Splošna teorija prava in marksizem
Kot moralni subjekt, enakovredna osebnost, je človek dejansko le pogoj menjave po zakonu vrednosti. Prav tak pogoj je tudi človek kot pravni subjekt, kot lastnik. Konec koncev pa sta ti definiciji kar najtesneje povezani s tretjo, v kateri človenk nastopa kot egoistični subjekt, ki gospodari. (...)
Udeleženec v menjavi mora biti egoist, ravnati se mora po golem ekonomskem računu, drugače se vrednostno razmerje ne more uveljaviti kot družbeno nujno. Udeleženec v menjavi mora biti nosilec pravice, imeti mora možnost, da se avtonomno odloča, kajti njegova volja mora "prebivati v rečeh". In, navsezadnje, udeleženec v menjavi uteleša načelao temeljne enakovrednosti človeške osebnosti, kajti v menjavi se vse vrste dela med seboj primerjajo in zvedejo na abstraktno človeško delo.
Ti trije momenti ali načela, kot so se radi izražali včasih, so neločljivo povezani, ker so kot celota racionalni izraz istega družbenega razmerja. Egoistični subjekt, pravni subjekt in moralna osebnost so tri temeljne maske, za katerimi človek nastopa v družbi blagovnih proizvajalcev. Ekonomija vrednostnih razmerij je ključ za razumevanje pravne in moralne strukture, toda ne v smislu konkretne vsebine pravnih ali moralnih norm, temveč v smislu same forme.
- Iz knjige
Evgenij Bronislavovič Pašukanis (1891–1937) je bil eden vodilnih ruskih pravnikov in teoretikov v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Pravo in politično ekonomijo je specializiral na münchenski univerzi, zaradi svojega socialističnega delovanja je moral zapustiti caristično Rusijo in študij na petrograjski univerzi. V Rusijo se je vrnil med prvo svetovno vojno, kateri je odločno nasprotoval kot imperialistični, bil je sotvorec protivojne resolucije Ruske socialdemokratske delavske stranke.
Splošna teorija prava in marksizem je njegovo temeljno delo, ki je pomenilo preboj v porevolucionarni Rusiji in v tujini. Zasnoval ga je v Berlinu leta 1923, ko je bil pravni svetovalec sovjetskega diplomatskega predstavništva, in ga opredelil kot problemski uvod, s katerim želi spodbuditi razpravo o zgodovini in vlogi prava. Kritično je razčlenil tako meščansko kakor tedanjo marksistično pravno doktrino, ki je pravo obravnavala zlasti kot instrument vladajočega razreda. Namesto instrumentalnega vidika se je osredotočil na strukturnega in se oprl na Marxovo analizo kapitalistične produkcije kot osnove vseh družbenih razmerij. Izhodišče njegovih raziskav je bilo vprašanje, zakaj družbena razmerja v kapitalizmu privzemajo formo pravnih razmerij med posamezniki, zakaj določena vsebina sploh privzema formo pravno reguliranih razmerij, kako nastane pravni subjekt, kakšna naj bosta država in pravo po oktobrski revoluciji. Neomajno je zagovarjal tezo o odmiranju države, prava in pravnega subjekta – v času, ko je Stalin konsolidiral državni aparat. Čeprav je bil tedaj na vrhuncu svoje mednarodne pravniške in politične kariere in kljub lastnim kritikam svojih tez je bil zaradi neomajnosti označen za sovražnika ljudstva in trockističnega saboterja ter usmrčen, njegovo delo pa prepovedano vse do leta 1956.
Študija je pravnoteoretska, političnoekonomska, zgodovinska in filozofska, po svoji intenci globoko politična, saj obravnava temeljna družbena vprašanja, ki zadevajo vse ljudi. Po prvi objavi v Moskvi leta 1924 je izšla v več izdajah in ponatisih, leta 1929 v Nemčiji, pozneje je bila prevedena še v druge svetovne jezike. Pričujoča izdaja je prva knjižna predstavitev avtorja v slovenščini.
Odzivi medijev - Pravna praksa, št. 1, 8.2015, dr. Anton Igličar, Splošna teorija prava in marksizem, knjige
Odzivi medijev - Radio Študent, 10.4.2015, Nejc Slukan, O pravnem fetišizmu
Prevod spremne besede: Tanja Velagić