O obstoju spola

Razmislek o novem pogledu na spol

Kajsa Ekis Ekman

Prevod in spremna beseda: Mojca Dobnikar
Naslovnica: Samira Kentrić

Kaj danes pomenijo ženska, moški, družbeni spol, biološki spol, družbenospolna enakost, človekove pravice? Spolni binarizem naj bi bil v dosedanjih feminističnih družbenih bojih večinoma presežen ali vsaj ozaveščen, a se danes soočamo z neopatriarhalnim udarcem, ki spodnaša tla ženskemu gibanju z novo izrabo, in sicer »trans« vprašanja, ki ga spreminja v ideologem za svojo manipulacijo.

Temeljno kritično delo švedske feministke in neodvisne raziskovalke na področju študijev spola daje odličen vpogled v razvoj domnevno naprednega pristopa k vprašanju doživljanja spola. Svojo analizo avtorica ilustrira z obilico primerov z vsega sveta in z najrazličnejših področij – od medicine, športa in socialnega dela prek šolstva in založništva do zakonodaje in mednarodnih dokumentov.

Med drugim poudarja: »Ko orodje ne deluje več, ga po navadi zavržemo. Beseda ‘ženska’ na začetku 21. stoletja ni postala le nedelujoče orodje patriarhata, temveč je postala nevarna, saj je pristala v rokah odpora. Zato jo je bilo treba narediti za neškodljivo. Zdaj poteka jezikovna vojna z drobljenjem, trganjem in razkosavanjem besede na koščke, njenim reduciranjem na dele telesa, spreminjanjem njenega pomena v njeno nasprotje, dodajanjem predpon, označevanjem za problematično, sramotenjem tistih, ki jo uporabljajo, in oporekanjem njeni pravici do obstoja. Namen te vojne je onemogočiti govor o ženskah in sploh njihov obstoj na način političnega subjekta. To ni posledica zavestne zarote – je organski proces, ki obnavlja izgubljeno moč moške nadvlade in ki ne bi imel učinka, če ne bi bil interpretiran kot progresiven. V kolektivni zavesti so napredek, človekove pravice in vključevanje postali sinonimi za ukinitev besede ‘ženska’. To ima le zelo malo opraviti s ‘trans’ vprašanjem. Transosebe so se znašle v vlogi orodja za upravičevanje neopatriarhalnega protiudarca, ki spodnaša tla ženskemu gibanju, tako da odpravlja njegov osrednji pojem.«

Velika odlika knjige je avtoričino povezovanje družboslovja in naravoslovja, feminizma in sodobnih družbenih razprav s politično ekonomijo in širšim družbenozgodovinskim pogledom.

Prav širši pogled utemeljuje tudi prevajalka in feministka Mojca Dobnikar v svoji spremni besedi: »So transženske – ženske in transmoški – moški? Vprašanje je filozofsko, obdelujejo pa ga s krampom. S krampom – s silo, prisilo, nasiljem – se vprašanj radi lotevajo tisti, ki imajo družbeno premoč, kot nazorno kažejo aktualni primeri ameriškega, madžarskega in drugih protiprebujenskih predsednikov ter njihovih oprod. Udarci vedno najprej zadenejo tiste, ki ne poznajo drugega kot družbeno nemoč in se premôči pogosto lahko uprejo zgolj s svojim telesom. Prej ali slej pa se tarča raztegne tudi čez vse druge. Toda ob vprašanju, ki ga obravnava knjiga O pomenu spola švedske avtorice Kajse Ekis Ekman, sta se še pred časom sedanjega pohoda protiprebujenstva najprej neposrečeno staknili premoč farmacije, socialnopsihološke dezorientiranosti, akademske ozkosti, ne-umnosti zdravstvenih sistemov in plehke ne-politike poznega kapitalizma ter nemoč majhne skupine ljudi, pri katerih je identifikacija z družbenim spolom (imenovana tudi psihološki spol) po spletu okoliščin pristala na povsem drugem koncu spektra kot njihov biološki spol. Ko je pred približno dvema desetletjema prišlo do tega stika, ki mu je hitro sledil vse pretesen spoj, se je kramp znašel v rokah nekaterih družbenih skupin, ki v procesih 20. stoletja do njega niso imele dostopa ali pa so se mu zavestno odrekale. In zagovorniki pravic teh skupin so najbolj udarili po svojem najbližjem zavezniku – feminizmu. (…)

Feministične analize so razgalile eno ključnih oblik družbene neenakosti in prisile, ki se prek bolj ali manj predpisanih spolnih identitet, načinov življenja, primernih opravil itd. izvaja nad vsem prebivalstvom. Zakonodajne politike, ki sledijo politikam transspolnosti, zanikajo pomen takšnih analiz in obstoj takšnih neenakosti in prisil, s spodbujanjem prilagajanja teles stereotipnim spolnim identitetam in omogočanjem pravne samoidentifikacije pa te družbene prisile celo utrjujejo. Zato jih je treba razumeti kot obračun s feminizmom, kot sredstvo za utišanje feminizma, zlasti za omrtvičenje radikalnega feminizma. Naslednji korak, ki ponekod že poteka, je seveda opuščanje ukrepov proti diskriminaciji na podlagi (ženskega) spola. (…)

Tri desetletja in pol po filozofskem zmehčanju zareze med biološkim in družbenim spolom moramo torej žal ugotoviti, da se obeti izginjanja družbenospolnih prisil niso izpolnili, nasprotno, prisile se utrjujejo. Za to gotovo niso krive zgolj radikalne politike transspolnosti ali transspolni aktivizem niti ne zgolj desničarske politike, sodelovalo je še veliko drugih družbenih procesov. V vsakem primeru pa postaja očitno, da se je doba liberalnega (trans)feminizma s pohodom protiprebujenstva izpela. Treba se bo vrniti h koreninam. Med drugim k radikalnemu feminizmu.«

Švedski izvirnik: Om könets existens: tankar om den nya synen på kön (Stockholm: Bokförlaget Polaris, 2021). Ang. izd.: On the Meaning of Sex: Thoughts about the new Definition of Woman (Melbourne: Spinifex Press, 2023).

448 strani, mehka vezava

ISBN 978-961-7227-15-4