Koča Popović, Beležke ob vojskovanju (1. del) 1. aprila, 2025

MILOŠ VUKSANOVIĆ

Namesto predgovora

Koča Popović je o našem narodnoosvobodilnem boju objavil le nekaj člankov v času vojne ali takoj po njej, a šele v petem desetletju miru je dovolil, ne prav z lahkim srcem, da iz rokopisov, ki so nastali med letoma 1941 in 1945, objavimo nekaj malega od tega, kar se je po vojni preselilo iz njegove poveljniške torbice v arhivske predale. Kakor skozi okensko špranjo predstavljamo vsaj del teh zapiskov z naslovom Beležke ob vojskovanju, ki obsegajo vojni Dnevnik, Beležnico in nekaj drugih beležk. Preostali, mnogo večji del gradiva – kajti ni prenehal pisati – je bil kot volilo namenjen Arhivu mesta Beograd.
Koča je začel pisati Dnevnik 19. decembra 1941 in ga je pisal vse do 6. marca 1945 v obliki sheme v majhen črtani notes velikosti 10 × 6,5 cm, v francoščini in kakšno besedo v srbohrvaščini. Na prvi strani je naslov: Itinéraire de la 1. brigade (Maršruta 1. brigade), na levi polovici strani: Arrivées (prihodi), na desni pa: Départs (odhodi). Pod tema naslovoma je vpisoval imena mest ali območij, na katera je prispel ali s katerih je odhajal. Po sredini lista je pisal datume, potem pa približni čas odhoda ali prihoda. Ob nekaterih datumih je na kratko zabeležil tudi kak pomemben dogodek, denimo: la bataille (boj), attaquons (napadamo),
toute la nuit (vso noč), neige (sneg) ali v srbohrvaščini: padec Zvornika. Tak Dnevnik nepremagljivo vzbuja občutek, da ga je avtor pisal za poznejšo rabo, kot opomnik za podrobnejšo obdelavo dogodkov. V njem je natančno zabeležil 468 maršev, od tega 192 nočnih in 32 daljših od 50 kilometrov. In v tej množici podatkov je le en datum podčrtal: 9. VI. 1943, dan odhoda v preboj sovražnega obroča na Zelengori – na Balinovcu, »najpomembnejši dan v naši narodnoosvobodilni vojni«, kakor je pozneje zapisal.

Koča je dovolil, da Dnevnika ne priredimo po shemi, hotel pa je, da strogo spoštujemo njegovo točnost. Prav tako je dovolil, da oznake za čas, pisane okrajšano, prvič prevedemo po pomenu v Dnevniku in jih potem stalno pišemo v srbohrvaščini: avant l’aube (pred zoro), à l’aube (ob zori), matin (zjutraj), midi (opoldne), après midi (popoldne), soir (zvečer), nuit (ponoči), minuit (opolnoči).
Beležnico je začel pisati konec leta 1942, prav v času, ko je odšel iz 1. proletarske brigade za komandanta 1. proletarske divizije. Ta koincidenca ni naključna. Življenje v brigadi je bilo vsebinsko, dinamično, raznovrstno in od starešin je zahtevalo popolno angažiranost. Ob odhodu na novo dolžnost, nekoliko dalje od strelskih črt in jarkov, nekoliko stran od neposrednega stika z borci, za katere je vedno skrbel in jih imel rad iz vsega srca – jurišnike, bombaše, puškomitraljezce, komandirje in politične komisarje in nadvse vélike tovariše 1. proletarske brigade –, je nemara začutil, da lahko in mora pisati tudi o njih, ter še o čem, kar ni le vojna.

Beležnica je manjši karirasti blok, velikosti 20 × 12 cm, s 75 listi. Skupaj je popisal 147 skrbno označenih strani. Na mnogih mestih je del besedila prečrtal ali odtrgal del lista, kar je takole pojasnil: to ni bilo lepo rečeno. Pisal je z nalivnim peresom, nekatere strani, napisane s svinčnikom, je pozneje »prepisal« s črnilom. Beležnico je pisal v srbohrvaščini in francoščini, redkeje v angleščini, ruščini, nemščini in španščini. Zavedati se moramo, da je Koča bilingvist, da se je najprej naučil pisati v francoščini, šele potem v srbščini. Pravi, da mu je bilo vedno lažje pisati v francoščini kot v srbohrvaščini. To se v Beležnici tudi čuti.
Besedilo v ruščini je pisal fonetično, v latinici (!), in izrazil je željo, da tako ostane tudi v knjigi.

Vsa besedila, napisana v tujih jezikih in prevedena, je avtoriziral. Poleg tega je vztrajal, da njegovo besedilo prenesemo avtentično, najprej v tujem jeziku, potem v prevodu. Prevodi besedil, ki jih je pisal v tujem jeziku, so v oglatih oklepajih ali v opombi. Beležnica vsebuje opise ljudi, krajev in zanimivih dogodkov, premišljevanje o mnogih problemih, spomine, doživetja, nekaj malega o vojni, zlasti po prestopu v Srbijo, in misli, posvečene veliki avtorjevi ljubezni.

Poleg Beležnice nam je dal tudi nekaj posebnih zapiskov – o načelniku vrhovnega štaba, Sutjeski, vojni, vojaških pravilih –, osebne opomnike in podobno.
Beležnica je bila napisana po tedanjem pravopisu, kar smo pretežno ohranili, samo ponekod smo morali intervenirati. V besedilu je več okrajšav, dopolnitve so posebej označene z oglatimi oklepaji.
Vsebina Beležnice, Dnevnika in posebnih zapiskov je zelo raznovrstna, vsi trije deli, posamezno ali skupaj, ne sestavljajo edinstvene celote. Ker ni kontinuitete dogajanja, tega ne bi mogli predstaviti v knjižni obliki, zato smo po dogovoru z avtorjem sestavili skupno osnovo, vezi, in ponekod dodali pojasnila. Izbrani naslov Beležke ob vojskovanju nakazuje, da smo za osnovo kompozicije vzeli Kočevo vojskovanje in v to časovno zaporedje vgradili Dnevnik, Beležnico in posebne zapiske s komentarji.

Poveljevanje Koče Popovića je značilno zlasti v obdobju, ko je bil komandant 1. proletarske brigade, ko so se šele učili veščine poveljevanja, ko se je učila brigada in so se drugi učili od nje. Okoliščina, da je bila brigada neposredno podrejena vrhovnemu štabu oziroma vrhovnemu komandantu, je vplivala na posebnosti v njenem delu, zlasti v delu njenega štaba. V takem položaju se je Koča kot njen komandant boril za njen uspeh in razvoj, in seveda za svoje razumevanje njene vloge in načina delovanja. Zato se vsi dokumenti, zlasti pa poročila iz prvega leta boja, precej razlikujejo od poznejših dokumentov.
V njih je poleg podatkov o bojnih dejavnostih še več ocen situacij, predlogov, navodil o poveljevanju brigadi, kritik in podobnih reči.

Da ne bi »ubili duha« Beležnice, smo si pri izbiranju dokumentov kar se da prizadevali zajeti tiste, ki jih je napisal ali podpisal Koča sam in ki po vsebini niso bili »preveč vojaški«. Izbrali smo prav tiste, ki so po naši presoji neizogibni in naravno pristajajo vsebini Beležnice. Zaradi vsega tega je razumljivo, da so bili nujni komentarji. Ločijo se po posebnem slogu ali kot pojasnilo v opombah. Čeprav naša namera ni bila izdati
znanstveno delo, smo v opombe vnesli tudi vire dokumentov, in sicer zaradi pomena njihove vsebine ali ker so zdaj prvič objavljeni.

V avtorjevem rokopisu je kakšna okrajšava, neidentificirana oseba, težje dojeta ali osamljena misel ali pa težje razumljiva metafora. Če smo v takih primerih posegli v besedilo, smo to tudi označili. Da se v besedilu veliko govori o Koči, pa sta »kriva« vojna in tisto, kar je Koča v njej uresničil kot komandant in vojaški mislec izjemne intelektualne moči in jasnovidnosti.

Ob branju in spremljanju bogastva tematik, načina izražanja in mišljenja Koče Popovića bo verjetno marsikateri bralec obžaloval, da Koča ni objavil še kaj od tistega, kar je zapisal.

Celotno besedilo je objavljeno v reviji Borec 760-762