Ne morete biti nevtralni na premikajočem se vlaku

Avtobiografija Howarda Zinna, enega najpomembnejših zgodovinarjev, družbenih aktivistov in neomajnih humanistov 20. in 21. stoletja, prikazuje njegovo intelektualno oblikovanje, hkrati pa je pomembno zgodovinopisno delo, saj obravnava družbene in politične prelomnice, ki jih je Zinn izkusil v svojem življenju. Sledi jim s perspektive, s katere je opazoval svet in kakor se je v družbena dogajanja vključeval. Njegovo zgodovinopisje ni zgodovina privilegiranih, temveč zgodovina pravičnosti in ljudstva, kot to argumentira tudi v svojem obsežnem življenjskem delu Ljudska zgodovina Združenih držav Amerike. Zinn je odraščal v revščini v času velike depresije, kot bombardir se je udeležil 2. sv. vojne, po študiju zgodovine in politologije pa se je ob predavateljskem delu povsem posvetil civilnodružbenim gibanjem za pravice Afroameričanov, staroselcev in drugih deprivilegiranih skupin ter gibanju proti vietnamski vojni in vojnam nasploh. V teh okoljih je spoznaval vso dvoličnost ameriške demokracije, a tudi srčnost ljudi. Srčen in pokončen človek je bil tudi sam, kar daje njegovemu pisanju poseben pečat in prepričljivost. Knjiga je odličen vpogled v družbena dogajanja preteklega stoletja, preprosto napisana in s trajnimi sporočili, namenjena najširšemu krogu bralstva.

»Ko sem postal učitelj, svojih lastnih izkušenj nisem mogel pustiti zunaj razreda. Pogosto sem se spraševal, kako številnim učiteljem uspe preživeti vse leto s skupino študentov, ne da bi jim razkrili, kdo so, kakšna življenja so živeli, od kod prihajajo njihove ideje, v kaj verjamejo ali kaj želijo zase, za svoje študente in za svet. Ali jih ne učimo nečesa groznega že s tem, da nekaj prikrivamo – da lahko ločujemo študij literature, zgodovine, filozofije, politike, umetnosti od svojega življenja, od svojih najglobljih prepričanj, kaj je prav in kaj narobe?
Pri poučevanju nisem nikoli skrival svojih političnih pogledov: preziranja vojne in militarizma, jeze zaradi rasne neenakosti, vere v demokratični socializem, v racionalno in pravično razdelitev svetovnega bogastva. Jasno sem izrazil odpor do vsakršnega ustrahovanja, pa naj so ga izvajali močni narodi nad šibkejšimi, vlade nad državljani, delodajalci nad delavci ali kdo drug, na desni ali na levi, ki si je domišljal, da ima monopol nad resnico.
Ta mešanica aktivizma in poučevanja, vztrajanje, da izobraževanje ne more biti nevtralno glede ključnih vprašanj našega časa, to premikanje od predavalnice do bojev, ki jih zunaj razreda bijejo profesorji, ki upajo, da bodo študenti naredili enako, je vedno plašilo čuvaje tradicionalnega poučevanja. Raje vidijo, da izobraževanje preprosto pripravi novo generacijo, da zavzame svoje mesto v starem redu, ne pa, da dvomi o njem.
Svoja predavanja sem vedno začel z jasnim sporočilom, da bodo študentje slišali moje stališče, a da bom poskušal biti pošten tudi do drugih. Študente in študentke sem spodbujal, da se z mano ne strinjajo. Nisem hlinil objektivnosti, ki ni bila niti mogoča niti zaželena. 'Ne morete biti nevtralni na premikajočem se vlaku,' sem jim govoril. Nekateri so bili ob metafori zbegani, še posebej če so jo razumeli dobesedno in so poskušali analizirati njen pomen. Drugi so takoj videli, kaj sem imel v mislih: da se dogodki že premikajo v nedvomno smrtonosne smeri, in če smo nevtralni, jih sprejemamo.« (Ne morete biti nevtralni na premikajočem se vlaku, str. 24–25)

Pogovor o knjigi v oddaji Literarni nokturno, Radio ARS.