Jugoslovanska avantgarda in metropolitanska dada

Opomba k naročilu: poštnina je vključena v enotno ceno knjige.

Evropske umetniške avantgarde, ki so se pojavile po prvi svetovni vojni, so močno vplivale na dojemanje vloge umetnosti v današnji družbi. Študija prispeva k zavedanju družbenega pomena idej avantgard v sodobnem času ter k poznavanju zgodovine in teorije evropske avantgarde, še zlasti ne dovolj raziskanih jugoslovanskih avantgard (Ljubljana–Zagreb–Beograd, 1921–1927) in njihovih plodnih interakcij z zgodovinsko vzporednimi »metropolitanskimi« srednje- in zahodnoevropskimi gibanji. Osredotoča se na že izražen, a premalo raziskan dialog jugoslovanskih avantgard in njihovih umetniških ter literarnih postopkov s švicarskim in francoskim dadaizmom (Zürich–Pariz, 1916–1920, 1919–1922) ter s češkimi (1920–1925) in madžarskimi (1921–1925) avantgardnimi gibanji. Glavna izhodišča so vprašanja nacionalne in transnacionalne politike in kulture, subjektivizacijski procesi, ki so jih ta gibanja želela vzpostaviti, in metode, ki so jih uporabljala. Osnovanje konceptualnih zasnov in kartiranje umetniških manifestacij ter njihovih medsebojnih stikov prispevata k integraciji zgodovine južnoslovanskih zgodovinskih avantgard v glavne tokove evropskih avantgard in v lokalno dediščino nekdanjih jugoslovanskih držav.
Knjigi je dodana spremna študija danske zaslužne profesorice, raziskovalke avantgardnih gibanj in feministke dr. Tanie Ørum.

Priporočamo z vzporednim branjem knjig Karla Teigeja Semenj umetnosti, Miroslava Krleže Dialektični antibarbarus, zapisov Edicije Jugoslavije »Avantgarde odpora – odpor avantgardi: revolucije in refrakcije«, I., II. in III. del, Borec št. 760–762, 769–771, 781–783.

Iz recenzije zaslužne profesorice dr. Irine Subotić: »Knjiga Kristine Pranjić predstavlja izjemno sistematičen in poglobljen pristop k avantgardnim tendencam v jugoslovanskem prostoru, s svežimi pogledi, novoodkritimi podatki, ki jih suvereno umešča in ob tem uporablja raznovrstno, pogosto težje dostopno literaturo. Z bogatim jezikom in izvirno matrico daje bralstvu nov, večžariščni pogled na zgodovinsko obdobje, ki je pustilo globoke sledi v modernizacijskih tokovih skoraj vseh kulturnih okolij, ki so sestavljala tedanjo skupno državo, čeprav je bilo to avantgardno obdobje zelo dolgo dojeto kot skrajno marginalno. […] Z mnogo dejstvi in jasnimi stališči poudarja različne manifestacije avantgardnih idej, ki so se od začetka 20. stoletja pojavljale na različnih področjih, v različnih okoliščinah nastanka, z različnimi vzgibi in cilji. Obenem poudarja tudi različne vrste uporniškega stanja pri nosilcih novih idej, kajti prav ta različnost v vseh avantgardnih manifestacijah je prinašala majhne, čeprav radikalne premike, s katerimi so tedaj barvali srž celokupne kulture, in šele desetletja pozneje je bilo ugotovljeno, da je bilo to vitalnega pomena. Kristina Pranjić zelo smelo in hkrati spretno vstopa v te prepletene mreže idej, odnosov, sodelovanja, prijateljstva in sovražnosti, kaže poti, po katerih so se izmenjavali vplivi, aspiracije in cilji.«

Iz recenzije dr. Leva Krefta: »V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je zanimanje za prve zgodovinske avantgarde hitro povečalo, ker je neoavantgarda potrebovala tradicijo, na katero se je mogoče nasloniti. Tudi v jugoslovanskih in slovenskih okoliščinah gre zahvala za nabor gradiva, prve študijske izdaje in teoretske zastavitve fenomena avantgarde prav akterjem neoavantgarde šestdesetih let, od katerih so zlasti nekateri pozneje posvetili proučevanju avantgarde velik del svojih akademskih let. Vendar je apoteoza avantgarde privedla tudi do nekaterih zameglitev. Želja po uveljavitvi avantgarde v nacionalni zgodovini umetnosti je prekrila izvirno pletenje mednarodnega podgobja povezav in temeljni internacionalizem oziroma težnjo po povezani raznoliki globalni avantgardi. Želja po uvrstitvi v zbirke in kanone umetnostnih ustanov je zabrisala političnost, zlasti revolucionarno politiko, ki je za avantgardo še posebej značilna. Sprejem v ustaljeno akademsko vednost je tako pogojeval uporabo običajnega modela za svetovni vznik in medsebojno sodelovanje avantgard, da se je tudi v telesu avantgarde uveljavilo kolonialistično in drugo hierarhično razvrščanje. Temu pa je treba v zadnjih tridesetih letih dodati še to, kar se je pripetilo avantgardi na tleh Jugoslavije. Komajda se je sploh pojavila kot opazni del kulturne preteklosti in sodobnosti, že je postala znova žrtev nove nacionalizacije za potrebe novih nacionalizmov, in ni se še dobro videlo, kako revolucionarna je bila prav jugoslovanska avantgarda v umetnostnem in političnem smislu skozi vseh sedemdeset let obstoja Jugoslavije, in kako je tudi sama pletla večstranske povezave naokrog po svetu in vanje vnašala lastni sprejem in zavrnitev tistega, kar je potovalo po omrežju na vse strani. Prav v tem je pomembnost te knjige. Kristina Pranjić revidira teorijo avantgarde z jugoslovanskimi okoliščinami in s tem vzpostavi bolj avtentičen način znanstvene konceptualizacije fenomena. S skrbno zbranimi dejstvi, še posebej o jugoslovanski metropolitanski dadi (kar bi bila lahko tudi hkratna metafora za njeno svetovljanstvo in njene podzemne železnice hitrih povezav), razprostre pred nami ugotovitve, med katerimi je sklep, da so tudi v politični areni posegi avantgarde njeni lastni in ne zgolj priklop na nacionalno-politične in strankarsko-politične tokove: tudi ko je politična, je avantgarda angažirana po sebi in zase. To knjigo, odlično spisano za napeto humanistično branje, polno historičnih zapletov, je treba razširiti najmanj zato, da se ji ne bi mogle izogniti nobene bodoče raziskave in ugotovitve o avantgardi, jugoslovanski avantgardi in metropolitanski dadi.«