Berlin ni Berlin, Ljubljana je Berlin

Eksperimentalna sociološka analiza Berlina kot paradigmatičnega primera evropske metropole; avtor to razmerje imenuje tudi berlinifikacija Evrope in poda njegovo kritično analizo v kontekstu procesov sodobnega kapitalizma. Knjiga je unikaten »vodič« po Berlinu, »turiste in nove obiskovalce« kakor Dantejev Vergil ob »klicu velemesta« popelje skozi »teoretsko orožarno« po petih »infrastrukturah mesta«, ki producirajo sodobno zgodovinsko subjektivnost »liberalno-libertarne družbe«. Razčlenjuje infrastrukture drog, klubov, sodobne umetnosti, nove ekonomije (start-upov) in vsesplošne turistifikacije ter njihovo medsebojno prepletanje. Teoretsko in po stilu pisanja je knjiga nadaljevanje poti, kjer so končali situacionisti, in teorijo povezuje z insajderskimi uvidi, antropološkimi skicami ter družbeno in kulturno kritiko. Pri tem ji uspe biti do sodobnega Berlina kritična, ne da bi bila dismisivna ali moralistična, razvoj Berlina v turistično/hedonistično/kulturniško meko pa vpne v širše procese razvoja sodobnega kapitalizma.
»Pariz bo vselej Pariz, Berlin pa nikdar ne bo Berlin,« je nekoč dejal francoski kulturni minister Jack Lang. Slovenska parafraza tega je lahko song benda SBO »Ljubljana je Berlin«. Knjiga ima dve plati istih procesov: berlinsko – Hausdorfovo analizo »Berlin ni Berlin« ter ljubljansko – »Ljubljana je Berlin«, štiri besedila o »najlepšem mestu na svetu«, ki so jih prispevali Primož Krašovec, Manca Grgić Renko, Benjamin Krnetić in Šiša.
Berlin ni Berlin, Ljubljana je Berlin je, skratka, vodič, ki nas uvaja v posvečene prostore in hkrati nagovarja k izhodu. Uvaja ga predgovor, ki ga je Nicolas Hausdorf spisal posebej za slovensko izdajo.

Odlomek iz knjige, I. dejanje, Prolog, Klic velemesta: »Berlin, Berlin, Berlin: telo je morda že odšlo, toda delček uma vselej ostane tam. Migetajoči stroboskopski vtisi bujnih nočnih vikend safarijev, ki jih poganjajo droge in krasijo afterji v velikanskih heglovskih stanovanjih pruske aristokracije; kulisa socialistične fantazije in magnetizma hladne vojne.
Po vseh evropskih prestolnicah in še dlje, kmalu tudi v tihi brezup zaledja globalistana, se s pomočjo flashback podob kot tros širi silovit mit.
(»BERLIN«)
Temu sledi naval mladih kreativcev od vsepovsod, množično zapuščanje počasne groze propadajočih provinc in strojne visokohitrostne norosti svetovnih prestolnic, destinacija TXL, SXF:
(Pravijo:)
New York osemdesetih / talilni lonec distopičnega prostora sanj / deviški kreativni laboratorij / z bunkerji prepredeno postindustrijsko zapuščeno območje, ki čaka na to, da ga prenovijo / križanec liberalnega velemesta in svobodnega prostora za vse alternativne življenjske sloge in idiosinkrazije /
Imaginarno Berlina: mladi, hitri in romantični, krila želje. Obsojeni na postajanje.
Lahko se vprašamo, ali ni na tej privlačnosti nekaj resnično sodobnega. Kako bi sicer pojasnili te množice mladih ljudi, ki iščejo zatočišče v ponovno rojeni prestolnici znova združene Nemčije? Je Berlin mesto, ki je zgled postindustrializma, postsocializma, postnacionalizma? Čeprav je železna kletka kapitalistične modernosti tu očitna, se zdi mehkejša, ne tako brutalna kot drugod: kot bi nežno ogrinjalo upočasnjevalo uničujočo hitrost kapitala in na novo združevalo tiste, ki se želijo upirati hiperhitrim središčem novega Zahoda. Kaj pomeni ta zgodovinski pojav? Moramo se poglobiti v strukturo tega velemesta.«

»Sodobni Berlin je kraj večne adolescence«. Podkast Radio Prvi.

Molekularni kapitalizem Ljubljane (Disenz).

Tresla se je gora, Ljubljana je Berlin (Radio Študent)