PROTISLOVJA AMERIŠKE POLITIKE 22. marca, 2025

OPOMBA K AMERIŠKI IZJEMNOSTI

(Uvodna beseda)

Pričujoči izbor besedil želi dopolniti tukajšnje razumevanje strukturnih značilnosti politike Združenih držav Amerike, torej bolj ali manj institucionalnega organiziranja njenih nasprotij in njihovega navideznega razreševanja. Prispevki analizirajo spopade v ameriškem političnem polju s stališča razrednega boja izkoriščanih in zatiranih prebivalk in prebivalcev ZDA, s perspektive večrasnega in večetničnega delavskega razreda. Dejstvo, da je bil ta zgodovinsko – prav kot razred v celoti – brez svojega neodvisnega političnega zastopnika, je izhodišče, iz katerega obdelujejo svoj predmet vsi tukajšnji prispevki. Napetosti med različnimi segmenti delovnih ljudi je dolgo, vsaj od velike depresije oziroma Rooseveltovega New Deala naprej, bolj ali manj uspešno asimilirala demokratska stranka. Vendar prav zato, ker je nastopala kot politični katalizator delavstva in različnih frakcij kapitala obenem, je bil delavstvu vselej že vsiljen politični kompromis. Tega je lahko presegalo le samoorganizirano navadno delavstvo s svojimi militantnimi akcijami, kadar se torej ni zanašalo na politične institute meščanske države. Takrat se je lahko tudi najbolj poenotilo in ni dovolilo, da bi mu vladajoči razred vsiljeval »rasne« in etnične ali katere druge delitve. Takojšnje upanje je bilo nemara zaneteno z gibanjem Črnska življenja štejejo, a se je to sredi pandemije Covid-19 in »korporativnega multikulturalizma« Bidnove administracije tudi samo izčrpalo. Zadnjih nekaj predsedniških volitev je pokazalo, da je demokratska stranka opustila vse iluzije o kakšnih koncesijah za delovne Američanke in Američane. Odvisnost demokratov od vse premožnejših gospodinjstev nenehno narašča – če odvisnosti od milijarderjev, ki stranko financirajo, sploh ne omenjamo –, tako da je stranka v svoji lastni gonji za bogatimi (in nesorazmerno pogosteje belskimi) volivkami in volivci povsem zanemarila delavstvo. Biden je morda stik z njim ohranjal vsaj na retorični ravni, Kamala Harris pa se je v svoji kampanji oborožila s predstavniki različnih frakcij kapitala in še odločneje nastopila v njihov prid. Protislovnost politične odločitve, da izkoriščani in zatirani množično volijo za Donalda Trumpa, je zaradi tega zgolj navidezna. Zmes rasizma, nativizma, protielitističnega sentimenta in obljub o boljšem življenju bi ob odsotnosti vsakršne resne politične organiziranosti delavskega razreda težko padla na plodnejša tla.

Besedila v nadaljevanju obravnavajo nekatere glavne zgodovinske diskontinuitete ameriške politike, zlasti 20. stoletja, ter povsem sodobno politično dinamiko. Približajo nam »ameriško izjemnost«, odsotnost neodvisnega političnega reprezentanta delavskega razreda, ki se zgodovinsko reproducira z nenehnim premeščanjem – utrjevanjem in odpravljanjem – »rasnih« in etničnih razlik v svoji sredi.

Prvi sklop prispevkov sestavljata analizi leta 2022 preminulega ameriškega dolgoletnega aktivista, marksista in zgodovinarja Mika Davisa o stoletju razrednih bojev v ZDA do nastopa prve Reaganove administracije; besedili sta bili prvič objavljeni leta 1980 v New Left Review. Prvo, »Zakaj je delavski razred Združenih držav Amerike drugačen«, se zaključi na predvečer velike depresije. Osredotoča se na osrednje strukturne značilnosti ameriškega delavstva, njegovo heterogeno sestavo, ki se je nenehno spreminjala s priseljevanjem (in odpravo suženjstva na jugu ZDA), ter njegove spodletele poskuse institucionalizacije v političnih bojih. V tem obdobju zlasti bode v oči konservativnost Ameriške delavske zveze (AFL), ohranitev ločnice med kvalificirano in nekvalificirano delovno silo, ki je utrjevala tudi »etnično-verski razkol« med delavstvom. V drugem besedilu, »Jalov zakon ameriškega delavstva in demokratske stranke«, pa Davis razčlenjuje politiko New Deala. Kot nakazuje že naslov, so v središču pozornosti nenehni poskusi demokratov od Rooseveltove prve administracije (1933) naprej, da bi pod svoje politično okrilje pridobili vse delavstvo, ob tem pa se ne odpovedali uslužnosti kapitalu. Tako se je začel tudi New Deal. Niti Roosevelt sam niti nihče drug v njegovi administraciji ni skrival, da gre najprej in predvsem za reševanje ameriškega kapital(izm)a. Delavska militantnost, ki se je oblikovala okrog sindikalne zveze Kongres industrijskih organizacij (CIO), a je bila najradikalnejša, ko je nekoliko zaobšla uradne sindikalne strukture in njihove birokratske vrhove, je nato le izsilila nekatere koncesije, vendar pa niti takrat niso bili v prodelavsko politiko in ukrepe pomoči sistematično vključeni ženske in afroameriško prebivalstvo. Ukrepi New Deala so zmanjšali brezposelnost za približno četrtino. Krizo je deloma razrešila šele druga svetovna vojna, ko sta se obe veliki sindikalni centrali zavezali, da med vojno ne bo stavk. Obenem pa je premestitev razrednega boja na pozicije domoljubja, utemeljenega na cvetoči vojni industriji in usmerjenega na sovražnike na tujem, nemara že napovedovala povojni konservativni obrat, ovekovečen v protidelavskem Taftovem in Hartleyjevem zakonu, ki je prepovedoval številne aktivnosti v delavskih bojih.

Naslednji zgodovinski sklop zajema prispevek »Reagan, desnica in delavski razred«, ki sta ga v istem času, kot je Davis zasnoval svoji analizi, napisala ekonomski zgodovinar Robert Brenner in sociologinja, feministka Johanna Brenner. Po Reaganovi izvolitvi sta ga objavila v reviji Against the Current. Analizirala sta materialne razmere, v katerih se delavstvo v nezanemarljivem obsegu zateče v objem politične desnice. Gotovo je eden od ključnih razlogov za to fragmentiranost oziroma slaba organiziranost delovnih množic, vendar moramo v isti sapi dodati še pomembnejši razlog – volilno abstinenco, ki je posledica dejstva, da množice zelo dobro vedo, da njihovih interesov ne zagovarjajo ne demokrati ne republikanci. Prav ta razlog nekoliko spodnese vso mitologijo o »rasističnih neizobraženih delavcih«, kot jih radi prikazujejo liberalci.

Tri besedila analitika Kima Moodyja natančno prikažejo nezmožnost demokratske stranke, da bi predstavljala politično organizacijo delavskega razreda ZDA. Avtor se je poglobil v dinamiko strankinega financiranja, kjer so glavni igralci različne frakcije ameriškega kapitala. Sinteza Silicijeve doline, vojaške industrije in alternativnih financ posledično narekuje tudi ritem glavnih političnih smernic stranke. Spoznamo, da se volilna baza vztrajno pomika k premožnejšemu prebivalstvu, zaradi česar noben glas izkoriščanih in zatiranih za demokrate ne bi smel biti več samoumeven. Nazadnje avtor poda zgodovinska primera, ko je politična samoorganiziranost (in ne naslonitev na demokrate) prinesla trajne politične pridobitve delovnim množicam v ZDA. Prvi esej, »Partiji v slovo«, je bil objavljen na spletnem portalu New Politics in je pravzaprav posodobljena različica prvega poglavja iz avtorjeve knjige Breaking the Impasse: Electoral Politics, Mass Action, and the New Socialist Movement in the United States (Haymarket Books, 2022). Iz te knjige smo prevedli še tretje poglavje, »Zgodovina in prihodnost ameriških volitev 2020«, in peto z naslovom »Zmagovita politična strategija: kako so množične akcije prinesle zmago?«.

Izbor zaključuje prispevek »Sedem tez o ameriški politiki«, ki sta ga napisala sociolog Dylan Riley in zgodovinar Robert Brenner, pred kratkim je bil objavljen v New Left Review. Gre za poskus tematizacije sprememb v ameriškem kapitalizmu zadnjih nekaj desetletij, prehoda v »politični kapitalizem«, katerega glavna značilnost je vsakršna odsotnost politike delavskega razreda. Ker hkrati dobički kapitala ostajajo nizki, so v takem okolju, kjer prerazdelitev bogastva poteka od zgoraj navzdol, različni segmenti delavstva še toliko bolj izpostavljeni političnim težnjam in ukrepom, ki jih ščuvajo enega proti drugemu.

Pri izboru besedil nismo težili k izčrpnosti, da bi zajeli vse segmente tematike. Osredotočili smo se na razmisleke o osrednjih protislovjih ZDA, analize pa se med seboj prepletajo in nadgrajujejo, saj obdelujejo približno iste »kanonizirane dogodke« iz ameriške politične zgodovine. Tem prispevkom bi torej lahko dodali številne druge, ravno tako napisane s protikapitalistične perspektive, ki bi te teze bodisi podprli bodisi korigirali. Zato naj bo branje teh besedil spodbuda za nadaljnje branje. Tudi ali predvsem zato, da Trump 2.0 ne bo ostal zgolj anomalija, kakor ta politični dogodek radi odpravijo mainstreamovski liberalni mediji in se s takšno usmerjenostjo odpovedujejo tudi najmanjši volji do mišljenja. Prej bo namreč držalo obratno: »ameriška izjemnost« je zašla v takšno protislovje, da je Trump njen najbolj normalni simptom.

Ljubljana, december 2024

(Prispevek je uvodno besedilo iz revije Borec št. 832-834)