvarnost hkrati.
Objavljeno v reviji Borec 826-826.
[1] Več o estetskem marksizmu v: Lev Kreft, »Aesthetic Marxism: Yugoslavia and After«, https://www.academia.edu/27468925/Aesthetic_Marxism:Yjugoslavia_and_Afteer.
[2] Program Zveze komunistov Jugoslavije, sprejet na 7. kongresu ZKJ, Posebna petnajstdnevna priloga. Ljubljana: Komunist, 12.12.1958, št. 1, str. 5.
[3] Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije 1974, »Temeljna načela V., dostopno na: https://sl.wikisource.org/wiki/Ustava_Socialisti%C4%8Dne_federativne_republike_Jugoslavije_(1974)/Temeljna_na%C4%8Dela.
[4] Ustava SFRJ, nav. delo, VIII.
[5] Politična kariera Latinke Perović (1933 – 2023) je trajala od šestdesetih do začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja, svoj položaj generalne sekretarke Zveze komunistov Srbije pa je morala zapustiti leta 1972. Po tem se je ukvarjala z zgodovino delavskega gibanja in njegovim intelektualnih voditeljev v Srbiji. Kasneje članica velike srbske liberalne trojice z Markom Nikezićem in Mirkom Tepavcem, ki se je ostro postavila po robu Miloševićevi nacionalistični politiki in represivnemu režimu ob koncu osemdesetih in skozi devetdeseta leta. Kar zadeva njen odnos do »kosovskega vprašanja«, predstavlja »izdajalko« srbskega nacionalnega interesa, kar velja tudi za zdajšnji vladajoči krog predsednika Vučića. Za kongres kulturne akcije glej »Zaboravljeni kongres kulturne akcije« na https://www.rts.rs/page/stories/sr/story/57/srbija-danas/2574650/zaborabljeni-kongres-kulturne-akcije-.html.
[6] Ljiljana Rogač Mijatović, »Heritization of the ideas and work of Stevan Majstorović: A contribution to the ongoing dialogue«, Kultura 160, št. 2 (2018), http://www.casopiskultura.rs/TranslatedPublication/ShowPublication Pdf?translatedPuvblicationid=18. Ljiljana Rogač Mijatović je izredna profesorica na Univerzi umetnosti v Beogradu, predava na področju kulturnega managementa in splošnih kulturnih študij.
[7] Milena Dragičević Šešić, »Culture and Democracy: Cultural Politics at Work – Is Cultural Policy Possible at the Semi-Periphery«, Kultura 16, št. 3 (2018). Milena Dragičević Šešić je profesorica in nekdanja rektorica Univerze umetnosti v Beogradu, vodja UNESCO katedre za kulturno politiko in management, profesorica kulturne politike in kulturnega managementa, kulturnih študij, medijskih študij in drugih tem s področja znanstvenega raziskovanja in predavanja o kulturi.
[8] Za primer: Marksizam u svetu je imel leta 1976 v številki 7-8 tematiko »Marksizem o državi«, ki jo je uredil Adolf Bibič. Opremil z uvodom in zagotovil besedila številnih takratnih marksistov na to temo. Da omenim samo kompleksno razpravo o državi in revoluciji, o kateri so tu izšli polemični članki Lucia Libertinija, Lucia Colettija, Lucia Magrija in Livia Maitana skupaj z razprasvo za okroglo mizo o isti tematiki Norberta Bobbioa, Umberta Cerronija in Pietra Ingraa. Dodatno je tu še članek o prostem času in delitvi dela Márie Márkus in Andrása Hegedüsa. Revijo je ustanovila Zveza komunistov Jugoslavije kn je v vsem času obsotja imela enega samega glavnega urednika – legendarnega Mišo Nikolića, ki je bil najbolje informirani marksist na svetu in je pripravljal tudi vsakoletno marksistično Okroglo mizo v Cavtatu. Obe ustanovi, revija (in tudi druga revija Socijalizam u svetu, ki je objavljala aktualnejše politične članke)sta bili uvedeni kot nadomestek za prepovedana Praxis in Korčulansko polteno šolo. Ta paradoksna situacija prepovedi in hkratne ustanovitve nečesa podobnega, a pod vodstvom ZKJ, je značilna za jugoslovansko politiko sedemdesetih let.
[9] Sean MacBride je legendarna osebnost irskega boja za samostojnost in za globalne človekove pravice, in je komisiji predsedoval. Bogdan Osolnik jed bil član komisije iz Jugoslavije, in je od prvega zasedanja dalje vztrajal, naj bi se komisija izražala s formulacijo »Nova svetovna informacijska in komunikacijska ureditev«, kar je zvenelo kot postkolonialni in neuvrščeni koncept. Ašer Bata Deleon, prav tako iz Jugoslavije, je bil izvršni sekretar komisije (in bodi dovoljeno povedati, stric moje žene Vesne Deleon Kreft – oba sta že pokojna).
[10] Poročilo je v Arhivih Združenih narodov na spletu pod http://www.un-documents.net/macbride-report.pdf .Arhivsko oštevilčenje strani navaja najprej številko dela z rimskimi številkami in potem številko strani.
[11] Zato je bil znak LKS, ki ga je izdelal Boro Rotovnik, pred tem tudi avtor znaka Ljubljanske banke, cvetlica z okroglim pestičem, ki je simboliziral LKS, in petimi lističi, ki so predstavljali pet občin.