Ali ima gepard Budovo naravo? 14. septembra, 2026

»Meje kraljestva so občutljive.« (Michel Houellebecq)

Primož Krašovec
_

Te jeseni je nad igrami visela moreča tesnoba. Vsako leto, ko se je izčrpavajoča poletna vročina polegla, naj bi igre proslavile novo življenje in otvorile novo lovsko sezono, toda letos je pojav Parazitov vse potisnil v ozadje. Matere so tudi tokrat plemenu prinesle pokazat mladiče, ki so jih skrivale dva meseca, saj so se rodili slepi in nemočni. Toda namesto da bi igrivo tekali naokrog, so imeli mladiči široko razprte oči in jih je hromil strah pred nečim, o čemer niso mogli vedeti ničesar. Matere so jih stiskale k sebi in tiho predle, da bi jih pomirile. Tekaško dirko so kot vselej izpeljali, vendar mladih po dremavem poletju tokrat ni razganjalo od energije, temveč se je zdelo, da so vse skupaj zgolj rutinsko opravili, z mislimi so bili drugje. Čeprav je bil lov, ki je bil osrednji dogodek festivala, uspešen in je prinesel veliko jelenjadi, nihče ni bil čisto zares razpoložen za gostijo, tako da so napol požrta trupla na robu shajališča prepustili vranam.

Aktualni in nesporni tekaški prvak Leteča hobotnica – imenovan po edini živali, ki so ji zaradi enakovredne hitrosti, prekanjenosti in okretnosti (čeravno v elementu morja) priznavali enak status kot Najvišjim bitjem – nikakor ni izkazoval običajne nonšalantne gracioznosti, temveč je bil tudi sam nemiren. Dirko je dobil z lahkoto, vendar s svojim nastopom ni bil zadovoljen, mučil se je, da bi dosegel stanje čiste zavesti. Svojega uma ni mogel izprazniti in postati brezobličen, saj je nenehno razmišljal o Parazitih. Ko so se prvič pojavili, so jih poimenovali Opičje hijene, bili so namreč podobni opicam, vendar so oddajali grozljiv vonj in lajali kot hijene. Kasneje so jih preimenovali v Parazite, saj so kar naprej kradli. Lastnega krzna niso imeli, zato so kože jemali drugim živalim in jih nosili; niso imeli lastnih podočnikov ali krempljev, zato so jih kradli mrtvim mačkam. Bilo je očitno, da so šibki – in vendar nekako zastrašujoči. Sam njihov obstoj je bil odvraten, nekakšna gnusoba, ki se nikoli ne bi smela zgoditi.

Ne gre le za njihov vonj in njihove krike, je pomislil Leteča hobotnica. Veliko živali je grdih in smrdijo, a so še vedno popolne. Paraziti pa so zmaličeni, ohromljeni, žalitev samega vesoljnega reda – nepopolni so po svojem bistvu in so popolno nasprotje Najvišjih bitij. Med lovom so slednja dosegala stanje praznine in se gladko premikala skozi visoko travo, da bi se približala plenu, pri čemer so njihove črne pege na rumenem kožuhu do popolnosti posnemale podobo črnih ptic v travi, ki jo je porumenelo žgoče sonce. Tudi ko je bil jelen sumničav, ga je pomiril pogled na črne pege na rumeni podlagi, saj je vedel, da bi ptice odletele, če bi bila Najvišja bitja resnično v bližini. Tako je ostal nepozoren, dokler ni bilo prepozno, saj je Najvišje bitje že planilo – in tudi če se je jelenu uspelo izogniti, ni mogel teči hitreje od najhitrejše živali v savani. Leteča hobotnica je pomislil na sutro paramita in tiho zrecitiral njena prva dva verza: Vsaka žival je popolna / toda najhitrejša je popolna popolnost.

Kmalu po sončnem zahodu so se nekateri že umaknili k počitku, ostali so le Leteča hobotnica in nekaj mladih. Vse se je zgodilo iznenada – ko se je jata vran pognala zrak, so se jim našpičila ušesa, oči prestavile v nočni vid in napele mišice v nogah. Ta vonj. En sam pogled Leteče hobotnice je bil dovolj, da je odvrnil mlade – to je bil njegov plen. Parazit je poskušal ukrasti neki ostanek mesa in ga začel sekati s kamnom z ostrim robom, ne zavedajoč se, da so Najvišja bitja že zaznala njegovo navzočnost. Leteča hobotnica se je tiho plazil naprej, poln besa namesto praznine. Ker ga je prevzela želja, da bi se poigral s plenom, se je v zadnjem hipu ustavil sredi skoka in Parazita zadel v ramo. Bedno bitje se je spotaknilo vznak, prekucnilo in kričalo od strahu. Leteča hobotnica je ostal pri miru. Hotel ga je videti teči, da bi izmeril njegovo nepopolnost. V skladu s pričakovanji je Parazit začel nerodno bežati zgolj na zadnjih nogah, s sprednjimi pa je opletal kot pijan slon. Leteči hobotnici se je bitje skorajda zasmililo, ko je za sabo zaslišal spontani izbruh smeha mladih, ki so bili priča dogodku.

Lov se je zdel pretresljivo nenaraven. S temi bitji je bilo preprosto nekaj globoko in neprijetno narobe. Pri lovu na jelena je tudi sam jelen dosegel stanje zanosa, nadvse hitro je tekel in se nadvse okretno izmikal, s čimer je dopolnjeval popolnost lovca. Paraziti po drugi strani niso premogli nobene vrednosti ne kot plen (niso imeli pojma, kako bi pobegnili) ne kot hrana (okusa so bili še hujšega kot vonja). Ne le da so bili nepopolni sami po sebi, temveč je njihov obstoj skrunil samo načelo popolnosti. Neukrotljiv bes je bil nazaj in Leteča hobotnica je hitro končal Parazitove muke tako, da ga je ujel in mu sredi skoka raztrgal vrat. Truplo je odvlekel daleč stran, zato da njegov vonj zjutraj ne bi žalil plemena, in upal, da bodo hijene, ta popolna golazen, poskrbele za ostalo.

Več ur kasneje Leteča hobotnica še vedno ni mogel spati. Pričakoval je, da ga bo ulov pomiril, saj je dokazal, da so Paraziti nevredni upoštevanja, toda tesnoben občutek je vztrajal. Prevrnil se je na hrbet, kot to počnejo mladiči med igro, in se zazrl v zvezde, nebeško zrcalno podobo Najvišjih bitij. Toda ne zvezdnato nebo zgoraj ne sutra paramita znotraj nista mogla ublažiti njegove vztrajne tesnobe. Dve uri pred sončnim vzhodom je vstal in se napotil proti Vzhodnemu območju, da bi poiskal nasvet demonskega modreca Šepavega žerjava.

Imena, ki so ga sprva izgovarjali zgolj šepetaje in so mu ga dali zaradi njegovega sloga bojevanja, Šepavi žerjav ni zameril, temveč ga je celo ponosno vzel za svojega. Na vrhu svojih moči ni ostal le nepremagan, temveč je vsesplošno veljal za nepremagljivega. Svojo borilno tehniko je poimenoval mu paramita, zato da bi jo razločil od ortodoksne tehnike paramita. V bojih je običajno zmagal najhitrejši in najokretnejši borec. Toda Šepavi žerjav se je neuravnoteženo in neusklajeno opotekal, vse počel narobe, vendar ni prejel nobenega udarca, hkrati pa vsakega nasprotnika premagal z enim samim zamahom. Tudi z njim je bilo vse narobe, je pomislil Leteča hobotnica in se nehote zasmejal, ko se je spomnil, da je Šepavi žerjav nekoč dejal, da je sutra paramita uporabna zgolj za zavijanje iztrebkov.

Šepavi žerjav je že dolgo tega zapustil pleme. Govorilo se je, da je prenehal loviti, da se hrani zgolj z ostanki in da je povsem zblaznel. Nihče ga ni videl ali omenil že leta, zato Leteča hobotnica ni vedel, kaj lahko pričakuje. Naletel ni ne na pošast ne na norca, temveč na lenega starega geparda, ki je mežikal v prvi žarek vzhajajočega sonca. Pogovor, ki je sledil, je sprožil neštete polemike in spore, ki so trajali več kot sto tisoč let. Kljub temu se večina modernih poznavalcev paramite strinja, da je spodaj zabeležena različica verodostojna.

LH: Mar nepopolna žival lahko obstaja?

ŠŽ: Mar lahko obstaja popolna?

LH: Mi, gepardi, smo popolne živali, Najvišja bitja.

ŠŽ: Model, imaš se za popolnega, ker lahko z jezikom dosežeš svoja jajca? Pazi, kam vtikaš nos!

V tistem trenutku je Leteča hobotnica doživel razsvetljenje.

Mavmonov komentar: Ubogi Leteča hobotnica je bil še naprej prismojen kot pege na njegovem repu. Tudi če presežeš popolnost, kdo ostane, da bi presegel to preseganje?