Težava ni v nevednosti, temveč v neukrepanju 7. junija, 2025
MOHAMED EL KURD
Govor pred Generalno skupščino Združenih narodov
Pozdravljena, mednarodna skupnost. Hvala za te prelomne govore. Prepričan sem, da so okupacijske oblasti trenutno resnično zaskrbljene.
Moje ime je Mohamed El Kurd. Z vami sem, da vas nagovorim.
Ko sem se nekega dne, star sem bil enajst let, vrnil iz šole, sem zagledal naše družinsko pohištvo raztreščeno vzdolž naše ulice v soseski Šejk Džara, soseski v okupiranem Jeruzalemu. Ulica je bila preplavljena z vojaki, policijo in naseljenci. Sosedje so kričali in protestirali. Naseljenci so vdrli v naš dom in ga polovico zasedli. Dejali so, da je po božjem odloku to njihova last. Kakor da bi bil Bog nepremičninski agent.
Zdaj, več kot desetletje pozneje, prihajajo, da bi dokončali začeto.
Mojo družino bodo organizacije naseljencev, ki jih podpirajo milijarderji in jih ščitijo izraelske okupacijske sile, verjetno za vedno izgnale z našega doma. Ne le moje družine, ampak tudi na tisoče Palestincev v naši soseski in drugih skupnostih, kot sta Silvan in Isavija. Usoda razlastitve grozeče visi nad pretežnim delom naše soseske. Zaradi življenja na robu brezdomstva so naša življenja prežeta s tesnobo.
Združeni narodi so to označili za vojni zločin. Zame je pomembneje, da to poimenujem kraja.
Moji skupnosti, tako kot večini palestinskih skupnosti, razlastitev ni tuja. Moja babica je bila izgnana iz Hajfe leta 1948, v času nakbe, ko je bilo razseljenih več sto tisoč Palestincev. Leta 1956 je našla zatočišče v Jeruzalemu, potem ko so Združeni narodi (se pravi vi) in Jordanija zgradili stanovanjske objekte v soseski Šejk Džara in obljubili, da bo osemindvajset begunskih družin pridobilo lastninsko pravico za te nepremičnine. Nato se je leta 1967 zgodila vojna.
Ko so izraelske sile nezakonito priključile Jeruzalem [Izraelu], je več organizacij naseljencev, od katerih imajo nekatere sedež v Združenih državah Amerike, poskušalo neusmiljeno prevzeti sosesko.
Seveda smo se proti temu prisilnemu izgonu poskušali boriti na sodišču. Toda kot je govorila moja babica: »Če je sodnik tvoj sovražnik, komu se pritožiš?« Izraelsko nasilno prilaščanje zemlje temelji na pravu, zato ga je skoraj nemogoče izpodbijati. Kljub temu bitka za sosesko Šejk Džara v resnici ni pravna, ampak je politična. Je del širših sistemskih prizadevanj za izraelizacijo celotnega Jeruzalema, mojega rojstnega mesta.
Moja družina in sosedje to razumemo. Iz lastnih izkušenj vemo, da izraelski pravosodni sistem ustvarjajo za tiste, ki imajo od izraelskega režima naseljenskega kolonializma neskončne koristi.
Medtem ko vam govorim, poskuša naš družinski odvetnik prepričati sodnika iz vrst naseljencev, naj odloči proti naselbinam.
Pomislim na besedo apartheid. A vendar je trditev, da sta v izraelskem pravosodnem sistemu prisotni asimetrija in nepravičnost, močno podcenjujoča. Pred nami je kolonialistični sistem, ki ga poganja ideologija. Zgradili so ga kolonisti za koloniste. Deluje natanko tako, kot je bilo predvideno. Ti nepravični zakoni ne privilegirajo le ene skupine – in s tem služijo demografskim in političnim ciljem sionističnega projekta –, temveč jih zakriva ogrinjalo lažne demokratične zakonodaje, ki ustvarja videz, da jo je mogoče izpodbijati.
Svoj boj smo letos poleti preselili na ulice. Našim prizadevanjem, da bi se uprli izgonu, so se pridružili Palestinci iz Jeruzalema, Palestine in sveta v akciji, ki je postala znana kot vstaja enotnosti (Unity Uprising). Razmere so se hitro zaostrile z napadi na oblegano Gazo. Palestinci so se mobilizirali in uprli, ljudje po vsem svetu pa so demonstrirali v podporo palestinski pravici do osvoboditve in dekolonizacije. Toda pozornost sveta se je nekaj mesecev pozneje preusmerila drugam. Za Palestince pa se stvarnost ni spremenila.
Naša soseska je bila tri mesece pod blokado. Vzdrževale so jo izraelske sile z nenehnimi omejitvami, katerih namen je bil zadušiti življenja več sto tam živečih Palestincev. Medtem se oboroženi judovski naseljenci, ki so že zasedli nekaj naših domov, prosto gibljejo po ulicah.
Ducat fanatikov s pištolami vsako noč nekaznovano patruljira po naši ulici. Vojaške enote, ki blokirajo našo skupnost, jih ščitijo in celo podpirajo.
Za trenutek se moram spomniti na soseda Murada Atieja, osnovnošolskega učitelja, ki so ga nasilno ločili od njegove družine in ga zaprli na podlagi izmišljenih obtožb samo zato, ker si je drznil reči »ne« etničnemu čiščenju.
Moram vas vprašati: Kaj lahko povem danes, kar še ni bilo povedano? Koliko Palestincev je v zadnjih desetletjih že stalo na tem govorniškem odru in obsodilo neizpolnjevanje vedno istih obljub in resolucij Združenih narodov? Koliko nas je poskušalo ubesediti grozodejstva, ki jih vsi v tej instituciji zelo dobro poznate, a jih še vedno ignorirate?
Vsak Palestinec se na neki točki v življenju zave, da nakba še zdaleč ni končana. Nadaljuje se vsakič, ko Izrael Palestincem prekliče dovoljenje za bivanje v Jeruzalemu. O nakbi govorijo ulični napisi, okleščeni arabščine. Prestreljuje nas z nenehnimi kampanjami razčlovečenja. Če te ne izselijo iz doma, ga porušijo; če te ne zaprejo, te ustrelijo na ulici; če te ne ustrelijo na ulici, nebo na območju Gaze preletava brezpilotnik; če ni bomba, je izgnanstvo.
Utrujen sem od vsakodnevnega poročanja o isti brutalnosti, od razmišljanja o novih načinih opisovanja očitnega. Razmer v soseski Šejk Džara ni težko razumeti: to je popolna ilustracija naseljenskega kolonializma, mikrokozmos stvarnosti za Palestince v času triinsedemdesetletne sionistične vladavine. Ta besednjak ni teoretičen. Razviden je v poskusih, da bi nas izgnali iz naših domov, da bi jih lahko zasedli naseljenci s podporo režima, katerega sile in politike zagotavljajo nasilno podporo preseljevanju ene skupine prebivalstva z namenom naselitve druge.
Ni mi mar, koga ta terminologija razžali. Pridevnik kolonialna je pravilen način označevanja države, katere vojaške sile sodelujejo pri nasilju naseljencev, katere vlada sodeluje z organizacijami naseljencev, katere sodni sistem uporablja ekspanzionistične zakone, da bi si prilastili naše domove, katere nacionalna zakonodaja uzakonja »judovsko naselitev« kot »nacionalno vrednoto … ki jo je treba spodbujati in pospeševati«. Želja po palestinski zemlji – brez Palestincev – se ni zmanjšala že več kot sedem desetletij. To vem, ker to živim.
Ne verjamem v izraelski pravosodni sistem; je del naseljensko kolonialne države, ki so jo zgradili naseljenci za naseljence. Prav tako ne pričakujem, da bo katera od mednarodnih vlad, ki so globoko vpletene v izraelski kolonialni podvig, posredovala v našo korist.
Verjamem pa v tiste ljudi po svetu, ki protestirajo in pritiskajo na svoje vlade, naj prenehajo brezpogojno podpirati izraelske politike.
Težava ni v nevednosti, temveč v neukrepanju. Izjave obsojanja in dvignjene obrvi ne bodo ustavile nekaznovanosti in vojnih zločinov. Mi, Palestinci, smo že večkrat ubesedili transformativne politične ukrepe, ki jih je treba sprejeti – to so na primer civilnodružbeni bojkoti in sankcije na državni ravni. Težava ni v nevednosti, temveč v neukrepanju.
ZDA so vložile veto na več kot triinpetdeset resolucij Varnostnega sveta, kritičnih do Izraela. Več kot polovica vetov, ki so jih vložile ZDA, je bila v korist Izraela.
Zgodovina poziva k moralni jasnosti. Ko razmišljamo o najhujših, nečloveških grozodejstvih v zgodovini, o njih razmišljamo z zelo veliko moralno jasnostjo. Pozabljamo, da so bila ta grozodejstva v času, ko so se dogajala, povsem zakonita. Vsa so bila v tistem času sporna, izpodbijana. Bila so preveč zapletena.
Vsi mislimo, da bi bili v tistem trenutku, če bi bili tam, na pravi strani zgodovine. Sedaj imamo to priložnost. Vprašanja Palestine ni mogoče rešiti drugače kot s svobodno Palestino.
Vem, da se bo okupacija nekega dne končala. Kakor vse krivice se bo tudi ta končala. Mora se. Vsi imperiji bodo padli. Palestinski namen bo zmagovalen. Na stvarnost, v kateri živimo danes, bodo ljudje gledali z veliko moralno jasnostjo. V muzejih nam bodo nekega dne izkazovali spoštovanje, obeleževali bodo dneve spomina, postavljali spomenike v našem imenu. Ljudje bodo stali na naši zemlji in jo priznavali kot tako. Upam le, da se bodo takšno priznanje, takšno povračilo in takšna odškodnina udejanjili, dokler so Palestinci še tu. Zaslužimo si pravico in osvoboditev za časa našega življenja. Zaslužimo si, da nam vrnete našo zemljo.
Najlepša hvala.
PREVEDLA EVA GRAČANIN
(Članek je bil objavljen v reviji Borec, št. 823-825)
Priporočena literatura: