Feminizem je za vsakogar
Kultno delo ameriške pesnice, feministične teoretičarke in aktivistke bell hooks (1952–2021) je apel k širokemu razumevanju feminizma, ker se ga še vedno prepogosto dojema kot pristranskega, ozkega, izključevalnega. V iskrivem, kritičnem družbeno angažiranem tonu podaja temeljne probleme spola, seksualnosti, družbe, in sicer z vidika sprege kapitalizma, rase, razreda in spola, sprege, ki proizvaja in ohranja sisteme zatiranja in dominacije. Feminizem utemeljuje v pristni človeški izkušnji, potrebi po tvorni, sprejemajoči in ustvarjalni družbi, vzajemnem spoštovanju, dostojanstvu, enakosti in pravičnosti. Izpostavlja najbolj človeštva nevredne ovire, s katerimi se morajo ženske nasploh, ne le feministke, še vedno spoprijemati v vsakdanjem življenju, in poziva k feminizmu, ki naj bo osvobojen ovir in bogat v razpravah, ki odpirajo oči in spodbujajo k opuščanju homofobije, patriarhalnosti in rasizma, zato da bi skupaj gradili drugačno prihodnost. Poziva k ženski in moški emancipaciji od patriarhata, ki ga v družinah pogosto reproducirajo prav matere, moške pa sili v pozicije, ki jih sami najverjetneje niti ne bi izbrali:
»Kulture nadvlade ogrožajo samozavest in jo nadomeščajo s predstavo, da svoj občutek biti pridobivamo z nadvladovanjem drug drugega. Patriarhalna moškost uči moške, da je njihov občutek jaza in identitete, njihov razlog za obstoj v njihovi zmožnosti nadvladovanja drugih. Da bi to spremenili, morajo moški kritično izprašati moško prevlado nad planetom, nad moškimi z manj moči, nad ženskami in otroki. Toda imeti morajo tudi jasno predstavo o tem, kako je videti feministična moškost. Kako naj postaneš nekaj, česar si ne moreš predstavljati? In to vizijo morajo feministke in feministi šele povsem razjasniti. […] Ko sem se začela upirati moški prevladi in patriarhalnemu mišljenju (in nasprotovati najmočnejšemu patriarhalnemu glasu v svoji glavi – glasu moje matere), sem bila še vedno najstnica, s samomorilskimi nagnjenji, depresivna, negotova, kako bom našla smisel v svojem življenju in svoje mesto pod soncem. Potrebovala sem feminizem, da mi je dal temelje enakosti in pravičnosti, na katere sem se lahko postavila. Mama je sprejela feministično mišljenje. Sedaj vidi, da jaz in vse njene hčere (šest nas je) živimo boljša življenja zaradi feministične politike. V feminističnem gibanju vidi obljubo in upanje. To obljubo in upanje bi v tej knjigi rada delila z vami, z vsakomer.«
Naslovna ilustracija: Samira Kentrić
Recenzija na Air Beletrina.
Pogovor ob izidu knjige na festivalu Rdeče zore.