Alja Adam je pesnica in znanstvenica, rojena l. 1976 v Ljubljani. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomirala iz primerjalne književnost in sociologije kulture. Leta 2007 je na isti fakulteti doktorirala s področja ženskih študij in feministične teorije. Doma in v tujini objavlja znanstvene članke in poezijo. Leta 2003 je izdala svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Zaobljenost, leta 2008 je objavila drugo knjigo poezije z naslovom Zakaj bi omenjala Ahila in dvojezično pesniško zbirko Ples mandljevca/La Danza del Mandorlo, ki je izšla v Italiji. V svojem znanstvenem delu se posveča reprezentaciji ženskih likov znotraj antične in sodobne literature, konceptu ljubezni in družine, zgodovini želje in seksualnosti, konceptu Drugega itn. 

Louis Adamič (1898–1951) se je v ZDA uveljavil predvsem kot eden od najzgodnejših utemeljiteljev multikulturalizma, še preden se je ta uradno razvil kot smer v družboslovju. Manj pa je obravnavan z vidika, s katerega se je sam lotil svojih družbenih raziskav, namreč razrednega, ki temelji na sistemski kritiki družbenoekonomskih odnosov. Adamič se je tematike priseljencev in migrantskega dela lotil s številnimi študijskimi potovanji, obiski arhivov in knjižnic, terenskimi raziskavami, množičnimi anketami in globinskimi intervjuji, z njihovimi rezultati pa je seznanjal javnost z neštetimi članki, predavateljskimi turnejami, radijskimi oddajami in samostojnimi knjigami o priseljenstvu. Za svoje družbeno delovanje (dvajset knjig, okoli petsto člankov in leposlovnih revialnih objav, predavanj in radijskih oddaj) je prejel več nagrad in štipendij, bil je gost ameriških predsednikov in Josipa Broza – Tita, užival je zasebno in javno podporo priznanih literatov, kot so Upton Sinclair, Sinclair Lewis, H. L. Mencken, Sherwood Anderson in F. Scott Fitzgerald. Njegova dela so prodrla v antologijo izbrane ameriške proze, med učbenike na številnih ameriških kolidžih, literaturo, ki so jo razdelili ameriškim vojakom ob vstopu ZDA v drugo svetovno vojno.

Sam se je v Moji Ameriki takole opisal: »Nedvomno sem drugačen pisatelj, kot bi bil, če ne bi bilo gospodarske depresije ali če bi začel pisati desetletje prej. Vpliv gospodarske depresije na moje mišljenje in čustvovanje je nedvomno okrepil mojo naravno držo v družbenih, ekonomskih, političnih in kulturnih temah ter v njihovi obravnavi. […] Želim pisati; morda gre za to, da moram pisati; a ne le pisati, biti pisatelj … Želim biti, želim nekaj narediti, želim se razdajati za nekaj.«

rojen kot Theodor Ludwig Wiesengrund, (1903 – 1969) je bil nemški filozof, muzikolog in socialni teoretik. Bil je vodilni član frankfurtske šole kritične teorije, katere delo je povezano z misleci, kot so Ernst Bloch, Walter Benjamin, Max Horkheimer, Erich Fromm in Herbert Marcuse, za katere so bila dela Sigmunda Freuda, Karla Marxa in G. W. F. Hegla bistvena za kritiko moderne družbe. Kot kritik fašizma in tistega, kar je imenoval kulturna industrija, so njegova dela, kot so Dialektika razsvetljenstva (1947), Minima Moralia (1951) in Negativna dialektika (1966), močno vplivala na evropsko novo levico.

Louis Pierre Althusser (1918-1990) je bil francoski marksistični filozof, ki je študiral na École Normale Supérieure v Parizu, kjer je kasneje postal profesor filozofije. Althusser je bil dolgoletni član in včasih tudi ostri kritik Francoske komunistične partije. Njegove trditve in teze so bile usmerjene proti grožnjam, ki so po njegovem mnenju ogrožale teoretične temelje marksizma. Te so vključevale vpliv empirizma na marksistično teorijo, humanistične in reformistične usmeritve, ki so se manifestirale kot razkol v evropskih komunističnih strankah, ter problem kulta osebnosti in ideologije. Althusser je pogosto označen kot strukturni marksist, čeprav njegov odnos do drugih šol francoskega strukturalizma ni preprost in je bil kritičen do mnogih vidikov strukturalizma. Kasneje se je opisal kot socialni anarhist.

Samir Amin (1931-2018) je doktoriral iz politične ekonomije v Parizu. Poleg različnih političnih in gospodarskih funkcij v Egiptu je bil svetovalec malijskega ministrstva za razvoj, direktor Afriškega inštituta za gospodarski razvoj in načrtovanje, obenem pa je predaval na uni-verzah v Poitiersu, Dakarju in Parizu. Bil je direktor Inštituta Združenih narodov za šolanje in raziskovanje v Dakarju in predsednik Svetovnega foruma za alternative. Objavil je več kot trideset znanstvenih monografij, v katerih s pomočjo kritične teorije analizira sodobni globalni kapitalizem in zgodovino družbenih formacij.

Perry Anderson (1938) je mednarodno priznani britanski zgodovinar in publicist, zaslužni profesor zgodovine in sociologije na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu (UCLA); v osemdesetih letih je poučeval na newyorški Novi šoli za družbene raziskave (NSSR), pred tem je dolgo let urejal revijo New Left Review, s katero še vedno sodeluje kot pisec in član uredništva. Med njegovimi najodmevnejšimi knjigami so Passages From Antiquity to Feudalism, Lineages of the Absolutist State, Considerations on Western Marxism, Arguments within English Marxism, In the Tracks of Historical Materialism, A Zone of Engagement, The Origins of Postmodernity, Spectrum: From Right to Left in the World of Ideas, The New Old World, The Indian Ideology ter najnovejša American Foreign Policy and Its Thinkers.

Joseph Andras (1984) je bil za roman Rane naših bratov nagrajen s prestižno Goncourtovo nagrado za najboljši knjižni prvenec leta 2016, a je nagrado zavrnil, ker z njo ni hotel prispevati k instrumentalizaciji tematike, ki jo obravnava v knjigi, tekmovalnost pa nasprotuje načelom, za katera se zavzema. Septembra 2018 je izdal svoj drugi roman Kanaky. V njem nadaljuje prikaz bojev proti kolonializmu, posveča ga staroselskemu ljudstvu Kanak v Novi Kaledoniji.

Foto: Rezvan S.

Giovanni Arrighi (1937-2009), eden največjih strokovnjakov za analizo svetovnega sistema in zgodovinsko sociologijo, je bil profesor sociologije na Univerzi Johns Hopkins, zda; leta 1979 se je pridružil Imannuelu Wallersteinu in Terenceu Hopkinsu na Centru Fernanda Braudela Univerze Binghamton, ki je postal središče svetovnosistemske teorije. Med njegova najvplivnejša dela sodijo Adam Smith in Beijing, The Geometry of Imperialism in (v soavtorstvu z Beverly Silver), Chaos and Governance in the Modern World System.

Preden je leta 2024 prišla na Univerzo v Bostonu, je Cinzia Arruzza poučevala na New School for Social Research v New Yorku. Bila je tudi gostujoča profesorica na svoji alma mater – Univerzi Tor Vergata v Rimu, na Univerzi Piemonte Orientale in na Univerzi La Sapienza v Rimu. Prejela je dve štipendiji fundacije Alexander von Humboldt, obe na Univerzi v Bonnu.

Je avtorica knjig o zgodovini antične filozofije (A Wolf in the City. Tyranny and the Tyrant in Plato’s Republic, Plotinus. Ennead II 5. On What is Potentially and What Actually,  Les Mésaventures de la théodicée. Plotin, Origène et Grégoire de Nysse, Brepols 2011) in feministične teorije (z Tithi Bhattacharya in Nancy Fraser, Feminism for the 99%. A Manifesto, z Lidio Cirillo, Storia delle storie del femminismo, Nevarna razmerja, Poroke in razveze marksizma in feminizma)

Alenka Auersperger  (Novo mesto, 1942) je literarna zgodovinarka, publicistka, scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Po študiju primerjalne književnosti se je začela ukvarjati z raziskovalnim novinarstvom, ki se mu je pozneje povsem posvetila. Njen opus obsega več kot petdeset televizijskih dokumentarcev. Za nekatere je prejela priznanja zlati ekran, plaketo Josipa Miškovića – Brace, Župančičevo nagrado, nagrado za trajni prispevek k jugoslovanski kinematografiji v Beogradu, diplomo na EKO festivalu v Ostravi. Je tudi avtorica treh monografskih publikacij – Kitajski zapiski, Popotni kronogrami, Iskalci grala – in številnih krajših zapisov. V ospredju njenega raziskovanja je vselej družbena stvarnost, prikazana skozi življenjske zgodbe in občutja ljudi. Zanimali so jo delavci in delavke, junaki in junakinje, ki so si s svojimi rokami pridobili sloves in ostali zvesti svojim idealom. Kritično se je približala socialnemu obrobju in utirala pot pogumnejši obravnavi manj prepoznavnih skupin. Življenjsko pa tudi literarno jo je obogatilo bivanje na Kitajskem v času študentskega gibanja na Tiananmenu maja in junija 1989 ter v času družbene preobrazbe na Madžarskem med letoma 1989 in 1991. Spoznanja o državah in narodih ter razmerjih med njimi v preteklosti in sedanjosti so poglobila njeno zanimanje za manjšine, s čimer se ukvarja zadnjih dvajset let, zlasti s problematiko nemške manjšine.

(roj. 1977) je magistra sociologije, zaposlena na Mirovnem inštitutu v Ljubljani. Zanimajo jo predvsem teme, vezane na družbeni aktivizem in alternativno kulturo. Njeno diplomsko delo o pojavu skvoterstva v Sloveniji je bilo nagrajeno s Prešernovo nagrado, proučevala je videoaktivizem, z Dunjo Danial je soavtorica dokumentarnega filma Odpadki druge generacije – po stopinjah nekega punka. Organizira tudi koncerte in druge kulturne dejavnosti. Od leta 1998 večino prostega časa posveča AKC Metelkova mestu, predvsem klubu Gromka.

(r. leta 1937 v Maroku), profesor filozofije na École normale supérieure in Collège international de philosophie v Parizu, je avtor, ki se uvršča med najodmevnejše in najpomembnejše sodobne francoske filozofe; objavlja tudi romane, drame in politične eseje. V začetku šestdesetih let je bil aktivist levega krila združene socialistične stranke (PSU), zavzemal se je za dekolonizacijo Alžirije, leta 1967 se je pridružil študijski skupini Louisa Althusserja in zlasti leta 68 postal dejaven v različnih komunističnih in maoističnih skupinah. V slovenščini so do zdaj med drugim izšla njegova dela Mali priročnik o inestetiki (2004), Ali je mogoče misliti politiko? / Manifest za filozofijo (2004), 20. stoletje (2005) in Pogoji (2006).

foto: Piero Chiussi

(roj. 1942) francoski politični filozof je bil do leta 2002 profesor politične teorije, filozofije in morale na Univerzi Pariz X Nanterre, od tedaj predava na kalifornijski Univerzi Irvine. Balibar je objavil več kot 20 samostojnih knjig, od katerih so v slovenščino prevedene: Marxova filozofija (2002), Strah pred množicami (2004) in Lockova iznajdba zavesti (2006), omenimo pa še njegov prispevek v zborniku Ideologija in estetski učinek (1980). Njegova dela so prevedena v številne svetovne jezike, v znanstvenih krogih je znan tudi kot ustanovitelj in sourednik zbirke Pratiques Theoriques ter prevajalec Locka, Wittgensteina, Negrija v francoski jezik.

Malcolm Barnard, dr. filozofije in sociologije, je profesor na Visoki šoli za umetnost in dizajn britanske univerze Derby ter pisec študij in knjig s področja vizualne kulture, medijev, filozofije in sociologije kulture ter dizajna. V knjigi Moda kot sporazumevanje predstavi modo in oblačenje kot načina, na kakršna sporočamo svojo pripadnost razredu in spolu, in pokaže, kako modo in oblačenje razumeti kot moderna in postmoderna pojava. Teoretsko se v svojih delih opira zlasti na dognanja Georga Simmla, Jacquesa Derridaja, Jeana Baudrillarda in Fredrica Jamesona ter na novejše interpretacije vizualne umetnosti in kulture. Pogosto citirani sta zlasti njegovi deli Art, Design and Visual Culture. An Introduction (1998) in Approaches to understand Visual Culture (2001).

Branko Bembič (r. 1977) je ekonomist in filozof, doktorski študent sociologije ter nekdanji član programskega odbora Delavsko-punkerske univerze, kasneje preoblikovane v Inštitut za delavske študije.

(1962, Weimar) je nemško-švicarska pisateljica in dramatičarka z bogatim literarnim in gledališkim opusom, ki obsega štirinajst romanov, petindvajset dram ter številne radijske igre, kratko prozo in eseje. V Hamburgu je študirala oceanografijo in politologijo, krajša družbenokritična besedila in kolumne objavlja v revijah. Živi v Zürichu, kjer od leta 2013 poučuje dramaturgijo na visoki šoli za umetnost.
Veliko njenih del je bilo prevedenih in uprizorjenih, tudi romaneskni prvenec Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha, ki je izšel leta 1997 pri založbi Reclam. Kritiki so ga ocenili kot novi glas mlade, razočarane generacije in kot izostreno opazovanje družbe. Preveden je bil v deset jezikov in je del učnih programov. Sledili so mu romani Amerika, Gold (Zlato), Das Unerfreuliche zuerst: Herrengeschichten (Najprej nerazveseljivo: zgodbe moških), Ende gut (Konec dober), Die Fahrt (Vožnja), Der Mann schläft (Moški spi), Vielen Dank für das Leben (Hvala lepa za življenje) in drugi.

Avtorico pogosto opisujejo kot neusmiljeno in provokativno, zato sta scenaristka Wildtrud Baier in režiserka Sigrun Köhler leta 2015 pripravili piker dokumentarec Wer hat Angst vor Sibylle Berg? (Kdo se boji Sibylle Berg?). Primerjajo jo tudi s Kurtom Vonnegutom, Brettom Eastonom Ellisom, Michelom Houellebecqom in Willom Selfom. V njenih delih prevladuje rezek, groteskno hrepenenjski humor, s katerim brez vsakršnega patosa in moraliziranja slika življenje in smrt, strah in sovraštvo, atavistične družbene vloge, potrebo svojih junakov in junakinj, da bi iz puhlega vsakdana rešili ljubezen, pogosto označeno kot trapasto romantično. Njena dela so že od devetdesetih let nepogrešljiva na nemških odrih, uveljavila so jo kot ikonično figuro nemških subkultur in tudi umetniških skupnosti drugod v Evropi. Pri njihovem uprizarjanju in branju avtorica tesno sodeluje z igralci in drugimi umetniki ter režiserji, denimo z Niklausom Helblingom, Haskom Webrom, od leta 2013 z berlinskim gledališčem Maksima Gorkega in režiserjem Sebastianom Nüblingom. Za svoje delo je prejela številna priznanja, med drugimi literarno nagrado mesta Marburg za roman Amerika, nagrado Nemškega združenja za vojake in civiliste, oslepele v vojni, in sicer za radijsko igro Und jetzt: Die Welt! (In zdaj: svet!), ki jo je revija Theater heute izbrala za najboljše dramsko delo leta 2014; za najboljšo berlinsko in potsdamsko uprizoritev leta 2015 je njena drama Und dann kam Mirna (In prišla je Mirna) prejela nagrado Friedricha Lufta, med najnovejšimi pa omenimo nagrado Else Lasker Schüler za dramatičarko leta 2016, ki jo je avtorica prejela za svoj celotni dramski opus, Nestroyevo nagrado Dunajskega gledališkega združenja za najboljšo dramo leta 2019: Hass-Triptychon – Wege aus der Krise (Triptih sovraštva – poti iz krize) ter švicarsko nagrado za knjigo leta 2019, ki je bila dodeljena avtoričinemu najnovejšemu romanu GRM: Brainfuck – o štirih mladih v družbeno razklanem Združenem kraljestvu, v katerem je prevzela nadzor umetna inteligenca.

Foto: Joseph Strauch

Stephen Bertman je doktoriral iz grške in latinske književnosti na Univerzi Columbia. Ob posameznih člankih in poglavjih iz klasične in bližnjevzhodne zgodovine in misli je napisal samostojne knjige: Art and the Romans, Dorways through time in The handbook to life in Ancient Mesopotamia.

Alain Bihr, rojen leta 1950, je francoski sociolog. Je docent sociologije na Univerzi Haute-Alsace, nato pa profesor na Univerzi Franche-Comté. Njegovo delo se osredotoča predvsem na socialno pravičnost, neenakosti v širšem smislu, skrajno desnico in kapitalizem.

(1885-1977), nemški filozof. Njegova prva knjiga Duh utopije (1918) predstavlja eno temeljnih teorij koncepta utopije v luči heglovsko-marksistične tradicije in je pomembno vplivala na vrsto sodobnikov, med njimi W. Benjamina in T. Adorna. Bil je izraziti protifašist in tudi zaradi dela Dediščina tega časa (1935) je moral zapustiti Nemčijo. Njegovo delo zaznamuje poglobljena analiza zahodne kulture, politike in družbe. Za avtorjevi življenjsko delo velja knjiga Princip upanje (1954-1959).

(1886–1944) je eden vodilnih francoskih zgodovinarjev, medievalist in soustanovitelj analovske šole, humanist, ki je temeljito prevetril francosko in svetovno zgodovinopisje. Zaradi vojaških zaslug (v prvi svetovni vojni je bil večkrat odlikovan) in domoljubja, ki ga je čutil do Francije, je bil sprva izvzet iz protijudovskih zakonov vichyjske vlade. Dopuščeno mu je bilo predavati še naprej, do leta 1936 na strasbourški univerzi, nato pa na sorbonski. Leta 1939, že v letih in oče šestih otrok, je znova vstopil v francosko vojsko in bil kot častnik za zveze z britanskimi silami priča francoskemu padcu leta 1940. Svojo kritiko tega poraza in tedanje francoske mentalitete je zapisal v dokumentarno-memoarski knjižici Nenavadni poraz, ki je izšla po njegovi smrti (leta 1944 ga je aretirala vichyjska policija, ga predala gestapu, ki ga je po mučenju usmrtil). Med njegovimi znamenitimi študijami o epistemologiji v zgodovinopisju ter na področju politične in socialne zgodovine so še Méthodologie Historique, Les Rois Thaumaturges: étude sur le caractère surnaturel attribué à la puissance royale, particulièrement en France et en Angleterre (njegova doktorska disertacija), Les Caractères originaux de l’histoire rurale française, La Société féodale ter še ena knjiga – apel, ki je izšla posthumno, Apologie pour l’histoire; ou, métier d’historien (v slovenskem prevodu pod naslovom Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic). S svojim angažiranim pristopom k zgodovinopisju in humanistiki, poudarjanjem, da je zadnja instanca vseh dogajanj in abstrakcij človek in njegova vest, je postal vzor v angažiranem zgodovinopisju.