Glas drugega

Pozimi 1941/42 so se Kočevarji odselili s svojih domov na Kočevskem na domačije izgnanih Slovencev v okupiranem Posavju in Obsotelju. Leta 1945 so se s poraženo nemško vojsko povečini umaknili v Avstrijo. Po združitvi obeh Nemčij in po slovenski osamosvojitvi je poraslo zanimanje za premoženje nekdanje nemške manjšine. Njeni pripadniki in njihovi potomci so začeli iskati stike s prvotno domovino in začeli vlagati zahteve za vrnitev nacionaliziranega premoženja. Iskali so krivce za izgubo domovine, na internetu se je vnel svojevrstni boj za spomin. Pred očmi so imeli trideseta leta, mladost. Besede nacionalsocializem ali deportacije Slovencev v njihovih pisanjih in razmišljanjih ni bilo najti. Pri iskanju korenin so jim pomagala društva nemško govoreče etnične skupine v Sloveniji.
Po mnenju znanstvenikov je v Sloveniji ostal sicer le še ostanek ostanka nekdanje nemške manjšine.
Po letu 1997 so društva nemško govoreče etnične skupine oziroma njihovi zastopniki postavljali Sloveniji vse bolj jasne zahteve. Pomagale so jim organizacije volksdeutscherjev in kočevarske organizacije po svetu, predvsem pa Koroški Heimatdienst.
Delo Glas drugega prikazuje delovanje teh društev v obdobju zadnjih tridesetih let, zlasti uveljavljanje zahteve za enak ustavni status nemško govoreče etnične skupine, kot je zagotovljen italijanski in madžarski narodni skupnosti, v povezavi z njihovimi stališči do nekaterih drugih družbenih vprašanj.
Knjiga je sklepni del avtoričinega življenjskega dokumentarnega in arhivskega dela, nadaljevanje knjige Česar mi starši niso povedali (Sophia, 2022).