KITAJSKA 16. februarja, 2025
LEA KUHAR, ARNE KUŠEJ
SOCIALIZEM S KITAJSKIMI ZNAČILNOSTMI
(Uvodnik)
V letošnjem letu je Ljudska republika Kitajska praznovala dve veliki obletnici: stoletnico Komunistične partije (KPK) in sedemdeseto obletnico ljudske republike, potekal pa je tudi dvajseti kongres KPK. Kongres sicer poteka vsako peto leto, vendar je bil letošnji še posebej odmeven, saj je med drugim sprejel neprecedenčno odločitev. Delegati, ki so se med 16. in 22. oktobrom 2022 zbrali v Pekingu, so potrdili seznam članov Centralne komisije za disciplinski nadzor in izvolil dvajseti Centralni komite KPK. Dan po zaključku kongresa je potekalo prvo plenarno zasedanje, na katerem je novoizvoljeni centralni komite odobril članstvo v politbiroju in komiteju KPK ter odločil, da generalnemu sekretarju partije Xi Jinpingu potrdi tretji mandat. Takšna odločitev je bila v nasprotju z dosedanjo dolgoletno tradicijo KPK, po kateri je lahko imel generalni sekretar zgolj dva zaporedna mandata. Tako se je Xi zapisal v zgodovino kot prvi voditelj po Mao Zedongu s tolikšno močjo in vplivom, Kitajska pa je, kot pravi sinologinja Maja Veselič, vstopila v tretje obdobje svoje sodobne zgodovine.[1]
Prvo obdobje se je pričelo s koncem državljanske vojne leta 1949, ko je Komunistična partija na območju celinske Kitajske ustanovila Ljudsko republiko Kitajsko, vlada Ljudske narodne stranke (Kuomintang) pa se je umaknila na Tajvan. Prvega oktobra istega leta je predsednik Centralnega komiteja KPK in vodja KPK Mao Zedong razglasil ustanovitev marksistično-leninistične enopartijske države, na čelu katere je ostal vse do smrti. V času, ki ga danes poznamo kot obdobje maoizma, je bila še posebej pomembna kulturna revolucija iz leta 1966, nasilno množično družbenopolitično gibanje, s katerim je Mao hotel ohraniti kitajski komunizem, iz njega dokončno odstraniti ostanke kapitalistične in tradicionalne družbe, predvsem pa obračunati s političnimi tekmeci. Dogodki, povezani s kulturno revolucijo, so Maa dokončno povzdignili v kult osebnosti, njegov politični in filozofski vpliv pa je segel na številne konce sveta. Čeprav je leta 1969 razglasil konec kulturne revolucije, je tako imenovana Tolpa štirih, maoistična politična frakcija, ki je prišla na oblast leta 1972 in ki so jo sestavljali Jiang Qing, Zhang Chunqiao, Yao Wenhuan in Wang Hongwen, spodbujala delovanje kulturne revolucije vse do Maove smrti leta 1976.
Drugo obdobje je nastopilo leta 1978, torej dve leti po Maovi smrti, ko je oblast prevzel Deng Xiaoping in po zgledu destalinizacije Hruščova uvedel demaoizacijo Kitajske. Da bi popravil napake, ki jih je povzročila kulturna revolucija, je sprožil pekinško pomlad, ki je javnosti omogočala večjo kritiko oblasti in svobodo govora. S kritiko kulturne revolucije si je Deng pridobil tudi močno podporo javnosti. V duhu demaoizacije je pričel izvajati zgodovinski program reform in odpiranja. KPK je pod njegovim vodstvom izvedla več reform tržnega gospodarstva, ki so v osnovi obdržale politični sistem socializma, a so ga združile z gospodarskim sistemom kapitalizma. Zaradi načrtnega vzpostavljanja »socializma s kitajskimi značilnostmi«, ki je gospodarsko rast države postavil pred revolucionarne politične ideje, je Kitajska v naslednjih desetletjih po kupni moči postala ena najbolj gospodarsko razvitih držav na svetu.
Tretje obdobje sodobne Kitajske zgodovine je po mnenju Maje Veselič nastopilo s tretjim mandatom Xi Jinpinga in označuje obdobje poosebljenega totalitarizma. Če je za drugo obdobje veljal kolektivni totalitarizem, močno kolektivno vodstvo partije, je za tretje obdobje značilno ponovno kopičenje politične moči.[2] Ta ni več pogojena z meritokracijo, temveč nanjo vse bolj vpliva kapital. Za zasedenje vrhovnih položajev v partiji tako ni več potrebno večletno postopno napredovanje na podlagi delovanja v institucijah na lokalni ravni. Kot v svojem članku pokaže Chun Lin, je KPK leta 2002 v svoje vrste uradno sprejela zasebne podjetnike kot »napredne elemente v novi družbeni razslojenosti«, s čimer je njena razredna osnova doživela veliko spremembo. Skoraj vse vladne in zakonodajne službe, vključno s sekretarji strank in predstavniki narodnega ljudskega kongresa, so tako zasedli super bogataši. To je še posebej problematično, ker se znotraj tako imenovane brezrazredne družbe razredni boj ne more zares razviti. Chun Lin zato pravi, da je ena največjih in najvidnejših ironij v zgodovini kitajske komunistične vladavine prav ta, da so razredno politiko in diskurz prignali do skrajnosti v obdobju, ko je bila država skoraj brezrazredna, medtem ko so jo v obdobju intenzivne razredne polarizacije in konflikta temeljito zadušili.
Kljub opaznim razlikam s preteklo usmeritvijo je v svojem govoru na dvajsetem kongresu KPK Xi Jinping poudaril,[3] da je KPK v zadnjem desetletju pod njegovim vodstvom ostala zavezana marksizmu-leninizmu, Maovi misli, Deng Xiaopingovi teoriji, teoriji treh predstavništev[4] in znanstvenemu pogledu na razvoj socializma s kitajskimi značilnostmi. Poudaril je, da je njegova politika preteklega desetletja pripomogla k zmagi v največji bitki proti revščini v zgodovini človeštva. Iz revščine naj bi rešili 832 revnih okrožij in skoraj sto milijonov revnih podeželskih prebivalcev, med njimi pa jih je bilo preseljenih tudi več kot 9,6 milijona. Poleg tega naj bi se v zadnjem desetletju kitajski BDP povečal s 54 bilijonov na 114 bilijonov juanov in predstavlja 18,5 odstotka svetovnega gospodarstva. Kitajska je tako postala drugo največje gospodarstvo na svetu, njen BDP na prebivalca pa se je povečal z 39.800 na 81.000 juanov. Kitajska je v svetu na prvem mestu po proizvodnji žita. Zanesljivo preskrbo s hrano in energijo je zagotovila za več kot 1,4 milijarde ljudi. Število stalnih mestnih prebivalcev se je povečalo za 11,6 odstotne točke in zajema 64,7 odstotka prebivalstva.[5]
Hrbtna plat vpeljave ekonomskega liberalizma v kitajsko gospodarstvo je bila izjemna pluralizacija kitajske družbe. Najprej televizija in nato internet sta kljub vsesplošni cenzuri pripeljala svet. Na Kitajsko so pričeli prihajati tuji turisti, študentje in poslovneži, Kitajci pa so množično začeli odhajati na študij, potovanja in poslovne obiske v tujino. Sprostitev sistema hukou (notranjih potnih listov) je več sto milijonom kmetov omogočila selitev na delo v mesta. Od leta 2013 Kitajska uspešno gradi mednarodni projekt En pas – ena pot, ki vključuje tri celine, v njem pa sodeluje kar 150 držav. Kitajska ima tudi najštevilčnejše oborožene sile na svetu, ki so izjemno dobro opremljene, in je vodilna v razvoju številnih pomembnih tehnologij, vključno z umetno inteligenco. Lasti si ogromno velikih podjetij in je edino večje gospodarstvo na svetu, ki je v letu 2020 beležilo pozitivno gospodarsko rast. Ne nazadnje pa je trenutna pandemija pokazala tudi moč njenega centraliziranega državnega aparata, ki se je na podlagi strategije ničelne tolerance do novega koronavirusa uspešno spopadal tako z virusom kot z njegovimi socialno-ekonomskimi posledicami.
Ena izmed zaskrbljujočih posledic silovitega vzpona kitajske gospodarske rasti, njene tranzicije v kapitalistično usmerjeno tržno gospodarstvo in njene vse bolj vidne vloge v razmerju svetovnih velesil, pa je naraščajoče rivalstvo z Združenimi državami Amerike. Danes se v medijih veliko govori o novi hladni vojni med Ameriko in Kitajsko, češ da gre za ideološki boj med zahodno liberalno demokracijo in vzhodnim kitajskim totalitarizmom. V nasprotju s tem je Branko Marcetic pokazal, da naraščajoče rivalstvo med državama ne izvira iz ideoloških razlik, temveč iz medkapitalistične konkurence in boja za vire. To je vidno predvsem na primeru Tajvana. Bidnova administracija je na primer v začetku letošnjega oktobra uvedla velike izvozne omejitve za tehnologijo polprevodnih čipov, zaradi katerih ZDA ne bodo več dovoljevale izvoza opreme za izdelavo čipov oziroma nekaterih čipov v kitajska podjetja, še zlasti ne tistih za superračunalnike in umetno inteligenco. Po mnenju nekaterih analitikov so ukrepi tako veliki, da lahko pomenijo začetek hladne vojne med ZDA in Kitajsko.[6]
Pričujoči zvezek revije zato namenjamo prikazu čedalje pomembnejše vloge Kitajske v sodobnem svetu, tako v gospodarskem kot v ekonomskem in političnem smislu. Članki so povezani v dva sklopa. Prvi obsega prevod dveh klasičnih Maovih razprav iz leta 1937, to sta »Razprava o praksi« in »Razprava o protislovjih«. Besedili sta nastali na prelomu med obdobjem zaostrene državljanske vojne med komunisti in Kuomintangom ter drugo kitajsko-japonsko vojno. Mao, ki je v teh letih nastopal kot vodja KPK, kot tudi v vlogi vojskovodje, se v svojih filozofskih razpravah ni posvetil le komunističnemu boju ali revoluciji na splošno, temveč specifičnim potrebam vojne na Kitajskem. Besedili tako kritizirata škodljive zmote takratnih članov KPK in zagovarjata filozofske koncepte, ki poudarjajo predvsem soočenje s konkretnimi razmerami na Kitajskem in ne le z uveljavljenimi besedili ali praznimi filozofskimi abstrakcijami. Obe razpravi sta bili prvič predstavljeni v obliki predavanj na Protijaponski vojaški in politični univerzi, ki je bila štab KPK med kitajsko-japonsko vojno. Načeloma sta obravnavani kot dela ene celote, skupne eksplikacije filozofije maoizma ali maoistične variacije dialektičnega materializma.
V besedilu »O praksi« Mao predstavlja dialektičnomaterialistično razumevanje spoznavnega procesa, ki naj bi nastopalo kot opis nekaterih obstoječih spoznavnih praks – predvsem marksistične znanosti in modernega naravoslovja – in obenem kot normativna teorija ustreznega spoznavanja. Po tej spoznavni teoriji ustrezno spoznavanje ne sme slediti niti empiristom, ki se otepajo teorij in konceptov ter ostajajo pri razdrobljenem izkustvu, niti racionalistom, ki zanemarjajo empirijo; v nasprotju s tema enostranskima in napačnima pogledoma mora spoznavni proces vzpostaviti ter ohranjati vez med izkustvenim in razumskim, se neprestano gibati od enega k drugemu in nazaj. Pa vendar izkustveno in razumsko v besedilu »O praksi« ne dobita povsem enakega poudarka. Mao se vedno znova vrača k prednosti izkustva, ki ga ne razume na trpni način – kot prejemanje zunanjih informacij –, temveč kot izkustvo v kontekstu dejavnosti ali prakse: izkustveni podatki naravoslovnih znanosti tako ne izhajajo iz golega opazovanja, temveč iz eksperimentalnega poseganja v naravo; na podoben način pa izkustvena podlaga marksistične znanosti ne izhaja iz odtujenega popisovanja družbenih procesov, temveč iz aktivnega sodelovanja v razrednem ter v kontekstu takratne Kitajske tudi nacionalnem boju. Mao tako zagovarja nekonvencionalno razumevanje ustreznega ali resničnega spoznanja družbenih procesov, ki ni le skladno s politično opredeljenostjo in praktično vpetostjo v družbeno življenje, temveč odvisno od njiju.
»Razprava o protislovjih« dopolnjuje spoznavno teorijo Maove prve razprave z dialektičnomaterialistično ontologijo, ki ne poudarja le univerzalnosti protislovja, to je dejstva, da protislovja prežemajo vse naravne in družbene procese, temveč poudarja predvsem partikularnost protislovij, torej njihovo raznolikost in njihove specifične medsebojne odnose, ki pa ne morejo biti odkriti brez praktične in izkustvene vpetosti v konkretne situacije. Tako je Maova druga razprava res razprava o protislovjih in ne le o protislovju. Na področju družbenega življenja in političnega delovanja Maa zanima mnoštvo trenj in konfliktov, kako se seznaniti z njihovo razporeditvijo in kako jih razrešiti z ustreznimi, partikularnimi taktikami, strategijami ali metodami. Za ta namen uvede nove pojme v stari repertoar dialektičnega materializma, to sta razliki med »temeljnimi« in »netemeljnimi« ter med »antagonističnimi« in »neantagonističnimi« protislovji. Prva pojmovna ločnica opisuje (dominantno ali odvisno) razmerje med protislovji znotraj specifične družbene ureditve, medtem ko druga njihovo trenutno (relativno umirjeno ali eksplozivno) stanje. Ti pojmi naj bi razgibali marksistično ontologijo in jo obenem približali vsakodnevnemu odločanju, načrtovanju in napredovanju kitajske revolucionarne prakse.
Drugi tematski sklop pa predstavljajo članki, ki so nastali na podlagi letošnjega cikla predavanj Inštituta za delavske študije na temo Kitajske. Zbrana so bila besedila šestih avtorjev, ki obravnavajo raznolike probleme, povezane z moderno in sodobno Kitajsko.
Prispevek Jane Rošker »He Zhen in dekolonizacija feminizma« obravnava pomembno, a malo znano figuro iz zgodovine kitajskega anarhizma in feminizma, tj. avtorico besedila »O vprašanju ženske osamosvojitve«, He Zhen (živela je približno med letoma 1884 in 1920), ki je nasprotovala zahodnemu liberalnemu pristopu k emancipaciji žensk. Nasproti gibanju sufražetk in zahtevam po vključevanju žensk v sistem kapitalističnega izkoriščanja, kar predstavlja svojevrstno obliko patriarhata, je He Zhen zahtevala socialistično emancipacijo žensk, z zmago delavskega razreda nad kapitalizmom. Jana Rošker ta prizadevanja umešča v razlike med »ženskim vprašanjem« v različnih družbenih kontekstih, s tem pa se upira statičnim ali esencialističnim razumevanjem patriarhata, feminizma ali ženske emancipacije.
Prispevka Rostje Močnika in Chun Lin obravnavata sodobni razredni boj na Kitajskem. Na različne načine se posvečata stanju in problemom delavstva po reformah Deng Xiaopinga. Prispevek Rostje Močnika »Kitajsko delavstvo in njegov odnos do položaja kitajske v svetovnem kapitalističnem sistemu« se osredotoča na problem stavk in protestov na Kitajskem, na njihove družbenozgodovinske pogoje in ovire ter na odnos kitajskih lokalnih in centralnih oblasti do različnih primerov delavskih uporov. Močnik s pomočjo teorije Samirja Amina pokaže, kako je kitajski razdružitvi od svetovnega kapitalističnega sistema v obdobju Maovega socializma sledila regulirana ponovna pridružitev pod vodstvom Deng Xiaopinga. Pridružitev je vodila do razvoja tujega kapitala na Kitajskem, do intenzivnejšega izkoriščanja delavcev, večje fragmentacije in tekmovanja med delavci ter razvoja tako imenovane »lebdeče delovne sile«, nizkocenovne delovne sile, ki je prišla s podeželja v industrijsko razvita obalna območja. Sodobni protesti in stavke delavcev na Kitajskem, ki kljubujejo tem razmeram, se pogosto ne zadovoljijo z zahtevo po upoštevanju obstoječih pravic, temveč imajo ofenzivni značaj: zahtevajo boljše delovne pogoje, višje plače in podobno. Močnik v svojem prispevku tako sledi dvojnemu procesu proletarizacije na Kitajskem: razvoju objektivnih pogojev kapitalističnega izkoriščanja na eni strani in razvoju subjektivnih pogojev razredne zavesti na drugi.
Chun Lin v svojem prispevku »Jezik razreda na Kitajskem« prav tako opozarja na vzpon kapitalizma na Kitajskem, obenem pa izpostavlja, kako se kitajska država še vedno sklicuje na uveljavljeno socialistično tradicijo in se zato predstavlja kot socialistična država. Po mnenju Lin to ni prednost, temveč eden izmed razlogov za relativno šibkost delavskih gibanj na Kitajskem.
Aleksander Matković se v prispevku »Nesvobodno delo od Hanoja do Beograda: kitajske naložbe in napotitev delovne sile na primeru 750 delavcev iz Vietnama« dotakne še enega vidika razvoja kapitalizma na Kitajskem, to je razvoja agencijskega dela in pošiljanja delavcev v tujino. Po splošnem pregledu problematike se osredotoča na napotitev delovne sile v Srbijo, kar je opaziti tako v primeru kitajskih delavcev v rudniku bakra in zlata v mestu Bor kot tudi v primeru 750 vietnamskih delavcev v Zrenjaninu. Slednji so bili najeti za gradnjo prve kitajske tovarne pnevmatik v Evropi, ki je v lasti kitajskega zasebnega podjetja Linglong. Matkovićev prispevek obravnava odnos med kitajskimi naložbami in uporabo napotene delovne sile, predvsem pa izpostavlja zlorabe in pomanjkljivost učinkovitih regulacij na področju napotenega dela. Kot je videti iz primera vietnamskih delavcev, so delovne in življenjske razmere napotenih delavcev tudi po liberalnih merilih zlahka kategorizirane kot »nesvobodno delo«.
Prispevek Kjelda Erika Brødsgaarda »Kitajski model upravljanja pod vodstvom partije ali kako razložiti kitajsko uganko« pa se osredotoča na kitajski politični sistem in predvsem na odnos med komunistično partijo in vlado, ki naj bi bil tudi odgovor na uganko kitajske gospodarske rasti v zadnjih desetletjih. Avtor oriše Dengov poskus ločitve partije in vlade ter profesionalizacije upravljanja z vzpostavitvijo meritornega sistema javnih uslužbencev, delovanje partijsko-vladnega obojestranskega sistema upravljanja, ki naj bi omogočil izjemno gospodarsko rast v devetdesetih letih in v začetku tretjega tisočletja, ter odpravo ločitve med partijo in vlado, ki pomeni ponovno uveljavitev vladavine partije, in sicer pod Xi Jinpingom.
Nazadnje se prispevek »Od Plinija do Pompea: zgodovina predstav o Kitajski in njihovo poustvarjanje v dobi množičnih medijev«, ki ga je pripravil Božidar Kolar, osredotoča na probleme zavajajočega ali zmotnega poročanja o Kitajski na Zahodu. Avtor proučuje načine poročanja o Kitajski, funkcijo medijev ter odnos med dezinformacijami in političnoekonomskimi interesi. Zaradi posebne razširjenosti dezinformacij v poročanju o mednarodni politiki poziva k oblikovanju »tehnologije kritičnega branja«, s katero si lahko pomagamo do zanesljivih podatkov. Vsaka upravičena kritika Kitajske mora temeljiti na tovrstnih – razčlenjenih ali prečiščenih – podatkih.
[1] Maja Veselič, »Kitajska zdaj vstopa v tretje obdobje svoje sodobne zgodovine«, intervju, Radio Slovenija, 1. program, 2. 11. 2022, https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174910468?s=mmc.
[2] Prav tam.
[3] Xi Jinping, Hold High the Great Banner of Socialism with Chinese Characteristics and Strive in Unity to Build a Modern Socialist Country in All Respects, poročilo za 20. kongres KPK, http://en.qstheory.cn/2022-10/26/c_824626.htm.
[4] Teorijo treh predstavništev je leta 2000 predlagal nekdanji kitajski predsednik Jiang Zemin. Nanaša se na to, kaj naj bi trenutno predstavljala KPK: razvojne trende proizvodnih sil, usmeritev napredne kulture, temeljne interese velike večine kitajskega ljudstva.
[5] Xi Jinping, Hold High the Great Banner of Socialism, nav. delo.
[6] Gl. Branko Marcetic, »Biden Has Fired the First Shot in a New Kind of Anti-China Cold War«, Jacobin, 23. 10. 2022, https://jacobin.com/2022/10/biden-china-semiconductors-chips-export-controls. Začetek nove hladne vojne se velikokrat predstavlja kot vojna liberalne demokracije s kitajskim totalitarizmom, vendar gre v resnici za kapitalistično konkurenco. Gl. Ho-Fung Hung, »Disintegration US-China Economic Symbiosis and the New Inter-Imperial Rivalry«, Marxist sociology blog: Theory, research, politics, julij 2020, https://marxistsociology.org/2020/07/disintegrating-us-china-economic-symbiosis-and-the-new-inter-imperial-rivalry/.
Prispevek je bil originalno objavljen v monografski številki revije Borec št. 808-810.