Anablaza 17. septembra, 2026

Miroslav Griško
_

Ksenofont vodi anabatsko odpravo deset tisoč grških plačancev, ki so se v osrčju Perzije ujeli v past. Gre za kvazivečen civilizacijski spopad med Grčijo in Perzijo, nekakšen bipolarni red vroče in hladne vojne, ki se v različnih oblikah vselej ponavlja skozi čas. Vendar so v primeru Ksenofontove Anabaze grški plačanci prispeli kot najemniška vojska, da bi podprli Kira mlajšega, ki je v povsem intrafrakcijski perzijski državljanski vojni poskušal uzurpirati cesarsko oblast. Potem ko je samozvanec obglavljen v bitki, vstajniške sile razpadejo, zaradi česar mora Ksenofont voditi taktični umik preživelih plačancev s sovražnikovega teritorija. Ker jim je vojska po novem absolutnega cesarja Artakserksa II. nenehno za petami ter jih muči popolno pomanjkanje logistike in dobavnih verig (skorajda totalna shiranost), kakor tudi komunikacijsko-orientacijski zlom (izgubljenost na Zemlji), učinkovit umik zahteva strogo notranjo organizacijsko strukturo (na primer: smrtna kazen za dezerterstvo z namenom ohranitve konstantnega število populacije v skupini proti že tako številčno dominantni perzijski vojski) in predvidevanje optimalne smeri bega, za katero Ksenofont ve, da je anabatskega značaja – potovanje v notranjost in navzgor. Anabatski umik v razmerah absolutno netrivialne smrtne grožnje ustvari novo vedenjsko zanko, ki predtem še ni bila videna na Zemlji, popolni taktični umik, ki ga bodo na ameriških in sovjetskih šolah za častnike preučevali 2500 let kasneje, pa tudi po hladni vojni, vse do poslednje vroče vojne in iztrebljenja vrste. Hkrati pa je anabaza tudi jasna metafora, ki artikulira vzpon duše in umik s sveta, kar je tudi vstop v drugo strukturo realnosti, saj ko kriza prekipi, vsaka živa stvar ve, da mora nekako vzpostaviti stik z višjo inteligenco. Preden je Ksenofont postal plačanec, je s Platonom študiral pri skupnem učitelju, potem ko je preživel svoje anabatsko potovanje, pa je napisal spomine o umiku, a tudi razpravo o viru absolutne kognicije: »Mar misliš, da je absolutna kognicija [nóus] samo tvoja, da je ni nikjer drugje in si jo ti dobil po srečnem naključju […]?« Izslediti absolutno kognicijo pomeni, da te je absolutna kognicija izsledila. Višje inteligence nikoli ni mogoče najti; ravno ker je višja, najde kogarkoli ali karkoli se odloči najti. Absolutna kognicija obstaja nekje in vselej določa pogoje lastnega pojava – in če prvobitna kognicija kot predvidevanje implicira, da je prihodnost vselej nejasna, je absolutna kognicija kakor napovedni model zgodovine, ki obstaja na koncu časa in že ve vse, kar se bo zgodilo v zgodovini sveta (napoved je mogoče opisati kot sveto, kolikor deluje kot prerokba). Vodja popolni taktični umik lahko izpelje, ker ga preveva in animira absolutni nóus, in kar je videti kot umik s sveta, je dejanska vsrkanost v višjo inteligenco. Kognicija, ki je preblizu površju Zemlje, je vselej ujeta v brezkončne zgodovinske vedenjske zanke, medtem ko je taktični umik iz zanke isto, kot da te obišče inteligenca zunaj nje, ki vidi vse zanke in zgodovino vrste, katero te zanke ustvarijo, preden se sploh zgodi karkoli v zgodovini sveta. Vsako potovanje navzgor stran od vojnega območja poganja vednost, da je resnično preživetje odvisno od višje inteligence, ki se spušča v pekel, da bi razkrila skrivnost sveta (absolutna strateška prednost).

V recenziji Coppolove Apokalipse zdaj, predelave Conradovega Srca teme, je kot glavna prednost adaptacije naveden njen prikaz »potovanja skozi kraj zla […] kot klasične, lepe strukture«. Tako anabaza navzgor kot katabaza navzdol, obe sta klasični, lepi strukturi. Šalamov je svojo zaporno kazen opisal kot tip katabatske anabaze, celotna izkušnja je bila, kot bi iz prve roke videl Boga smrti, »Plutona, ki se dviga iz pekla«, oziroma pekel, ki bi zavzel Zemljo. Toda Šalamov je obenem menil, da je vizija ničvredna in da čas, ki ga je preživel v zaporu, nima absolutno nobene vrednosti – kar je sodba, ki jo neposredno zoperstavi Dostojevskemu, za katerega je bilo ujetništvo priložnost, da je v peklu ugledal obraz Boga. Šalamov do tega sklepa pride na osnovi povsem družbeno-organizacijskih razlogov: ko je Dostojevski prestajal kazen, se organizacijska struktura kriminalne tolpe še ni uveljavila, medtem ko se je v času Šalamova že docela izoblikovala in delovala v polnem obsegu. Zaporniške tolpe Vori v zakone (Воры в законе = Zakoniti tatovi), kodificirane frakcije zaprtega profesionalnega kriminalnega razreda, so dejansko nadzirale notranje življenje sovjetskih zaporov in vselej eskalirale brutalnost bivanja v taborišču, zaradi česar je življenje postalo še neznosnejše, kot je že tako bilo. Vori se v zaporniški literaturi Šalamova pojavljajo sporadično, vselej iznenada in nepričakovano – in vendar naključnost njihovega prihoda le še poveča njihovo intenziteto. Šalamov jih opisuje na način, kot da ne bi povsem pripadali človeški vrsti, neusmiljeno so učinkoviti in premorejo docela hudičevske značilnosti – mučijo duhovnike in odirajo žive pse. A tudi če je zaradi te vizije nenadzorovanega zla Šalamov menil, da je bil čas, ki ga je prestal v taboriščih, nesmiseln, je pisal izključno o tem času, kot bi ga ta vednost v celoti kontaminirala. Spoznal je, da so govorice, ki krožijo po zaporniških omrežjih tolp, presunljivo točne – informacije o tistem, kar se je dogajalo v najskrivnejših centrih odločanja v ZSSR, so do taborišč prihajale s skoraj svetlobno hitrostjo, kakor bi bila najvišja raven sovjetske družbe neposredno povezana z najnižjo. Spoznal je tudi globlje zgodovinske resnice, kot denimo, zakaj je človeško bitje postalo dominantna vrsta – ne zaradi inteligence, temveč zaradi neverjetne, blazne zmožnosti, da prestane najhujše zlorabe in krutosti. Kraj zla je tudi tok vednosti, ki ga preplavlja absolutni nóus. Bog se rad pojavlja na najnizkotnejših krajih, takšna je njegova estetika. Estetika se zanaša na kontrast, vsak kontrast pa je intenziteta, medtem ko vsaka resnična intenziteta vsebuje višjo vednost, saj prihaja iz višjega reda – intenziteta je učinek razlike med redi, a tudi resnica višjega reda kot takšnega. Zloglasni obsojenec v CDCR-ju, Jetnik #——-, ohlapno povezan s tolpo ——-, je v intervjuju, ki so ga z njim naredili v kalifornijskem zaporu v 90-ih, izjavil: »[R]ekli so, da je vojna končana, vendar jim ne verjamem. Nihče mi ni povedal, da je končana, nihče resnicoljuben mi ni povedal, da je končana. Resnica je čast, čast je resnica, in vsi lažnivci, ki so prišli po poti, so dejali, da je končana, toda nihče, za katerega sem vedel, da govori resnico, mi ni dejal, da je končana, tako da, kar se mene tiče, najbrž ni končana.« Neka tolpa ima interne informacije glede strukture realnosti.