Državljanstvo, razred in socialna država
»Dolga zgodovina odpravljanja socialne države, ki jo dokumentirajo tudi Marshallove pozne razprave, dokazuje, da so družbena razmerja, ki jo tvorijo, razmeroma trdoživa in da je njihov pomen odvisen od splošnih reprodukcijskih zahtev konkretne družbene formacije, ki se v fordizmu razlikujejo od današnjih. Vendar tudi ne gre prezreti, da se s socialno državo ruši ena redkih ‘prebojnih točk’ iz kapitalizma v socializem, ki so neposredno dosegljive … Povedano bi moralo zadostovati za ilustracijo izhodiščne teze, da državljanstvo ni pojasnjevalni koncept, ampak empirični pojav, ki ga je treba pojasniti z uporabo socioloških konceptov. Ti koncepti so že izdelani in jih je treba le še povezati v celovito teorijo, ki bi omogočila konkretne raziskave. Kar zadeva normativno komponento pojma državljanstva, je jasno, da je njena progresivna vloga omejena na odstranjevanje statusnih razlik v stanovskih družbah. V boju za ekonomsko enakost je sklicevanje na državljanstvo v centralnih družbenih formacijah lahko pripeljalo do nastanka socialne države, vendar se te formacije nikoli niso odrekle imperializmu, ki je ohranjal ekonomsko ‘nerazvitost’ periferije in ki zdaj v svoji financializirani različici spodkopava temelje socialnih pravic …«
- Iz spremne študije Marka Kržana
Prevod predavanj in člankov T. H. Marshalla v izboru Marka Kržana. Marshall nam ponudi zagovor socialnega državljanstva in socialne države, ki se izogne idealističnemu sklicevanju na prirojene pravice, ampak ju postavi v povsem materialen okvir družbenih razmerij. Kapitalizma ne zavrne, prav nasprotno, trg vidi kot edino mogoče gospodarsko-organizacijsko načelo velike in zapletene družbe, vendar Marshall v nasprotju sodobnimi apologeti trga ni slep za družbene težave, ki jih povzroča, in za katere bi po njegovem mnenju socialna država morala ponuditi korektiv. Državljanstvo, razred in socialna država, sicer prvi knjižni prevod Marshallovih del v slovenščino, tako lahko jemljemo tudi kot sijajno poročilo o, rečeno z Ericom Hobsbawmom, »zlati dobi kapitalizma«, ko vloga države ni bila zgolj nuditi podporo gospodarstvu, temveč tudi skrbeti za izobrazbo in blagostanje svojih državljanov ter jih s tem usposobiti za demokratično odločanje o skupnih zadevah.